| Povzetek: | Ta teoretični članek obravnava vprašanje namena in cilja vzgoje in izobraževanja v dobi potrošništva. Pedagogika, razumljena kot avtonomna deskriptivno-normativna veda, je edina disciplina, ki lahko opredeljuje namene in cilje vzgoje in izobraževanja. Razprava je razdeljena na tri dele. Najprej vprašanje namena vzgoje in izobraževanja utemeljimo v ontološkem statusu človeka. Vzgojo in izobraževanje razumemo kot oblikovanje (Bildung), s pomočjo katerega človek razume, uresničuje in presega samega sebe; zato cilj vzgoje in izobraževanja ne sme biti določen na podlagi zunanjih, gospodarskih ali političnih interesov, ampak mora izhajati iz ideje o človeku kot svobodnem, moralnem in samopresegajočem subjektu. Nato poudarimo epistemološko avtonomnost pedagogike. Pedagogika ni vrednotno nevtralno, praktično področje, temveč veda, ki združuje opisno analizo vzgojno-izobraževalne resničnosti z normativnimi smernicami o tem, kaj naj bi vzgoja in izobraževanje dosegla. Na tej podlagi ima pravico in odgovornost, da opredeli izobraževalne cilje in namene. Tretjič, predstavljamo teoretično analizo potrošništva kot pedagoškega problema. Trdimo, da potrošništvo izpodriva pedagoško teleologijo, saj vzgojo in izobraževanje na novo opredeljuje kot tržno storitev, usmerjeno v doseganje rezultatov, zaposljivost in konkurenčnost. Ta izobraževalna resničnost nadomešča vrednotno usmerjen razum z instrumentalno usmerjeno racionalnostjo in izobraževanje skrči na prilagajanje in produkcijo. Trdimo, da to ne predstavlja le določene krize v vzgoji in izobraževanju, ampak kar krizo izobraževanja samega. Ta razprava tako ponuja pedagoško-teoretični pogled na potrošništvo kot na silo, ki spodkopava pogoje vzgoje in izobraževanja v funkciji oblikovanja človeka. |
|---|
