191. Presejanje na okužbo z virusom hepatitisa B in preprečevanje reaktivacije hepatitisa BTanja Čufer, Tanja Južnič Šetina, Boštjan Šeruga, Nina Turnšek, Brigita Gregorič, Mojca Matičič, 2011, strokovni članek Povzetek: Septembra 2010 so bile v Zdravniškem vestniku objavljene slovenske nacionalne usmeritve za preprečevanje reaktivacije hepatitisa B pri bolnikih, ki potrebujejo imunosupresivno zdravljenje. Te smernice temeljijo na usmeritvi dveh mednarodnih združenj za preučevanje bolezni jeter, evropskega EASL in ameriškega AASLD in predlagajo presejanje na okužbo z virusom hepatitis B (HBV) pri vseh bolnikih, pri katerih je predvideno imunosupresivno zdravljenje, med katere spada tudi sistemsko zdravljenje raka. Če se pri teh bolnikih ugotovi latentna okužba, se priporoča uvedba protivirusne učinkovine. Protivirusno zdravljenje po podatkih posameznih raziskav in metaanalize 11 raziskav zmanjša tveganje za reaktivacijo hepatitisa B in umrljivost zaradi reaktivacije hepatitisa B, medtem ko značilnega vpliva na skupno umrljivost ni bilo zaznati. Skoraj istočasno je ameriško združenje za klinično onkologijo ASCO objavilo začasna klinična priporočila za presejanje in preprečevanje reaktivacije hepatitisa B pri rakavih bolnikih na citostatskem zdravljenju. V njih je priporočeno presejanje na okužbo s HBV samo pri rakavih bolnikih z velikim tveganjem za kronično okužbo s HBV ter pri vseh bolnikih, pri katerih je predvideno zdravljenje z močno imunosupresivnim sistemskim zdravljenjem, kot je visokodozna kemoterapija s presaditvijo matičnih krvotvornih celic ali zdravljenje limfomskih bolnikov z rituksimabom. Profilaktičnega zdravljenja z lamivudinom ta skupina ne priporoča pri vseh bolnikih z latentno okužbo, ampak svetuje individualni razmislek o zdravljenju, ki naj temelji na tehtanju koristi in slabosti zdravljenja z lamivudinom pri vsakem posameznem bolniku. Ti dve objavi in njuna ne povsem enoznačna priporočila postavljajo pred slovenske onkologe vprašanje o najprimernejši oskrbi bolnikov v trenutni vsakodnevni klinični praksi. Zato smo v okviru ozke skupine strokovnjakov internistične onkologije in infektologije novembra 2010 pripravili okroglo mizo, katere sklepe objavljamo v tem prispevku. Za jasne sklepe o tem, ali je smiselno presejanje na okužbo s HBV pri vseh rakavih bolnikih na sistemskem zdravljenju, ter o varnosti in učinkovitosti protivirusnega zdravljenja pri kroničnih nosilcih HBV potrebujemo dodatne podatke, pridobljene v okviru prospektivnih kliničnih raziskav. Tudi v Sloveniji bomo izvedli prospektivno klinično raziskavo, ki nam bo odgovorila na vprašanje o pojavnosti kroničnih nosilcev HBV med našimi bolniki z limfomi in solidnimi raki ter nam dala podatke o učinkovitosti in varnosti protivirusnega predčasnega zdravljenja oz. kemoprofilakse pri naših bolnikih. Samo na lastnih izsledkih, pridobljenih v okviru načrtovane prospektivne študije, in ob upoštevanju izsledkov dodatnih, že potekajočih mednarodnih kliničnih raziskav bo mogoče oblikovati jasna in dokončna priporočila o presejanju in preprečevanju reaktivacije hepatitisa B pri slovenskih bolnikih z rakom, ki se sistemsko zdravijo.
Ključne besede: diagnostika, zdravljenje, preventiva
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3162; Prenosov: 812
 Celotno besedilo (223,74 KB) |
192. |
193. Priporočila za uporabo rastnih dejavnikov za eritrocite pri sistemsko zdravljenih bolnikih z rakomMojca Humar, Tanja Čufer, 2009, strokovni članek Povzetek: Rastni dejavniki za eritrocite (eritropoetini) so naravne beljakovine, ki jih večinoma tvorijo ledvice in ki sodelujejo pri uravnavanju tvorbe rdečih krvničk. Pri onkoloških bolnikih je vzrokov za razvoj anemije več. Pri kroničnih boleznih je najpogostejša normocitna in normokromna anemija, ki nastane zaradi slabšega odziva na eritropoetine in zaradi motene vgradnje železa v hemoglobin. Korekcija anemije izboljša kakovost življenja in zmanjša hipoksijo tumorja, s čimer naj bi se, glede na nekatere študije, povečala učinkovitost sistemskega in obsevalnega zdravljenja. Po začetnem navdušenju nad sintetičnimi eritropoetini (EPA), ki so se pokazali učinkoviti pri izboljšanju kakovosti življenja rakavih bolnikov z anemijo, pa je bilo v zadnjih letih objavljenih kar nekaj velikih raziskav, ki so pokazale več neželenih učinkov, predvsem trombemboličnih zapletov, in trend k slabšemu preživetju pri bolnikih na EPA. To je privedlo do močno okrnjenih priporočil za njihovo uporabo. Danes se uporaba EPA za korekcijo anemije priporoča samo pri bolnikih na specifičnem zdravljenju raka, katerega cilj ni ozdravitev. Zdravilo se uvede le ob simptomatski anemiji, odmerek se skrbno titrira do tarčnega Hb 120 g/L, pri večjih vrednostih Hb pa se EPA ne uporabljajo. Uporabo EPA je treba skrbno pretehtati pri bolnikih s tveganjem za razvoj trombemboličnih dogodkov. Za zdaj ne vemo, ali je nakazano slabše preživetje posledica stimulacije rasti tumorskih celic ali več neželenih učinkov, zlasti trombemboličnih zapletov, ob uporabi EPA. Dokončen odgovor na to in tudi podatke o optimalni rabi EPA pri rakavih bolnikih, nam bodo, upajmo, dali izsledki prospektivnih kliničnih raziskav, ki že potekajo.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2686; Prenosov: 621
Celotno besedilo (453,47 KB) |
194. Samomori med osebami, zbolelimi za levkemijo v otroštvu, v SlovenijiMojca Čižek-Sajko, Uršula Julija Sajko, Berta Jereb, 2012, pregledni znanstveni članek Povzetek: Pri osebah, ki so v otroštvu zbolele za rakom, so pogosto prisotne telesne in psihosocialne posledice bolezni ter njenega zdravljenja. Mnoge raziskave so pokazale, da je pri osebah z izkušnjo raka v otroštvu depresivnost in samomorilno vedenje močneje izraženo. V naši raziskavi smo proučili pojavljanje samomorov pri osebah, ki so v otroštvu zbolele za levkemijo, v primerjavi s splošno populacijo v Sloveniji, v obdobju 1978–2010. Pričakovano število samomorov smo izračunali na osnovi kontrolne skupine posameznikov iz splošne populacije, ki je bila s skupino preiskovancev, tj. oseb, ki so v otroštvu zbolele za levkemijo, izenačena po spolu, starosti ob začetku opazovanja, letu začetka opazovanja in dolžini opazovanja. Raziskava je pokazala, da med tistimi, ki so v otroštvu zboleli za levkemijo, v letih 1978–2010 nobena oseba ni storila samomora, kar se statistično značilno ne razlikuje od pričakovanega števila samomorov (0,448) v primerljivi splošni populaciji v Sloveniji. Ugotovitve raziskave nakazujejo, da kljub znano bolj izraženem samomorilnem vedenju med preživelimi raka v otroštvu v Sloveniji v primerjavi s splošno populacijo pojavljanje samomorov pri osebah, zbolelih za levkemijo v otroštvu, ni pogostejše kot v splošni populaciji.
Ključne besede: levkemija, preživeli bolniki, samomori
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2725; Prenosov: 727
Celotno besedilo (275,76 KB) |
195. |
196. Design of coiled-coil protein-origami cages that self-assemble in vitro and in vivoAjasja Ljubetič, Fabio Lapenta, Helena Gradišar, Igor Drobnak, Jana Aupič, Žiga Strmšek, Duško Lainšček, Iva Hafner Bratkovič, Andreja Majerle, Nuša Krivec, Mojca Benčina, Tomaž Pisanski, Tanja Ćirković-Veličković, Adam Round, José María Carazo, Roberto Melero, Roman Jerala, 2017, izvirni znanstveni članek Objavljeno v DiRROS: 17.04.2018; Ogledov: 3897; Prenosov: 2542
Celotno besedilo (741,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
197. Gorsko kolesarjenje v naravnem okolju v SlovenijiPeter Zajc, Mojca Golobič, Andrej Bončina, 2018, izvirni znanstveni članek Povzetek: Gorsko kolesarjenje postaja vse bolj množično. Umeščanje te dejavnosti v prostor je zahtevno zaradi različnih interesov med uporabniki prostora ter zapletene pravne ureditve. Za gorske kolesarje so med različnimi potmi najbolj zaželene enoslednice, to so ozke, razgibane in utrjene poti iz naravnih materialov. Analizirali smo pravno ureditev gorskega kolesarjenja v naravnem okolju v Sloveniji, in sicer na nacionalni in lokalni ravni. Na primeru dveh testnih tras na območju zahodnega Pohorja, ki sta potekali skoraj izključno v gozdnem prostoru, smo preverili možnosti umeščanja gorskokolesarskih poti v naravno okolje. Pri tem smo postavili hipotezo, da ob doslednem upoštevanju pravnih predpisov umeščanje enoslednic v naravno okolje ni mogoče. Prvi del raziskave je temeljil na analizi pravnih predpisov in primerjavi ureditve v treh drugih srednjeevropskih državah. Za drugi del raziskave smo izbrali testni trasi ter zbrali in analizirali vse dostopne prostorske podatke. Obe trasi smo terensko pregledali in ju ocenili po izdelanem postopku, ki obsega šest korakov. Vse prostorske podatke smo obdelali v geografskem informacijskem sistemu. Pregled pravnih predpisov, ki ureja to področje, kaže na nedosledno rabo pojmov in različne možnosti razlag pravnih predpisov glede umeščanja gorskega kolesarjenja v naravno okolje v Sloveniji. Z analizo testnih tras smo ovrgli postavljeno hipotezo, saj smo ugotovili, da je umeščanje enoslednic v naravno okolje mogoče, vendar smo pri tem opozorili na pomembne omejitve in nejasnosti.
Ključne besede: kolesarjenje, narava, planinske poti, gozdne vlake, Pohorje
Objavljeno v DiRROS: 13.02.2018; Ogledov: 4405; Prenosov: 899
Celotno besedilo (325,35 KB) |
198. Zdravila za podporno in paliativno zdravljenjeJožica Červek, Mojca Simončič Godnič, Jernej Benedik, Maja Ebert Moltara, Jasenka Gugić Kevo, Slavica Lahajnar, Petra Tavčar, Marjana Bernot, 2017, ni določena Povzetek: Na podlagi dostopnosti in registracije zdravil v Sloveniji smo leta 2008 izdali prvi nacionalni seznam ključnih zdravil za obravnavo najpogostejših simptomov in sindromov pri bolnikih z rakom. Prvo dopolnitev smo opravili januarja 2012, z 2. izdajo. V tokratni, 3. izdaji smo simptome povezali v smiselna poglavja, nekatere dodali in seznam dopolnili z novimi zdravili, ki so trenutno dostopna in registrirana pri nas.
Ključne besede: paliativna oskrba, zdravila, podporno zdravljenje, onkološko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 27.12.2017; Ogledov: 4045; Prenosov: 883
Celotno besedilo (265,82 KB) |
199. Slovenske smernice sistemskega zdravljenja pljučnega raka 2017Mojca Unk, Katja Mohorčič, Ilonka Osrajnik, Tanja Čufer, 2017, strokovni članek Povzetek: Rak pljuč je najbolj pogost rak (če upoštevamo nemelanocitni rak kože) in smrt zaradi raka pljuč je najbolj pogost vzrok smrti zaradi raka na svetu. V Sloveniji je po pogostosti na 4. Mestu in najbolj pogost vzrok smrti zaradi raka. Slabo preživetje bolnikov z rakom pljuč (5 letno srednje preživetje je okoli 12 %) v preteklosti se z uporabo novih sistemskih zdravljen v zadnjem času izboljšuje. Sistemsko zdravljenje je pomemeben del zdravljenja raka pljuč v vseh stadijih bolezni in pri vseh patohistoloških podtipih. Sistemsko zdravljenje na osnovi platine po operaciji v sklopu adjuvantnega zdravljenja se priporoča pri večini bolnikov. Kemoterapija se uporabija sočasno sz radioterapijo pri lokalno napredovali bolezni. Sistemsko zdravljenje je osnova zdravljenja razširjene bolezni. Vrsta sistemskega zdravljnja je odvisna od patohistološkega podtipa, molekularne analize, starosti, splošnega stanja zmogljivosti, sočasnih obolenj in bolnikovih želja. Sistemsko terapijo naj bi prejeli vsi bolniki z razširjeno boleznijo s PS 0-2. Zaželjeno je, da se način zdravlejnja določi na multidisciplinarnem konziliju, izvaja pa specialist internist onkolog, z znanjem in izkušnjami glede sistemske terapije. Slovenske smernice obravnave pljučnega raka so bile zadnjič objavljene leta 2006. V pripravi so nove celostne smernice obravnave raka pljuč v Sloveniji. V članku predstavljamo posodobljenje smernice sistemskega zdravljenja, ki so plod sodelovanja strokovnjakov treh ustanov, ki se ukvarjajo s sistemskim zdravljenjem raka pljuč v Sloveniji: Onkološki inštitut Ljubljana, Univerzitetna klinika Golnik in Univerzitetni klinični center Maribor.
Ključne besede: rak pljuč, sistemsko zdravljenje, smernice
Objavljeno v DiRROS: 13.12.2017; Ogledov: 4446; Prenosov: 1021
Celotno besedilo (227,34 KB) |
200. Vpliv izbranih okoljskih dejavnikov na dinamiko vlaženja bukovineMojca Žlahtič Zupanc, Miha Humar, 2016, izvirni znanstveni članek Povzetek: Bukovina sodi med najpomembnejše lesne vrste v Sloveniji. Žal uporaba bukovine zelo zaostaja za prirastkom, zato je treba nujno razviti dodatne aplikacije za rabo bukovega lesa. Ena izmed neizkoriščenih priložnosti je tudi raba za manj zahtevne konstrukcije na prostem. V primeru, da uporabljamo bukovino na prostem, moramo les na takšen ali drugačen način zaščititi. V zadnjem obdobju vedno bolj pridobiva na pomenu termična modifikacija in uporaba voskov, zato smo ti dve rešitvi uporabili tudi v tej raziskavi. Tako smo odpornost bukovine na navlaževanje spremljali v laboratorijskih razmerah in terenskih testih. Pred laboratorijskimi poizkusi smo vzorce izpostavili različnim abiotskim in biotskim dejavnikom razkroja ter določili njihov vpliv na navzemanje vode v les. Izkazalo se je, da se je najbolje obnesel termično modificiran les, impregniran s suspenzijo naravnih voskov. Po drugi strani so abiotski in biotski dejavniki razkroja močno poslabšali odpornost proti navlaževanju bukovine in termično modificirane bukovine.
Ključne besede: bukovina, termična modifikacija, naravni voski, vlažnost lesa, navzem vode, odpornost, vodo-odbojnost
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 4824; Prenosov: 2518
Celotno besedilo (585,27 KB) |
