| Povzetek: | Prispevek se posveča vprašanju, kako so v Ljubljani v začetku 19. stoletja dojemali starost, revščino in oskrbo ostarelih. Izhaja iz gradiva ljubljanskega ubožnega inštituta iz let 1785–1857 ter se osredotoča na percepcijo starosti, telesne znake staranja in razmerje med formalnimi ter neformalnimi oblikami oskrbe. Raziskava temelji na kvantitativni obdelavi evidence podpirancev in na kvalitativni analizi prošenj za sprejem v sistem ubožne oskrbe. Analiza gradiva pokaže, da starost v obravnavanem okolju ni bila razumljena predvsem kot kronološka kategorija, temveč kot vprašanje delovne zmožnosti, telesne moči in sposobnosti samostojnega preživljanja. Posamezniki so bili zato kot stari pogosto dojeti že okoli petdesetega leta, zlasti kadar so opravljali fizično zahtevna dela. Prav zmanjševanje delovne zmožnosti, bolezni in telesne spremembe so bili med ključnimi dejavniki, ki so ljudi brez premoženja potiskali v večjo revščino in jih nazadnje privedli v okvir ubožne oskrbe. Pregled podpirancev razkriva tesno prepletenost starosti in revščine ter hkrati opozarja na izrazite razlike med spoloma, saj so med prejemniki pomoči prevladovale ženske. Institucionalna oskrba je zajela le manjši del ljudi na robu eksistence, zato so bile za preživetje odločilnega pomena tudi različne neformalne prakse – od medgeneracijske solidarnosti do razvejane mreže socialnih stikov in vsakdanjih strategij preživetja. Možnosti za družinsko podporo so bile pogosto omejene, kar je bilo povezano s samskostjo, poznim poročanjem, migracijami in visoko smrtnostjo otrok, zato je vlogo varovalnega okolja prevzemala tudi širša skupnost. Prispevek obenem opozarja, da je bil odnos do ostarelih revežev kompleksen, saj se je gibal med sočutjem, moralnim vrednotenjem, socialno kontrolo in stigmatizacijo. Življenjske zgodbe prosilcev kažejo, da staranje ni pomenilo zgolj pasivnega telesnega pešanja, temveč tudi aktivno prilagajanje posameznikov spremenjenim življenjskim okoliščinam. Staranje se tako kaže kot kompleksen biološki, socialni in ekonomski proces, ki je odločilno oblikoval življenjske poti revnejšega mestnega prebivalstva. |
|---|
