Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Ključne besede: prostata, onkologija, rak (medicina), diagnostika
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2539; Prenosov: 641
Celotno besedilo (580,44 KB)

Povzetek: Preživetje otrok z rakom se je v zadnjih desetletjih močno povečalo. Zdravljenje otroškega raka lahko povzroči posledice na različnih organih in organskih sistemih, tudi na spolnih žlezah. Ker je pričakovana življenjska doba mladih bolnikov dolga, so v zadnjih letih raziskave poznih posledic zdravljenja raka v otroštvu v ospredju zanimanja. Namen naše raziskave je bil ugotoviti pogostnost hipogonadizma pri populaciji ozdravljenih bolnikov, ki so se zaradi raka v otroštvu zdravili v Sloveniji od 1965 do 1995, in dejavnike tveganja za hipogonadizem pri teh bolnikih. Preiskovanci in metode: V študijo smo vključili 297 preiskovancev (115 žensk in 182 moških). Ob diagnozi malignega obolenja so bili stari 0 do 16 let (mediana 9 let), hormonsko testiranje pa so imeli 3 do 32 (med. 11,5) let po končanem zdravljenju v starosti 14 do 42 (med. 20) let. Večina (90 %) bolnikov je imela kombinirano zdravljenje, ki je vključevalo 2 ali 3 načine zdravljenja (operacijo (OP), kemoterapijo (KT), obsevanje (RT)). Največji delež bolnikov je imel kombinacijo zdravljenja s KT in RT (41 %). Delovanje spolnih žlez smo ovrednotili z anamnestičnimi podatki, s kliničnim pregledom in z laboratorijskim testiranjem (test GnRH). Za vrednotenje dejavnikov tveganja za hipogonadizem po zdravljenju raka v otroštvu smo uporabili multivariatno analizo – model klasifikacijskega odločitvenega drevesa, s katerim lahko istočasno študiramo vpliv posameznih neodvisnih spremenljivk in njihove medsebojne povezave na odvisno spremenljivko. Rezultati: Primarni hipogonadizem (PH) smo ugotovili pri 76 (26 %) preiskovancih, in sicer pri 62 (34 %) moških in pri 14 (12 %) ženskah. Velik delež PH so imeli bolniki, ki so se zdravili zaradi Hodgkinove bolezni (HB) ali tumorja kličnih celic (GCT) (50 %). Veliko tveganje za PH je imela skupina moških bolnikov, zdravljenih zaradi HB s KT (72 %), in skupina bolnikov, zdravljenih z RT medenice in KT, ki je vključevala tudi alkilirajoče agense (KT z AA) (79 %). Veliko tveganje za okvaro in disfunkcijo kličnega epitelija testisov so imeli bolniki, zdravljeni z RT medenice in KT z AA. Veliko tveganje za okvaro in disfunkcijo jajčnikov so imele bolnice, zdravljene zaradi GCT (89 %), in tiste, ki so bile zdravljene z RT medenice (50 %). Ugotovili smo, da je KT po shemi LOPP (levkeran in prednison) manj gonadotoksična za testise kot MOPP (nitrogen mustard, vinkristin, prokarbazin in prednison). Pri moških preiskovancih je bil odmerek ciklofosfamida 20 g/m2 in platinola 1 g/m2 združljiv z normalnim delovanjem kličnega epitelija testisov. Ugotovili smo možnost pojava blage stopnje okvare jajčnikov oz. LC (Leydigovih celic) po KT z aktinomicinom D in vinkristinom, sicer pa po KT z antibiotiki, antimetaboliti (razen ara-C) in inhibitorji delitvenega vretena nismo ugotavljali pojava PH. Ugotovili smo možnost vpliva RT glave na nastanek primarne okvare gonad prek še neznanega mehanizma. Sklep: Okvara spolnih žlez po zdravljenju raka v otroštvu je pogosta, zato je testiranje delovanja spolnih žlez pri mladostnikih, zdravljenih zaradi raka v otroštvu, nujno. Jajčniki so za škodljivo delovanje KT in RT manj občutljivi kot testisi. V večji meri jih okvari RT medenice kot KT z AA, testisi pa so občutljivejši za kvarni učinek KT z AA. Po zdravljenju lahko pride do popravka poškodbe jajčnikov in kličnega epitelija testisov, z daljšanjem časa opazovanja nad 10 let pa se stopnja njihove okvare ne spreminja. KT z AA lahko povzroči sicer redko klinično pomembno disfunkcijo in okvaro LC.
Ključne besede: otroci, rak (medicina), zdravljenje, posledice, spolne žleze, hipogonadizem
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3198; Prenosov: 801
Celotno besedilo (134,14 KB)

Ključne besede: rak (medicina), dojke, zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3175; Prenosov: 729
Celotno besedilo (48,61 KB)

Povzetek: Maligni mezoteliom uvrščamo med redke rake, njegova incidenca pa še vedno narašča pri nas in v svetu. V Sloveniji smo zakonsko prepovedali proizvodnjo in uporabo azbesta leta 1996, vendar še nismo zmanjšali bremena te bolezni, ker je latentni čas med izpostavljenostjo azbestu ter obolevnostjo zelo dolg. Različne klinične raziskave so potrdile učinkovitost sistemskega zdravljenja, kot sta kombinaciji cisplatina in gemcitabina ter cisplatina in pemetrekseda. Do sedaj smo samo na Nizozemskem in v Sloveniji dokazali, da je sodobno kemoterapevtsko zdravljenje statistično značilno podaljšalo srednje celokupno preživetje celotne populacije bolnikov s to boleznijo.
Ključne besede: pljučni rak, mezoteliomi, maligni mezoteliomi
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3021; Prenosov: 893
Celotno besedilo (766,87 KB)

Povzetek: Populacija starejših ljudi se veča, zato se povečuje tudi število bolnic z rakom dojke, ki so starejše od 80 let. Žal ni enotnega mnenja oziroma strokovnih priporočil o tem, kako zdraviti starejše bolnice z rakom dojk. Namen naše retrospektivneštudije je bil ugotoviti, kako kirurško zdravimo raka dojk pri bolnicah, starih 80 let ali več in kakšno je njihovo preživetje.Pregledali smo popise bolezni 154 bolnic z začetnim rakom dojke (povprečna starost 83 let; razpon od 80 do 90 let), ki so bile na Onkološkem inštitutu Ljubljana operirane vobdobju od leta 2000 do leta 2008 in so bile ob operaciji stare 80 let ali več. Zbrali smo podatke o obsegu bolezni, patomorfoloških značilnostih tumorja, načinu zdravljenja,obsegu operacije dojke in pazdušnih bezgavk, ponovitvi bolezni, vzroku smrti, dolžini preživetja in dolžini preživetjaglede raka dojk. Z univariatno in mutivariatno analizo smo ugotavljali povezavo med prognostičnimi dejavniki, vrsto zdravljenja in preživetjem glede raka dojk. Rak dojke je bilomejen na dojko v 28 %, v 47% so bili prisotni regionalni zasevki, obseg bolezni pa ni bil znan v 25 %. Tumorski stadij pT1/pT2 je imelo 75 % bolnic, pT3/pT4 pa je imelo 25 %bolnic. Kirurško zdravljenje je obsegalo: kvadrantektomijov 27 %, mastektomijo v 73 %, izpraznitev pazduhe v 57 %,biopsijo varovalne bezgavke v 18 %, brez posega v pazduho pa je bilo 25 % bolnic. Adjuvantno hormonsko zdravljenje je imelo 88 % bolnic (tamoxifen 53, aromatazni inhibitor 45,kombinacija obeh 37 bolnic), zdravljenje s citostatiki je imelo1,3 % bolnic, obsevanih pa je bilo 16 % bolnic. Ponovitev bolezni smo dokazali v 23 %, v času sledenja od 0,1 do 11 let(mediana 4,45 leta). Lokalno ponovitev bolezni smo dokazali v 10 %, reginalno v 6 % in oddaljene zasevke v 23 %. Petletno preživetje glede raka dojk je bilo pri lokalno omejenem raku 90 %, pri regionalno razširjenem pa 62 %. Ena od bolnicje umrla prvi dan po operativnem posegu zaradi srčnega infarkta. Zaradi raka dojk je umrlo 19 % bolnic, zaradi drugih vzrokov pa 12 % bolnic. Univariatna analiza je pokazala, da so bili z dolžino preživetja zaradi raka dojk povezani naslednji dejavniki: zdravljenje s hormoni pred operacijo, patološki Tstadij, patološki N stadij, operacija dojke, odstranitev vsehpazdušnih bezgavk, operacija bezgavk, estrogenski receptorji,stopnja diferenciacije tumorja, radikalnost kirurškega posega in kirurško zdravljenje v skladu s smernicami. Z multivariatnostatistično analizo smo ugotovili, da so bili patološki T stadij, patološki N stadij in estrogenski receptorji neodvisni prognostični dejavniki za dolžino preživetja zaradi raka dojk. Rezultati naše multivariatne analize kažejo, da so kirurgi ustrezno prilagodili obseg operativnega zdravljenja stadiju bolezni in splošnemu stanju bolnice. Kratko preživetje glede raka dojk je pokazatelj tega, da je rak dojke z zasevki v pazdušnih bezgavkah pri bolnicah, starih 80 let ali več, lahko agresivna bolezen.
Ključne besede: rak dojke, kirurško zdravljenje, bolnice, starostniki
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3658; Prenosov: 864
Celotno besedilo (425,83 KB)