4451. |
4452. |
4453. |
4454. Rabdomiosarkom mediastinuma : prikaz primeraŽiva Pohar-Marinšek, 2007, strokovni članek Povzetek: Rabdomiosarkom je redek sarkom mehkih tkiv, ki se najpogosteje pojavlja pri otrocih in mladih odraslih. Izredno redko zraste v mediastinumu − v zadnjih 14 letih je bilo objavljenih le 15 primerov. V prispevku je prikazan primer rabdomiosarkoma mediastinuma pri 20-letnem fantu, pri katerem se je bolezen začela z vročino, kašljem, znojenjem in bolečino v hrbtu. Sprejet je bil zaradi suma na pljučnico. Vzorec plevralne tekočine je bil poslan na citopatološki pregled. Na podlagi morfologije in imunocitokemičnega barvanja smo postavili diagnozo rabdomiosarkoma, ki je bila potrjena s histološko preiskavo mediastinalnega tumorja. Bolnika so zdravili s kemoterapijo, po kateri se je obseg bolezni začasno zmanjšal. Po sedmih mesecih je prišlo do napredovanja in bolnik je umrl deset mesecev po postavitvi diagnoze. Primerjava našega bolnika z opisi iz literature pokaže, da je primer podoben do sedaj objavljenim po starosti, spolu, začetnih simptomih, razširjenosti ob diagnozi in preživetju. Prispevek pokaže, kako pomembna je citopatološka preiskava za hitro razjasnitev diagnoze, saj je šele citopatološki dokaz zasevkov v plevralnem prostoru postavil sum, da gre za proces v mediastinumu, ki ga fizikalni pregled in rentgenska slika prsnega koša nista odkrili.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2613; Prenosov: 675
 Celotno besedilo (251,84 KB) |
4455. |
4456. Samomor kot pozna posledica zdravljenja raka v otroštvu : vsi trije primeri v SlovenijiBorut Škodlar, Berta Jereb, 2013, strokovni članek Povzetek: Pacienti po zdravljenju raka v otroštvu so glede samomorilnosti izrazito občutljiva skupina. Pri njih sta povišana tako razmišljanje o samomoru kot tudi dejanski samomor. V slovenskem prostoru sicer ne beležimo povišane stopnje samomora pri tej skupini pacientov. Od 1.647 pacientov, ki so bili v otroštvu zdravljeni za rakom, so zaradi samomora umrli trije. V pričujočem članku so predstavljeni vsi trije pacienti, ki so storili samomor. Iz podatkov, ki so nam na voljo, smo sklepali na sorodnosti in različnosti, ki so botrovale razvoju samomorilnosti pri vsakem od njih. Ugotovimo lahko, da je bilo kljub razlikam v poteku in zdravljenju bolezni skupno vsem trem pacientom to, da niso bili deležni polne strokovne psihološke pomoči, ki naj bi bila namenjena pacientom po zdravljenju raka v otroštvu. Razvoj dobre strokovne mreže na tem področju bi lahko omogočil vključitev večjega števila pacientov, da bi lahko spregovorili o svojih psihičnih težavah. S tem bi lahko pomembno prispevali k preprečevanju samomora pri tej ranljivi skupini pacientov.
Ključne besede: rak (medicina), otroštvo, posledice, bolniki, samomori
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3058; Prenosov: 734
Celotno besedilo (288,93 KB) |
4457. |
4458. |
4459. |
4460. |
