| Povzetek: | Članek predstavlja del obširnejše raziskave o etiki gostoljubja, ki jo je avtorica izvajala v času svojega doktorskega študija, in se osredotoča na študijski primer gostoljubja turških alevij-skih skupnosti, ki jih je proučevala v Istanbulu. Izsledki proučevanja temeljijo na avtoričinem osebnem izkustvu, njenem etnografskem terenskem delu in obsežnih raziskavah literature s področja alevijskih študij ter pričajo o strpnosti in odprtosti alevijskih skupnosti do drugosti, drugačnosti, tujosti, do neznanega. Opisani pristop do raznolikosti se kaže skozi gostoljubne prakse, ki jih pripadnice in pripadniki alevijskih skupnosti izkazujejo njim znanim in nez-nanim gostom in gostjam. Slednjim aleviji in alevijke namenjajo posebno pozornost in jim nudijo brezpogojno pomoč.Prispevek zagovarja hipotezo, da so turške alevijske skupnosti zaradi svojih religijskih in sekularnih prepričanj, svetovnega nazora in etičnih gest paradigmatski primer snovanja etike gostoljubja, o kateri so pisali pripadniki kontinentalne filozofije, kot sta na primer Emanuel Levinas in Jacques Derrida. Vtkanost gostoljubja v alevijsko življenjsko prakso avtorica predstavi tako na osnovi izsledkov svojega terenskega dela – opazovanja z udeležbo v istanbulskih alevijskih skupnostih –, kot tudi s preučevanjem vloge glasbe v alevijskem ritualu, imenovanem cem. Posebna pozornost je pri tem namenjena analizi besedil izbranih alevijskih mističnih pesmi, imenovanih deyiş oziroma nefes, kjer se omenjajo gostoljubje, odnos do gostov ter njihov pomen za alevijske skupnosti.Alevijska glasba predstavlja jedro alevijskega obredja. Skozi stoletja se je prenašala ustno in je predstavljala sredstvo ohranjanja alevijske kulture in religije ter njihove identitete. Glas-bena izvajalska praksa vključuje mistične in sakralne uglasbene pesmi anatolijskih potujočih pevcev, imenovanih aşık, ki so tovrstno glasbo izvajali predvsem na ruralnem področju Anato-lije. Peta besedila običajno spremlja izvajanje na turško ljudsko dolgovrato lutnjo, imenovano saz oziroma bağlama. Na alevijskih obredih se ob glasbi redno pojavlja tudi telesno gibanje, sakralni gibi v obliki vrtenja in kroženja, imenovani semah.Uvid v značilnosti alevijske glasbe ter predvsem v njena besedila ponuja možnost razu-mevanja alevijske težnje po miroljubnem in empatičnem sobivanju z drugimi religijami kot osrednji del alevijske tradicije, utemeljene na človekoljubju. Študijski primer alevijske etike gostoljubja, predstavljen v tem prispevku na osnovi uvida v alevijsko glasbeno tradicijo, pa predoči možnost razumevanja alevijskih skupnosti kot vzora za vzpostavljanje etike gostoljubja. |
|---|
