4471. |
4472. |
4473. Adjuvantno zdravljenje raka debelega črevesaJanja Ocvirk, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Incidenca raka debelega črevesa še vedno narašča. Odkrit v zgodnjem stadiju je ozdravljiva bolezen že s samo kirurškim posegom. Pri bolnikih stadija I in večini stadija II je operacija dovolj ter ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Bolniki stadija III potrebujejo dodatno zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo, saj ta zmanjša število ponovitev bolezni in s tem podaljša celotno preživetje ter vodi k večjemu številu ozdravljenih bolnikov. Glede na rezultate nedavnih raziskav pa tudi bolnikom stadija II glede na prisotnost rizičnih dejavnikov priporočamo zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo.
Ključne besede: adjvantno zdravljenje, rak debelega črevesa, rak danke, rak prebavil
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3445; Prenosov: 772
 Celotno besedilo (301,75 KB) |
4474. Vloga zdravnika družinske medicine pri paliativni obravnavi bolnika z rakomJožica Červek, 2010, strokovni članek Povzetek: Rak poseže globoko v življenje obolelih in njihovih bližnjih. Paliativna oskrba pa je tista, ki zagotavlja optimalno funkcioniranje, počutje in socialno podporo bolniku in svojcem, ko ozdravitev ni več možna. Njena učinkovitost temelji na znanju in sodelovanju različnih strok. Poudarek je na kakovosti bolnikovega življenja. Med pokazatelji dobre kakovosti življenja je na prvem mestu malo hospitalnih dni v zadnjem obdobju življenja in paliativna oskrba na domu. Možnost in kakovost oskrbe na domu je odvisna od zdravnika družinske medicine in njegovih sodelavcev, ki pravočasno prepoznajo in učinkovito ublažijo vsak simptom in ugotovijo, ali so vse bolnikove potrebe zadovoljene. Pri tem je nenadomestljiva vloga družine. Nepogrešljive iztočnice za vse, ki so vključeni v oskrbo, so čas, sodelovanje, spoštovanje, potrpljenje, odprtost. Ob koncu paliativne oskrbe pa je pomembno, da prepoznamo tudi umiranje in spoštujemo smrt. Paliativna oskrba bo človekova pravica samo takrat, ko bo prepoznavni, sestavni del obveznega zdravstvenega varstva in ko bo vključena v obvezne izobraževalne programe zdravstvenih delavcev. Sicer pa bo ostala, kot je sedaj, odvisna od prizadevanja posameznikov in dostopna le majhnemu številu obolelih.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2976; Prenosov: 706
Celotno besedilo (188,98 KB) |
4475. Uporaba testov HPV DNK za presejanje za raka materničnega vratuMatejka Rebolj, 2011, strokovni članek Povzetek: Okužba z onkogenimi tipi humanih papilomavirusov (HPV) je potreben pogoj za razvoj raka materničnega vratu. Zaradi dolgoletne uporabe citoloških brisov se je incidenca tega raka zmanjšala, a kljub temu bi bilo treba najti nov presejalni test, ki bi bil občutljivejši za progresivne predrakave spremembe, cervikalno intraepitelialno neoplazijo (CIN). Med te teste spadajo testi HPV DNK. V tem članku so opisane njihove značilnosti, kakor jih je mogoče presoditi na podlagi vseh 8 randomiziranih kontroliranih raziskav z objavljenimi podatki, ki so primerjale uporabo testov HPV s citološkimi brisi za primarno presejanje. Te raziskave so potrdile, da je mogoče na podlagi testov HPV diagnosticirati večje število ≥ CIN 3 kot na podlagi citoloških brisov, čeprav razlika v nekaterih od raziskav, tudi zaradi njihove velikosti, ni bila statistično značilna. Razveseljivo je, da večja občutljivost za ≥ CIN 3 verjetno pomeni tudi boljšo zaščito pred rakom materničnega vratu, čeprav ocena temelji na majhnem številu opazovanih primerov v vsaki izmed raziskav. Pri uporabi testov HPV bo večji izziv omejiti njihove neželene učinke. To so predvsem pogostejši napačno pozitivni testi (ki jih definiramo kot pozitivne presejalne teste brez diagnoze ≥ CIN 3 ali ≥ CIN 2) ter pogostejše diagnoze in morebitno zdravljenje manj nevarnih stopenj CIN (predvsem CIN 1, deloma tudi CIN 2). V tem članku so kritično ovrednoteni 3 pristopi k zmanjšanju bremena testov HPV v primerjavi s citološkimi brisi, in sicer uporaba triažnih testov pri ženskah s pozitivnimi presejalnimi testi HPV, omejitev uporabe testov HPV pri mlajših ženskah in sprememba mejne vrednosti, pri kateri se test HPV odčita kot pozitiven. Vsi ti pristopi imajo svoje prednosti in slabosti.
Ključne besede: maternični vrat, rak (medicina), preventivna medicina, papiloma virusi
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3060; Prenosov: 804
Celotno besedilo (166,86 KB) |
4476. |
4477. Novosti v sistemskem zdravljenju karcinoma želodcaJanja Ocvirk, 2010, strokovni članek Povzetek: Veliko bolnikom s karcinomom želodca (KŽ) in gastroezofegealnega prehoda (GEP) se bolezen po resekciji ponovi. Ponovitve so lokalne ali z oddaljenimi zasevki ali pa gre za kombinacijo obojega. Adjuvantna kemoterapija lahko pri nekaterih vrstah solidnih tumorjev celotno preživetje podaljša predvsem z zmanjšanjem ostanka mikrozasevkov. Vloga adjuvantne kemoterapije pri teh karcinomih ni tako jasna, adjuvantna radiokemoterapija pa značilno podaljša čas brez bolezni in celotno preživetje. Perioperativno zdravljenje s kemoterapijo ECF značilno podaljša preživetje brez bolezni in v celoti. Standardno zdravljenje za bolnike z napredovalim KŽ in GEP je kemoterapija ECF ali njene izpeljanke EOF, ECX in EOX. Učinkovito je tudi zdravljenje s taksani v kombinaciji s 5-FU in cisplatinom (TCF). Z novimi kombinacijami citostatikov in z uvajanjem novih citostatikov se srednje preživetje bolnikov s KŽ in GEP podaljšuje. V zdravljenje metastatskega KŽ in GEP pa prihajajo tudi tarčna zdravila. Določanje biomarkerjev in uvajanje tarčnega zdravljenja v kombinaciji s kemoterapijo odpira novo ero bolniku prilagojenega zdravljenja, tudi pri bolnikih z napredovalim KŽ in GEP.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2675; Prenosov: 570
Celotno besedilo (157,57 KB) |
4478. |
4479. |
4480. |
