Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Izpis gradiva
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Naslov:„Der Grundriss unseres Lebens ist in der Tat ein ‚Riss'" : Ansätze zu einer Anthropologie der Negativität bei Eugen Fink
Avtorji:ID Nielsen, Cathrin (Avtor)
Datoteke:.pdf PDF - Predstavitvena datoteka, prenos (475,34 KB)
MD5: 467FCF03141EC6748A9ADB7869AD43BB
 
Jezik:Nemški jezik
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:Logo INR - Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko
Povzetek:“The draft of our life is, indeed, a ‘rift’.” Towards an Outline of the Anthropology of Negativity in Eugen Fink --- Eugen Fink’s engagement with the nature of human being articulates essential truths about being human, without presupposing a positive essence of humanity; at the same time, it anchors this humanity in a structural negativity by placing it back into being torn open by the world. The world, in this context, is not a positive entity, but rather the “outline” of our existence in the here and now, which turns us into fragments of a whole characterized by withdrawal. It is precisely in the simultaneity of concrete situating and its transcendence through withdrawal that the crucial point of an anthropology of negativity lies, understood in the sense of the double genitive. Thus, the expression can be read once as a genetivus subjectivus (anthropology of negativity), whereby the finitude is conceived through the Absolute of “tearing,” as Fink primarily explores in his early speculative reflections following “the ontological paradox” of the subject, which here appears as a “distortion” of the Absolute. However, this meontic reading simultaneously gives rise to a reversal towards an anthropology of negativity, which will shape Fink’s middle and later thought. Here, human modes of being are to be read as ciphers of the experience of negativity.
Ključne besede:Eugen Fink, meontics, anthropology, ontological paradox, world antecedence, existence
Status publikacije:Objavljeno
Verzija publikacije:Objavljena publikacija
Datum objave:23.12.2024
Leto izida:2024
Št. strani:str. 73-94
Številčenje:Letn. 33, št. 130/131
PID:20.500.12556/DiRROS-21169 Novo okno
UDK:130.2
ISSN pri članku:1318-3362
DOI:10.32022/PHI33.2024.130-131.3 Novo okno
COBISS.SI-ID:220568835 Novo okno
Datum objave v DiRROS:09.01.2025
Število ogledov:9
Število prenosov:2
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
  
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Gradivo je del revije

Naslov:Phainomena : [glasilo Fenomenološkega društva v Ljubljani
Skrajšan naslov:Phainomena
Založnik:Fenomenološko društvo [etc.], Fenomenološko društvo [etc.], Nova revija, Inštitut Nove revije - Zavod za humanistiko
ISSN:1318-3362
COBISS.SI-ID:29705216 Novo okno

Licence

Licenca:CC BY 4.0, Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna
Povezava:http://creativecommons.org/licenses/by/4.0/deed.sl
Opis:To je standardna licenca Creative Commons, ki daje uporabnikom največ možnosti za nadaljnjo uporabo dela, pri čemer morajo navesti avtorja.

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:»Obris našega življenja je dejansko ‚ris‘« : Pristopi k antropologiji negativnosti pri Eugenu Finku
Povzetek:Obravnava narave človeškega pri Eugenu Finku poda bistvene resnice o biti človeka, ne da bi predpostavljala pozitivno bistvo človeškosti, hkrati to človeškost zasidra v strukturni negativnosti, saj jo ponovno umesti v razprtost sveta. Svet v tem kontekstu ni pozitivna entiteta, temveč »obris« našega bivanja tukaj in zdaj, ki nas spreminja v fragmente celote, za katero je značilen odlog. Prav v simultanosti konkretne situiranosti in njene transcendence z odlogom je ključna točka antropologije negativnosti, razumljene v smislu dvojnega genitiva. Tako lahko izraz enkrat beremo kot genetivus subjectivus (antropologija negativnosti), pri čemer je končnost pojmovana skoz absolut »razpiranja«, kar Fink v svojih zgodnjih spekulativnih razmišljanjih raziskuje predvsem ob zasledovanju »ontološkega paradoksa« subjekta, ki se tu kaže kot »popačenje« absolutnega. Vendar to meontično branje hkrati povzroči preobrat v smeri antropologije negativnosti, ki bo oblikovala Finkovo srednjo in poznejšo misel. Človeške načine bivanja je tu treba brati kot šifre izkušnje negativnosti.
Ključne besede:Eugen Fink, meontika, antropologija, ontološki paradoks, svetna antecedenca, eksistenca


Nazaj