Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Keywords: nižinski gozdovi, urbani prostor, urbani gozdovi, pogozdovanje
Published in DiRROS: 12.07.2017; Views: 3157; Downloads: 872
Full text (12,86 MB)

Abstract: Evropska srna (Capreolus capreolus L.) je v Sloveniji in tudi drugod po Evropi najpomembnejša lovsko-upravljavska vrsta. Učinkovito upravljanje populacije lahko zagotovimo le na podlagi dobrega poznavanja njene ekologije in osnovnih populacijskih parametrov, ki vplivajo na populacijsko dinamiko vrste. Za čim boljše adaptivno upravljanje s srnjadjo, vključno z ustreznim načrtovanjem poseganja v populacije, je poleg kazalnikov, ki se že uporabljajo v kontrolni metodi, zelo želeno tudi poznavanje variabilnosti razmnoževalnega potenciala, tj. stopnje oplojenosti samic, velikosti legel in spolnega razmerja zarodkov. Dejavniki, ki vplivajo na razmnoževalni potencial vrste, so lahko individualni (še zlasti fenotip samic, tj. velikost, telesna masa, fizična kondicija), populacijski (npr. populacijske gostote, demografskastruktura, socialni stres, genetske značilnosti) in okoljski (kakovost habitata, vremenske razmere, medvrstne interakcije itn.). Dejanski razmnoževalni potencial je posledica naštetih vplivnih dejavnikov in delovanj med njimi, zato se med različnimi populacijami in okolji močno razlikuje. V prispevku je predstavljen pregled evropskih raziskav o vplivu različnih dejavnikov na oplojenost in razmnoževalni potencial srnjadi. Z naraščanjem gostote populacije se praviloma zmanjšuje stopnja oplojenosti samic, prav tako pa se zmanjšuje tudi število mladičev na posamezno srno. Na velikost legla vpliva tudi telesna masa, in sicer se z večanjem telesne mase samic število mladičev na posamezno samico zvišuje. Pri raziskavah vpliva telesne mase na spolno razmerje mladičev pa so različni avtorji prišli do nasprotujočih se rezultatov. Vpliv starosti se kaže v velikosti legla, saj raziskave kažejo na to, da imajo primiparne samice praviloma manjša legla kot odrasle, upad rodnosti pa je povezan tudi s staranjem osebkov. Srnjad iz severnih območij (Skandinavija) ima praviloma večjo telesno maso in posledično tudi večja legla kot srnjad iz južnih območij (npr. Italija, Španija), kar kaže tudi na pomen življenjskega prostora pri reprodukciji srnjadi. Pri nas srnjad živi v širokem gradientu okoljskih dejavnikov in je udeležena tudi v specifičnih medvrstnih interakcijah, ki jih dosedanje raziskave, opravljene v tujini, ne vključujejo. Domače raziskave bi bile dobrodošle, poleg tega pa imamo v Sloveniji tudi izjemne podatkovne baze o odstrelu, masah, spolni in starostni strukturi srnjadi, ki zagotavljajo odlične predpogoje za še boljše razumevanje vplivnih dejavnikov na variabilnost prirastka srnjadi v srednjeevropskem prostoru.
Keywords: evropska srna, srnjad, razmnoževalni potencial, oplojenost srn, zarodki, razmerja mladičev
Published in DiRROS: 12.07.2017; Views: 5255; Downloads: 2698
Full text (835,22 KB)

Abstract: Ksilit je litotip lignita, ki ga poznamo predvsem kot kurivo. Les, iz katerega je nastal, je v obdobju skoraj dveh milijonov let doživel drastične spremembe, struktura lesa pa je delno še prepoznavna. Ksilit po videzu pogosto spominja na lesne vrste s temno jedrovino. Opravili smo karakterizacijo ksilita z vidika anatomije lesa, iz katerega je nastal, raziskali njegovo ohranjenost in določili osnovne fizikalne značilnosti. Prepoznali smo osnovno tkivo iz traheid, enoredno in homocelularno trakovno tkivo, taksodioidne piknje v križnih poljih in obilico aksialnega parenhima z vključki. To nakazuje, da je ksilit nastal iz lesa golosemenk (iglavcev) iz družine Taxodiaceae (taksodijevke) ali Cupressaceae (cipresovke). Barvnometrično je ksilit v sistemu CIELab* primerljiv z jedrovino lesa ebenovine ali wengeja. Proučeni ksilit je imel gostoto v absolutno suhem stanju 1216 kg/m3, zaradi velikega volumenskega skrčka (v povprečju 28.2 %) paje bila srednja osnovna gostota samo 873 kg/m3. Celotni linearni skrčki so veliki, kar se kot posledica kaže v neugodnih kazalnikih dimenzijske stabilnosti (qT = 0.65 %/%, qR = 0.30 %/%). Nadpovprečno visoke so tudi ravnovesne vlažnosti ksilita v procesu desorpcije, sorpcijska kapaciteta v procesu adsorpcije pa je podobna kot pri lesnih vrstah z visoko gostoto. Sorpcijski model GAB se je izkazal kot primeren za izravnavo sorpcijskih podatkov.
Keywords: ksilit, anatomska zgradba, les, barva, gostota, sorpcija, krčenje, dimenzijska stabilnost
Published in DiRROS: 12.07.2017; Views: 4542; Downloads: 1914
Full text (867,20 KB)

Abstract: Predstavljen je pregled zgradbe, lastnosti in rabe lesa jelke (Abies alba Mill.), ki ima neobarvano jedrovino, srednjo gostoto, relativno dobre mehanske lastnosti in je uporaben za številne namene. Vrednost in uporabnost lesa zmanjšujejo predvsem slaba odpornost proti različnim škodljivcem ter pojav mokrega srca in kolesivosti. Lastnosti lesa in uporaba lesa jelke so podobne kot pri smreki (Picea abies Karst.). Jelovina ima prednost predvsem tam, kjer smola ni zaželena, kjer je zaželena odpornost na kisline in baze, ter za vodne konstrukcije. Na primeru dendrokronološko datiranega lesa iz arheoloških in zgodovinskih objektov v Sloveniji smo ugotovili, da so jelovino v preteklosti uporabljali pogosteje kot smrekovino. Dokaz za to so številne do 500 let stare konstrukcije in ostrešja zgodovinskih stavb. Na celičnem nivoju je les jelke sestavljen predvsem iz traheid in parenhimskih celic trakov. V zadnjih letih so bile v Sloveniji opravljene podrobnejše raziskave nastajanja lesa pri jelki, ki so pomembne za fiziologijo drevja in razumevanje lastnosti lesa kot materiala. Opravljenih je bilo tudi več raziskav sekundarnega floema, ki je ključnega pomena za preživetje dreves. Podajamo pregled in glavne ugotovitve teh raziskav.
Keywords: jelka, Abies alba, les, zgradba lesa, lastnosti lesa, smreka, Picea abies, dendrokronologija, nastanek lesa
Published in DiRROS: 12.07.2017; Views: 4597; Downloads: 1933
Full text (400,20 KB)

Abstract: V goslarski delavnici "Atelje Demšar" smo dobili štiri vzorce lesa za godalne loke tujih dobaviteljev, ki so jih označili z imeni (1) pernambuk, (2) konjskomeso, (3) brazil in (4) kačji les. Les smo anatomsko preiskali ter določili vrste: (1) Guilandina echinata (pernambuk, pau brazil, brazil), (2) Manilkara bidentata (massaranduba, konjsko meso), (3) Shorea laevis (balau, bangkirai), (4) Brosimum guianense syn. Piratinera guianensis (Schlangenholz, snakewood, kačji les). Identifikacija je v treh (1, 2 in 4) od štirih primerovpotrdila lesno vrsto, kot jo je navedel dobavitelj lesa. Preiskane lesne vrste pernambuk, konjsko meso in kačji les (1, 2 in 4) iz južne Amerike imajo skupne naslednje lastnosti: fino teksturo, temno obarvano jedrovino, dekorativen videz, visoko gostoto, visoko trdnost, dobro dimenzijsko stabilnost in dobre obdelavnostne lastnosti, posebno struženje in površinsko obdelavo. Vse so zelo cenjene za godalne loke, za najboljšega pa velja les pernambuka. Les balau iz Azije ima slabše lastnosti in ni tipična lesna vrsta za loke. Razlike v zgradbi lesa preiskanih vrst so najverjetneje vzrok za razlike v kvaliteti končnega izdelka. Podajamo opis izdelave lesenega loka, opis lesnih lastnosti in pomen pravilne identifikacije in poimenovanja lesa.
Keywords: godalni lok, pernambuk, Guilandina echinata syn. Caesalpina echinata, massaranduba syn., konjsko meso, Manilkara bidentata, kačji les, Brosimum guianense syn. Piratinera guianensis, balau, Shorea laevis, anatomija lesa
Published in DiRROS: 12.07.2017; Views: 5018; Downloads: 2028
Full text (1,49 MB)