Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: V znanstvenem eseju predstavljam pregled tem in področij, s proučevanjem katerih sem se ukvarjal v štirih desetletjih svoje raziskovalne kariere in o njih pisal v svojih objavah, ter oceno njihove relevantnosti in aktualnosti. Sledijo razmišljanja o raziskovalnih pristopih in metodologiji raziskovanja kompleksnih družbenih pojavov ter o prednostih, omejitvah, slabostih in problemih raziskovalnih pristopov, metod in tehnik, ki sem jih uporabljal, kombiniral in razvijal pri raziskovanju. V tem kontekstu pozornost namenjam vprašanjem objektivnosti ter subjektivnosti, ideološke in vrednostne pogojenosti družboslovnega in humanističnega raziskovanja, etičnosti v raziskovanju in znanosti ter problematičnim težnjam za politično korektnost raziskovanja in znanosti. V nadaljevanju obravnavam problematiko delovanja in financiranja raziskovanja in znanosti v Sloveniji in širše ter predstavljam nekaj predlogov za razreševanje ključnih problemov. Esej zaključujem z razmišljanji o institucionalni evalvaciji raziskovalnih in znanstvenih institucij, individualni evalvaciji raziskovalcev ter preverjanju in ocenjevanju kakovosti raziskovalnega dela in rezultatov. Kritično razmišljam o pozitivnih in negativnih posledicah uveljavljanja načela »objavljaj ali propadi« (publish or perish), o pomenu bibliometrije in individualnih recenzij (peer review) pri preverjanju kakovosti v raziskovanju in znanosti, o problemih akademskega založništva in odprtega dostopa do objav v znanstvenih revijah in monografijah, o vlogi indeksov, ki jih večinoma oblikujejo in upravljajo zasebna dobičkovna podjetja, ter o prihodnjem razvoju raziskovanja in znanosti.
Ključne besede: metodologija, raziskovanje kompleksnih dinamičnih družbenih pojavov, etnične in manjšinske študije, delovanje in financiranje raziskovanja in znanosti, evalvacija v raziskovanju in znanosti
Objavljeno v DiRROS: 09.03.2026; Ogledov: 267; Prenosov: 206
Celotno besedilo (198,53 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Prispevek predstavlja primerjalno analizo kulturne diplomacije Republike Slovenije v štirih sosednjih državah – Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški, v obdobju od leta 2006 do 2023. Sistematičen pregled temelji izključno na analizi letnih poročil Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije, pri čemer so obravnavani konkretni kulturni projekti, ki jih je organizirala Republika Slovenija. Uporabljena je bila kvalitativna analiza poročil. Rezultati kažejo, da je Republika Slovenija relativno raznoliko razvijala kulturno diplomacijo v sosednjih državah in z bogatimi kulturni vsebinami, hkrati pa obstajajo omejitve in prostor za izboljšave, ki je tesno povezan tudi z institucionalno podporo. Te ugotovitve so neposredno uporabne za nadaljnje raziskave o optimizaciji kulturne diplomacije, na primer pri dolgotrajnih strategijah in širšem dostopu do kulturnih vsebin.
Ključne besede: kulturna diplomacija, Slovenija, sosednje države, primerjalna analiza, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, kulturni projekti
Objavljeno v DiRROS: 09.03.2026; Ogledov: 277; Prenosov: 172
Celotno besedilo (328,30 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Despite Slovenia’s ethnically heterogeneous landscape, the Constitution recognizes only two groups as “autochthonous national communities”: the Hungarians and the Italians. Whereas the Roma also enjoy some constitutional protection, the most numerous ex-Yugoslav ethnic groups, also known as “new communities” (Albanians, Bosniaks, Croats, Macedonians, Montenegrins, and Serbs), received legal recognition only recently. Neither the “new communities” nor the German-speaking population, however, benefit from the protection of the Council of Europe’s Framework Convention for the Protection of National Minorities – regardless of the former’s substantial numbers and the latter’s historic presence on the territory of the State. This paper first gives a detailed overview of Slovenia’s legislation related to the concept of minorities and then evaluates it in light of the monitoring materials of the Advisory Committee of the Framework Convention, as well as those of the UN treaty bodies. The aim of the paper is to assess whether the Slovenian system is in conformity with the international obligations of the State, at least from a conceptual point of view. Based on a thorough analysis of some 30 documents adopted by international monitoring bodies, the answer seems to be negative, which may come as a surprise when contrasted with the strong international reputation of the Slovenian system of minority protection. This paper demonstrates that Slovenia has been adamantly and repeatedly criticized for retaining the undefined and confusing concept of “autochthony”; for adopting a restrictive approach to the recognition and provision of special protection for different ethnic groups; for making unjustified and arbitrary distinctions between “autochthonous” and “non-autochthonous” Roma communities; and for the fact that it has still not managed to definitively resolve the issue of the “erased”.
Ključne besede: ethnic communities in Slovenia, legal recognition, autochthony, UN treaty bodies, Advisory Committee of the Framework Convention for the Protection of National Minorities
Objavljeno v DiRROS: 09.03.2026; Ogledov: 234; Prenosov: 152
Celotno besedilo (233,67 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Pričujoči prispevek obravnava pomembno poglavje iz dela slovenskega tržaškega politika Josipa Wilfana, ki je kot predsednik Evropskega kongresa narodnosti sodil med najbolj izpostavljene akterje v evropskem gibanju narodnih manjšin med obema vojnama. Pri tem se osredotoča na njegovo vlogo in razmišljanje v enem najbolj kritičnih obdobij za Evropski kongres narodnosti v letih 1933 in 1934, ko so v Nemčiji zavladali nacionalsocialisti in se je v tej državi pričelo organizirano preganjanje Judov. Spričo dogajanja je bil Evropski kongres narodnosti, v katerem so Judje tvorili enega najpomembnejših členov, leta 1933 postavljen v zelo neprijeten položaj. Medtem ko so judovski predstavniki od kongresa zahtevali nedvoumno obsodbo nacistične politike, so se v njem najštevilčneje zastopane nemške manjšine temu skušale izogniti. Wilfan se je tako znašel na presečišču interesov in teženj, hkrati pa je bil soočen tudi s pomembnimi moralnimi, načelnimi in konceptualnimi premisleki. Ti so v marsikaterem pogledu presegali okvir vprašanja nemških Judov ter se navezovali na nekatera ključna vprašanja medvojne manjšinske politike. Na podlagi podrobne analize arhivskega gradiva ter drugih zgodovinskih virov si prispevek prizadeva orisati Wilfanovo ravnanje spričo notranje krize Evropskega kongresa narodnosti ter razčleniti njegovo osebno razmišljanje o položaju nemških Judov ter nanj vezanemu širšemu problemskemu kompleksu. Podrobni rekonstrukciji dogajanja v letih 1933 in 1934 v prvem delu prispevka tako v drugem delu sledi analiza Wilfanove korespondence z različnimi akterji znotraj in zunaj kongresa. Ta nakazuje kompleksnost njegovega razmišljanja o problemu, do katerega je pristopal z upoštevanjem različnih zornih kotov, hkrati pa moral upoštevati tudi praktični moment ohranjanja pogojev za nemoteno nadaljnje delo kongresa. Razpetosti med zasebnim pogledom na situacijo ter uradnim stališčem organizacije, ki jo je vodil, je bila pri tem pridružena tudi mera napetosti med Wilfanovo koncepcijo narodnosti ter širšimi vidiki enakosti in človekovih pravic, ki jim je skušal vseskozi ostajati zvest.
Ključne besede: manjšine, Judje, nacizem, Josip Wilfan, disimilacija, manjšinske pravice, človekove pravice
Objavljeno v DiRROS: 09.03.2026; Ogledov: 223; Prenosov: 159
Celotno besedilo (176,28 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Prispevek primerjalno analizira politično participacijo dveh skupnosti slovenskega izvora: koroških Slovencev kot avtohtone manjšine v Avstriji ter slovenskih Američanov kot priseljenske skupnosti v ZDA. Politična participacija je opredeljena kot delovanje, s katerim posamezniki in skupnosti vplivajo na politične procese, pri čemer ločimo ožje oblike (volitve, mandati v predstavniških telesih) in širše oblike (organizacije, kulturne in izobraževalne strukture). Metodološko se prispevek naslanja na kritično analizo virov, primerjalni pristop in interdisciplinarno kombinacijo zgodovine, politologije, sociologije in literarnih študij, dopolnjeno z empiričnimi vpogledi globinskih intervjujev. Zgodovinski okvir za Slovence v Združenih državah pojasni izseljevanja, nastanek župnij, bratskih podpornih organizacij, narodnih domov in tiska kot ključnih instrumentov ohranjanja etnične identitete ter vključevanja v politično delovanje. Etnični kapital se pri njih vzpostavlja predvsem kot simbolni in moralni dejavnik, ki se aktivira v prelomnih trenutkih, kot je podpora osamosvojitvi Slovenije. Del o koroških Slovencih sledi razvoju od leta 1918 dalje, pri čemer izpostavi plebiscit, pregone, povojno vlogo Osvobodilne fronte, institucionalizacijo skozi krovne organizacije in Enotno listo ter aktualne izzive dvojezičnega šolstva, javnopravnega zastopstva in uresničevanja 7. člena Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije – Avstrijske državne pogodbe. Intervjuvanci poudarjajo pomen dialoga, akcijske enotnosti, čezmejnega sodelovanja in stabilne jezikovne politike. Primerjava pokaže, da koroški Slovenci politično participacijo uresničujejo predvsem kot manjšina znotraj evropskega pravnega okvira ter z bojem za jezikovne in druge manjšinske pravice, medtem ko slovenski Američani politično participirajo prek integracije v ameriški sistem, ob tem pa etničnost ohranjajo kot simbolno dediščino. Vitalnost obeh skupnosti ostaja odvisna od politične prisotnosti, jezikovne kontinuitete in medgeneracijskega prenosa identitete.
Ključne besede: politična participacija, koroški Slovenci, slovenski Američani, germanizacija, etnična identiteta, multikulturalizem
Objavljeno v DiRROS: 06.03.2026; Ogledov: 264; Prenosov: 196
Celotno besedilo (245,19 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...