| Povzetek: | Izhodišča. Imunoterapija tumorjev izrablja sposobnost imunskega sistema, da se specifično ubija tumorske celice, pri tem pa minimalno poškoduje normalno tkivo. Vedno večje poznavanje tumorskih celic, pri tem pa minimalno poškoduje normalno tkivo. Vedno večje poznavanje tumorskih antigenov prispeva k načrtovanju bolj učinkovitih terapevtskih cepiv. Študije narejene na živalskih modelih so pokazale, da so poleg molekul MHC I in celic CD8+ T pri nastanku in vzdrževanju imunskega odziva proti tumorjem pomembne tudi molekuleMHC II in celice CD4+ T. Rezultati nakazujejo, da bo za učinkovito protitumorsko cepivo potrebno aktivirati tako celice CD4+ kot tudi CD8+ T. V zadnjem času so se razvile nove strategije za okrepitev T celičnega odgovora proti raku, ki izrabljajo sposobnost dendritiènih celic, da delujejo kot antigeni. Z vključevanjem tumorskih antigenov specifičnih za molekule MHC II in z genetičnim spreminjanem tumorskih celic, da delujejo kot antigeni (antigen-predstavitvene celice), lahko podaljšamo predstavljanje antigenov celicam T preko dendritičnih celic. Zaključki. Z združitvijo različnih pristopov bi lahko naredili učinkovito protitumorsko cepivo, ki bi vzpodbudilo delovanje za tumor specifičnih celic T, te pa bi ubile tumorske celice. S tem bi zmanjšale obseg tumorja, obenem pa bi vzpodbudile tudi nastanek za tumor specifičnega celičnega spomina T, ki bi omejil ali preprečil ponovni nastanek tumorja. |
|---|
