Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskalni niz: "avtor" (Jerina Klemen) .

1 - 10 / 21
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Habitatne značilnosti rastišč divjega petelina (Tetrao urogallus L.) na Uršlji gori
Žiga Repotočnik, Klemen Jerina, Tomaž Mihelič, 2021, izvirni znanstveni članek

Povzetek: V Sloveniji je bilo opravljenih le nekaj raziskav habitata rastišč divjega petelina. Taka znanja so pomembna pri določitvi in izvajanju ukrepov za ohranitev oziroma povečanje številčnosti vrste. Namen dela je bil ugotoviti sedanjo aktivnost dvajsetih znanih rastišč divjega petelina na Uršlji gori z bližnjo okolico v primerjavi s prejšnjima popisoma (Adamič, 1986; Čas, 2000) in evidentirati potencialna nova. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali so med aktivnimi in opuščenimi rastišči divjega petelina razlike v habitatnih danostih. Popise aktivnosti rastišč smo izvajali po metodi poslušanja pojočih samcev zgodaj zjutraj in beleženja znakov prisotnosti v času rastitve od 1.4. do 20.5. v letih 2019 in 2020. Habitatne značilnosti rastišč smo popisali na treh aktivnih rastiščih in treh opuščenih. Na podlagi dobljenih rezultatov smo ugotovili, da se je število aktivnih rastišč v primerjavi z letoma/če gre samo za ti leti, sicer v letih 1986 in 2000 zelo zmanjšalo (aktivnih le 30 % od vseh znanih). Na rastiščih smo v obeh letih skupno popisali približno trikrat manj aktivnih petelinov, tri neaktivne več ter 2,7-krat manj kokoši kot leta 2000. Iz tega sklepamo, da je na proučevanem območju vrsta ogrožena in lahko v naslednjih nekaj desetletjih izgine z območja, če se bo trend številčnosti še naprej manjšal. Delež opuščenih rastišč je bil večji v gozdovih z nižjo nadmorsko višino (pod 1200 m). Evidentirali nismo nobenega novega rastišča, so se pa centri aktivnih rastišč v primerjavi z zadnjim popisom spremenili v prostoru. Ugotovili smo razlike v habitatnih danostih med obema tipoma rastišč. Za aktivna rastišča je bila značilna velika pokritost tal z zeliščno plastjo (85 %, od tega 24 % jagodičja), več mravljišč, redkejši sklep sestoja (40-60 % zastrte površine), večja vidljivost pri tleh ter večji delež starejših iglastih sestojev v primerjavi z opuščenimi. Vidljivost pri tleh in delež drevesnih vrst glede na naše ugotovitve nista bistveno vplivala na aktivnost rastišč.
Ključne besede: divji petelin, Tetrao urogallus L., Uršlja gora, aktivnost rastišč, habitatne značilnosti rastišč
Objavljeno v DiRROS: 26.10.2021; Ogledov: 384; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (765,89 KB)

2.
Reconstruction of brown bear population dynamics in Slovenia in the period 1998-2019 : ǂa ǂnew approach combining genetics and long-term mortality data
Klemen Jerina, Andrés Ordiz, 2021, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Reliable data and methods for assessing changes in wildlife population size over time are necessary for management and conservation. For most species, assessing abundance is an expensive and labor-intensive task that is not affordable on a frequent basis. We present a novel approach to reconstructing brown bear population dynamics in Slovenia in the period 1998-2019, based on the combination of two CMR non-invasive genetic estimates (in 2007 and 2015) and long-term mortality records, to show how the latter can help the study of population dynamics in combination with point-in-time estimates. The spring (i.e. including newborn cubs) population size estimate was 383 (CI: 336-432) bears in 1998 and 971 (CI: 825-1161) bears in 2019. In this period, the average annual population growth rate was 4.5 %. The predicted population size differed by just 7 % from the non-invasive genetic size estimate after eight years, suggesting that the method is reliable. It can predict the evolution of the population size under different management scenarios and provide information on key parameters, e.g. background mortality and the sex- and age-structure of the population. Our approach can be used for several other wildlife species, but it requires reliable mortality data over time.
Ključne besede: genetic estimates of population size, mortality records, population monitoring, population size, predictive modelling, brown bear
Objavljeno v DiRROS: 28.03.2021; Ogledov: 1887; Prenosov: 1243
.pdf Celotno besedilo (1005,41 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Metoda štetja kupčkov iztrebkov kot optimalen način ocenjevanja relativnih gostot jelenjadi na lokalni ravni
Urša Fležar, Klemen Jerina, 2020, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Vedno boljše poznavanje pomena parkljarjev za ekosistem in človeka ter hkrati širjenje teh živalskih vrst v evropskem prostoru prinaša potrebo po nadgrajevanju in izpopolnjevanju načinov njihovega upravljanja. V Sloveniji se je v zadnjih letih zaradi stopnjevanja konfliktov interesov gozdarske, lovske in kmetijske stroke pojavila potreba po natančnejšem poznavanju številčnosti domorodnih vrst parkljarjev, še posebno jelenjadi (Cervus elaphus). V tem prispevku smo opredelili metodo štetja kupčkov iztrebkov s predhodnim čiščenjem kot najbolj optimalno metodo za ugotavljanje lokalnih gostot jelenjadi in podrobno razložili metodološke korake za uspešno načrtovanje in izvedbo metode na terenu. Zaključili smo s primerom izvedbe metode v LPN Kompas Peskovci in predstavili rezultate gostot jelenjadi in srnjadi (Capreolus capreolus) na omenjenem območju, pridobljenimi z metodo štetja kupčkov iztrebkov.
Ključne besede: prostoživeči parkljarji, jelenjad, Cervus elaphus, srnjad, Capreolus capreolus, štetje kupčkov iztrebkov, upravljanje prostoživečih živali, monitoring, LPN Kompas Peskovc
Objavljeno v DiRROS: 14.12.2020; Ogledov: 923; Prenosov: 322
.pdf Celotno besedilo (320,21 KB)

4.
5.
Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev
Katarina Flajšman, Urša Fležar, Boštjan Pokorny, Klemen Jerina, 2019, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Poznavanje absolutne in/ali relativne številčnosti prostoživečih parkljarjev je eden pomembnejših vhodnih podatkov, ki nam omogoča njihovo učinkovito trajnostno upravljanje. V večjem delu Slovenije so prostoživeči parkljarji gospodarsko, motivacijsko in ekološko najpomembnejša skupina divjadi. V procesu njihovega upravljanja trenutno ni uveljavljenih standardnih in rutinskih metod, na podlagi katerih bi lahko zanesljivo ocenjevali absolutno in/ali relativno številčnost na vsakoletni ravni. Metod za spremljanje številčnosti populacij prostoživečih parkljarjev je veliko; pri izbiri najustreznejše je treba upoštevati določene kriterije. Najpomembnejši kriteriji za izbiro metode so obravnavana vrsta parkljarjev, značilnosti habitata, velikost območja, gostota populacije, možnost kontrole in nenazadnje tudi stroški. V Sloveniji je bila za ocenjevanje številčnosti srnjadi in jelenjadi že v rabi metoda štetja kupčkov iztrebkov, poleg katere bi bila primerna tudi metoda kilometrskega indeksa. Pri divjem prašiču za najbolj zanesljive metode veljajo uporaba foto pasti, štetje na pogonih in daljinsko vzorčenje s pomočjo termovizije, pri gamsu pa štetje s tal in monitoring iz zraka.
Ključne besede: parkljarji, gostota populacije, številčnost populacije, metode za ocenjevanje številčnosti, metode za ocenjevanje gostote
Objavljeno v DiRROS: 08.07.2019; Ogledov: 4161; Prenosov: 8710
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Action A3 : analysis of spatial connectivity and preparation of environmental impact assessment guidelines : prepared within A3 action of LIFE DINALP BEAR Project (LIFE13 NAT/SI/0005)
Mariano Rodriguez Recio, Klemen Jerina, Felix Knauer, Anja Molinari-Jobin, Claudio Groff, Đuro Huber, Paolo Molinari, Luca Pedrotti, Stefano Filacorda, 2018, končno poročilo o rezultatih raziskav

Povzetek: As for other large carnivores in Europe, the brown bear shows a trend of recovering under different management scenarios. However, this recovery comes with specific biological and conservation requirements at individual and population levels often followed by conflicts in a highly humanized continent. To foresee conflicts with humans and to facilitate decisionmaking, spatially-explicit research is required to identify potential habitats and the connectivity of fragmented bear populations. First, we conducted multiscale modeling based on scale-integrated resource selection functions (SRSFs) to identify drivers shaping the spaceuse of three bear populations/demographic units (Trentino-Swiss, pre-Alps, and Dinaric), and across 3 scales of space (population distribution, home range establishment, and use of individual home range). Secondly, we also conducted an analysis of the connectivity patterns of suitable habitat patches (nodes) to identify the potential importance of each node to contribute to individual mobility, survival, and population connectivity. Lastly, to support further environmental impact assessment analyses, we identified the most plausible least-cost paths connecting different areas of the same large patch with itself and surrounding patches. Using topographic, landcover, and anthropogenic predictors, our analytical approach transcended from scale dependence bias to produce a predictive map on habitat suitability while delivered information on habitat selection trends for each population. Bears mostly selected forest habitats in all the populations; however, habitat selection differed for the other variables among populations and scales, especially in the Trentino area where the species selected the most intricate topography. Predictive maps revealed a broad range of suitable but fragmented patches of bear habitat. The largest and most important patches for connectivity occurred in the current distribution range of the species, with the most suitable habitat lying in the pre-Alpine and Dinaric populations. Connecting viable patches to host female homeranges is possible through stepping-stone patches of corridors reachable within the estimated dispersal distance of females. Unified transnational decision-making is required for the conservation of stepping-stone patches, facilitate bear mobility, and ultimately connect bear populations.
Objavljeno v DiRROS: 01.07.2019; Ogledov: 1618; Prenosov: 675
.pdf Celotno besedilo (6,88 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
8.
9.
Pregled prilagajanja rabe prostora rjavega medveda (Ursus arctos) na antropogene motnje
Maja Mohorović, Miha Krofel, Klemen Jerina, 2017, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Za dolgoročno varstvo velikih zveri je pomembno razumevanje mehanizmov njihovega prilagajanja na prisotnost človeka, vključno z antropogenimi spremembami prostora. Rjavi medved (Ursus arctos) je za tovrstne raziskave zaradi holarktične razširjenosti in pojavljanja v različnih okoljih dobra modelna vrsta. S pregledom raziskav s celotnega območja razširjenosti vrste v svetu smo preučevali, kako medvedi prilagajajo rabo prostora intenziteti človekovih posegov v prostor. Medved se v splošnem antropogenim strukturam izogiba, še posebej stalno poseljenim območjem in močneje obremenjenim prometnicam. Zaznali smo tudi trend, da se medvedi na območjih z večjo gostoto prebivalstva pogosteje izogibajo antropogenim strukturam. Primerjava med Evropo in Severno Ameriko je nakazala večje izogibanje medvedov urbanim površinam v Evropi, pri drugih tipih antropogenih struktur pa so bile razlike med kontinentoma majhne. Pri primerjavi študij je vendarle potrebna previdnost, saj je večina obravnavanih raziskav temeljila na ugotavljanju relativne rabe prostora (t.j. raba glede na razpoložljivo), statistike absolutne rabe pa niso dovolj pogosto podane. Za ovrednotenje dejanske razlike v rabi prostora posameznih populacij medvedov iz okolij z različno stopnjo antropogenih motenj zato predlagamo analizo surovih podatkov.
Ključne besede: Ursus arctos, rjavi medved, antropogeni dejavniki, vpliv človeka, posegi v prostor, gostota prebivalstva, prometnice, Evropa, Severna Amerika
Objavljeno v DiRROS: 25.10.2017; Ogledov: 3738; Prenosov: 2091
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Vpliv prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosisteme
Samar Al Sayegh-Petkovšek, Boštjan Pokorny, Dejan Firm, Klemen Jerina, 2015, pregledni znanstveni članek

Povzetek: Velike prostoživeče rastlinojede uvrščamo med ključne vrste kopenskih ekosistemov, saj neposredno in posredno vplivajo na številne druge skupine organizmov in na zgradbo ter delovanje celotnih ekosistemov. Veliki rastlinojedi s prehranjevanjem, teptanjem, uriniranjem in iztrebljanjem prerazporejajo hranila, vplivajo na zbitje, prezračenost in erozijo tal, razširjajo rastlinska semena ter pogosto povečujejo raznovrstnost travniških ekosistemov, še zlasti v produktivnih travniških ekosistemih, na primer v zmernem podnebju Evrope. Številčnost in prostorska razširjenost večine vrst prostoživečih prežvekovalcev narašča v večjem delu Evrope, vključno s Slovenijo. Na posameznih, prostorsko omejenih lokacijah se povečujejo težave (npr. izgube travniške krme na travinju) predvsem zaradi paše jelenjadi (Cervus elaphus L.). Deli Notranjske in Kočevske se hitro zaraščajo, hkrati so to območja z največjimi gostotami jelenjadi, kar povečuje njene pritiske na preostale travnike in pašnike, zlasti tiste, ki so intenzivneje gnojeni. Slednje se zlasti med oškodovanci (kmetovalci) pogosto poudarja kot pomembna škoda zaradi izgube v pridelavi travniške krme. Vendar lahko parkljarji vplivajo na gospodarsko donosnost travinja tudi posredno, in sicer z oblikovanjem vrstne sestave travišč ter spreminjanjem produktivnosti tal. Za celostno upravljanje je treba poznati tudi njihove neposredne in posredne ekološke vplive in pomene. V članku smo zato pripravili pregled domačih in tujih raziskav neposrednih in posrednih vplivov prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosisteme.
Ključne besede: prostoživeči rastlinojedi parkljarji, jelenjad, paša, škode na traviščih, ekološki vplivi
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 3186; Prenosov: 1508
.pdf Celotno besedilo (441,50 KB)

Iskanje izvedeno v 0.64 sek.
Na vrh