Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: Razprave pod naslovom Smiselna dezorientacija in nihilistični precep naslavljajo družbeno-kritična, filozofska, zgodovinska, religiozna, umetniška in literarna vprašanja, ki so programsko začrtane v Konceptualnem zarisu Deana Komela, podanem v okviru izvedbe raziskovalnega projekta »Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma« (2022–2025). Monografija združuje dvajset recenziranih prispevkov, ki ponujajo raznolike poglede in izražajo izključno stališča avtorjev in avtoric, v katera se uredniško ni naknadno posegalo ali se jih usklajalo. Ob tej priliki bi se vsem avtorjem in avtoricam tudi zahvalila za sodelovanje. Razprave reflektirajo situacijo sodobnosti, ki jo zaznamuje kriza orientacijskih dejavnikov kot so vrednote, norme in tradicija ter ontološki, etični, socialni in drugi referenčni toposi na področjih filozofije, umetnosti, zgodovine, tehnoznanosti, ekonomije, prava, religije, politike, religije in medijev, ki predpostavljajo ter hkrati postavljajo smiselnost kot merilo človeškega delovanja. Kakor je podano tudi v konceptualnem zarisu, smiselna dezorientacija ne označuje zgolj mešanja ali konflikta različnih orientacij, temveč bivanjsko situacijo v katerem orientacija sama izgublja svojo normativno in razmejevalno moč. Nihilistični precep tako ne zadeva le umanjkanja in pogrešanja vrednostnih izpolnitev, marveč hkrati tudi izgubo njihove orientacijske relevantnosti. Nihilistični precep zato ni razkol, temveč razpona, v kateri se javlja potreba po smislu na eni ter razpoložljivi načini za njegovo uresničevanje na drugi strani. V tej razponi filozofske razprave obravnavajo, kako je človekova eksistenca in koeksistenca izpostavljena nenehno spreminjajočim se družbenim pričakovanjem, kjer se izguba smisla ne javlja le v metafizični presežnosti, temveč zlasti kot orientacijska zmožnost, brez katere razločevanje in presoja vrednot sploh nista več mogoči. Zgodovinski in družbeni prispevki izpostavljajo dezorientacijo v aktualnem času, ki se v slovenski, pa tudi v širši svetovni perspektivi danes kaže kot nezmožnost oblikovanja skupnih orientacij s pogledom v preteklost in na prihodnost. Prispevki s področja teologije tematizirajo transcendenco smisla, ob čemer izstopi tudi razpetost religioznega izročila med institucionalnim in eksistencialnim vidikom njegovega sprejemanja in dojemanja. Razprave o umetnosti in literaturi odstirajo, kako je sodobna kultura podvržena ambivalentnosti kriterijev, spričo česar tudi umetniška svoboda in estetsko vrednotenje sami po sebi ne že zagotavljata, kaj šele izgotavljata smisel ustvarjalnosti. Paralelno s tem se odpirajo tudi vprašanja učinkovanja smisla v tehnološko vodeni produkciji ter potrošnji, zlasti kar zadeva umetno inteligenco, informacijsko komunikacijo in generativno manipulacijo, ki se danes promovirajo kot obljuba učinkovite orientacije, pri čemer se pogosto spregleda za koga oziroma proti komu je u(s)merjena. Tematsko polje smiselne dezorientacije in nihilističnega precepa je v knjigi reflektirano predvsem kot hermenevtični problem razumevanja sodobne človeške eksistence in koeksistence, na podlagi česar se izrišejo njegove širše družbene implikacije, tudi kar zadeva sodobno slovensko ter evropsko situacijo. Namen monografije ni v tem, da razlaga ali celo nalaga smisel ter tisto, kar naj ima smisel, temveč predvsem, da vzbudi premislek orientacijske relevance vprašanja o smislu prebivanja v svetu ter načinu, kako ga lahko skupaj v dobrem urejamo.
Ključne besede: smisel, kriza, eksistenca, hermenevtika, filozofija, zgodovina, verstva, umetnost, literatura
Objavljeno v DiRROS: 10.03.2026; Ogledov: 149; Prenosov: 109
Celotno besedilo (34,35 MB)

Povzetek: S triumfalnim prihodom novih digitalnih pisav, ki v veliki meri zaznamujejo sodobnost, lahko dokončno ugotovimo, da se je doba knjige iztekla in da jo je nadomestila doba pisave. Za teološko misel je izrednega pomena, da je s tem nastopil tudi konec mnogih drugih s konceptom knjige povezanih metafizičnih postulatov. Knjiga je bila porok enotnosti in sklenjenosti pomena, predstavljala je sistem, ki ima jasno določene robove, začetek in konec, še bolj pomembno pa je, da je posedovala enotnega podpisnika, ki je jamčil za njeno zbranost in zaprtost. Knjiga kot taka je bila docela zapisana metafiziki prisotnosti, prepričanju, da je pomen lahko dokončno prezentiran in navzoč, zato pa je morala temeljiti na izključevanju določenih nezaželenih elementov, kot so razpršenost, fragmentarnost in igra. Kljub temu da v končni fazi torej konec knjige predstavlja zadnji in najbolj radikalen konec v dolgi vrsti koncev, ki so izšli iz smrti Boga in so ji sledili (omenimo samo konec subjekta, avtorja, zgodovine, resnice itd.), se zdi, da ravno v osvoboditvi od določenih trdnih postulatov metafizike prisotnosti, teologija lahko znova odkrije nove bolj pristne in na konkretno življenjsko izkušnjo vezane izraze.
Ključne besede: tekstualnost, dekonstrukcija, hermenevtika, radikalna teologija, logocentrizem
Objavljeno v DiRROS: 12.05.2025; Ogledov: 493; Prenosov: 302
Celotno besedilo (3,52 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Knjiga predstavlja prvo samostojno znanstveno monografijo spod peresa slovenskega avtorja o poeziji enega izmed najpomembnejših in najkompleksnejših evropskih pesnikov dvajsetega stoletja. Za izhodišče interpretativnega razpiranja raznoterih plasti Celanove besedne ustvarjalnosti monografiji služi (dolga, devetdelna) pesnitev »Engführung« iz zbirke Sprachgitter (1959), pri čemer se njeni posamezni deli prepletajo z razčlenitvijo knjige na poglavja. Po uvodnem, predstavitvenem poglavju, ki naznači namen razprave o mnogostranskih kontekstih kreativnosti v nemškem jeziku pišočega pesnika judovskega porekla, se avtor spoprime s filozofskim problemom slehernega pristopanja k literarni umetnosti, kakor ga je mogoče razgrniti ob soočenju med hermenevtiko Hansa-Georga Gadamerja, dekonstrukcijo Jacquesa Derridaja in fenomenologijo responzivne racionalnosti Bernharda Waldenfelsa. Predhodnost nagovora pesmi in naknadnost razlagalnega odgovarjanja tvorita dvojnostno gibanje, znotraj katerega se odigrava interpretativno mujenje ob »inter-(a)pelativnosti« umetniškega besedila. V nadaljevanju skuša avtor ob obravnavi posameznih pesmi pretresti nekatere poglavitne kontekste, kakršni so-opredeljujejo in se razpirajo skoz Celanovo ustvarjalnost. Samostojno poglavje se ukvarja s pesnikovimi načelnimi avto-poetološkimi razmišljanji, ki jih na odlikovan način pooseblja znameniti govor z naslovom »Meridian«. Celanova govorica s svojo značilno dialogičnostjo stopa v razgovor z raznolikimi perspektivami človekovega duhovnega udejstvovanja. Monografija se posveti predvsem trem osrednjim kontekstualnim okrožjem: medtem ko ob vprašanju filozofskega konteksta izpostavi konstitutivno razmerje Celanovega pesništva do mišljenja Martina Heideggra in medtem ko ob vprašanju literarnozgodovinskega konteksta podčrta pomen dela in usode Osipa Mandelštama za njegovo umetniško samorazumevanje, problemsko osvetli tudi zagato pesnikovega odnosa do njegovega lastnega porekla, do judovske tradicije, nezadržno zaznamovane z dogodkom holokavsta. Kolikor je vsakršen interpretativni poskus pogojen in predisponiran z zgodovinskim učinkovanjem, avtor posebno pozornost nakloni tudi odnosu sodobnega slovenskega pesništva do Celanove poezije, zlasti njeni plodni recepciji pri njenem prvem prevajalcu, Niku Grafenauerju. Zaključno poglavje, slednjič, knjigo sklene, povzemajoč pri tem prehojeno pot, z interpretativno komentarjem pesnitve »Engführung«. S samostojno monografsko obravnavo Celanovega pesništva skuša knjiga utreti pot novim spoznanjem znotraj slovenske literarne vede in hkrati opozoriti na nekatera temeljna filozofska vprašanja. Nemara leži posebna vrednost knjige v tem, da avtor predloži tudi svoje, nove prevode obravnavanih Celanovih pesniških del.
Ključne besede: literatura in filozofija, nemška poezija, literarna interpretacija, hermenevtika, judovstvo
Objavljeno v DiRROS: 10.04.2025; Ogledov: 673; Prenosov: 236
Celotno besedilo (10,63 MB)