301. Pomen tumorskih označevalcev pri bolnikih s solidnimi tumorji in limfomiSimona Borštnar, Tanja Ovčariček, Branko Zakotnik, 2010, strokovni članek Povzetek: Tumorski označevalci so snovi, ki jih izloča tumor ali pa nastanejo kot odgovor na tumor v telesu. Samo na podlagi določitve koncentracije tumorskega označevalca ne moremo postaviti diagnoze raka, ker je koncentracija lahko povečana tudi pri bolnikih, ki nimajo raka, in normalna pri bolnikih z rakom, poleg tega pa označevalci večinoma niso specifični za določeno vrsto raka. Koristni so predvsem pri vrednotenju uspešnosti zdravljenja, v manjši meri pa tudi pri spremljanju bolnikov po končanem zdravljenju nekaterih vrst raka, da bi zgodaj odkrili ponovitev bolezni.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2758; Prenosov: 680
 Celotno besedilo (161,32 KB) |
302. Individualizirano sistemsko zdravljenje pljučnega raka : realnost ali utopija?Tanja Čufer, 2010, strokovni članek Povzetek: Pljučni rak je najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških in pri ženskah. Incidenca in umrljivost zaradi pljučnega raka pri ženskah narašča, medtem ko pri moških v razvitem svetu že stagnira. V Sloveniji na leto zboli že več kot 1000 bolnikov. Petletno preživetje se je v zadnjih 15 letih podaljšalo samo za 2,2 %. Napredek v zdravljenju je pričakovati od individualiziranega, vsakemu bolniku in njegovemu tumorju prilagojenega sistemskega zdravljenja. V prispevku so opisane možnosti individualiziranega zdravljenja pljučnega raka – bolnikovim lastnostim (starosti, zmogljivosti, spremljajočim obolenjem) prilagojenega zdravljenja in molekularnim značilkam bolnikovega tumorja prilagojenega citostatskega in tarčnega zdravljenja nedrobnoceličnega pljučnega raka. Podan je podroben pregled dosedanjih izsledkov učinkovitosti tarčnega zdravljenja s proti EGFR (receptor za epidermalni rastni dejavnik) in proti VEGF (žilni rastni dejavnik) usmerjenimi zdravili. Prikazane pa so tudi smeri razvoja tega zdravljenja. Pričakovati je, da bo individualizirano zdravljenje v bližnji prihodnosti bistveno izboljšalo učinkovitost sistemskega zdravljenja nedrobnoceličnega pljučnega raka. Zavedati pa se moramo, da je za učinkovito individualizirano sistemsko zdravljenje treba znati molekularne tarče dobro opredeliti, zanesljivo določiti, uporabo tarčnih zdravil pa prilagoditi posameznemu bolniku.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2361; Prenosov: 595
Celotno besedilo (159,97 KB) |
303. |
304. |
305. |
306. Pomen mutacije gena receptorja za epidermalni rastni dejavnik za zdravljenje nedrobnoceličnega raka pljučTanja Čufer, Tanja Ovčariček, Izidor Kern, 2011, strokovni članek Povzetek: Petletno preživetje bolnikov s pljučnim rakom je slabo, samo 12-odstotno, in se v zadnjih 15 letih ni bistveno izboljšalo. Standardno zdravljenje razsejanega nedrobnoceličnega raka pljuč (NDRP), ki je danes najpogostejši tip raka pljuč, je kemoterapija na osnovi citostatika cisplatina. S tem je citostatsko zdravljenje razsejanega NDRP najbrž doseglo največ, kar je lahko. V zadnjih letih pa smo tudi pri zdravljenju NDRP priča razmahu tarčnega zdravljenja. Kot učinkovita so se izkazala tarčna zdravila, ki delujejo na receptor za epidermalni rastni dejavnik (EGFR), in to predvsem mali molekuli, zaviralca tirozinske kinaze (TKI) erlotinib in gefitinib. EGFR je transmembranski glikoprotein, ki se nahaja tako na površini zdravih kot tudi tumorskih celic različnih rakov. Pripada družini proteinov ErbB, ki vključuje 4 receptorje. Od vseh določanj izraženosti EGFR se je določitev aktivirajočih mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju izkazala za najboljši pozitivni napovedni dejavnik odgovora na zdravljenje s proti EGFR usmerjenimi TKI. Čeprav je bila povezava med mutacijami gena za EGFR ter nekaterimi kliničnimi in patološkimi značilnostmi NDRP dokazana, pa na podlagi kliničnih in patoloških značilnosti bolnikov ne moremo zanesljivo prepoznati tistih, ki bodo imeli največjo korist od zdravljenja s TKI. Samo z določitvijo aktivirajočih mutacij gena za EGFR je mogoče prepoznati bolnike, ki bodo značilno bolje odgovorili na zdravljenje s TKI kot na kemoterapijo in pri katerih je ob zdravljenju s proti EGFR usmerjenimi TKI utemeljeno pričakovati razmeroma dolgo preživetje in dobro kakovost življenja. Zato je danes pri vseh bolnikih s pljučnim adenokarcinomom pred uvedbo prvega sistemskega zdravljenja napredovale bolezni priporočeno določanje mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju. Na podlagi tega podatka je namreč mogoča ustreznejša izbira prvega in tudi poznejših redov sistemskega zdravljenja pri vsakem bolniku.
Ključne besede: pljuča, rak (medicina), zdravljenje, genetika, mutacije, epidermalni rastni dejavnik
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3672; Prenosov: 957
Celotno besedilo (328,54 KB) |
307. |
308. |
309. |
310. |
