1671. |
1672. Priporočila za uporabo različnih biotehniških metod in kemičnih sredstev za obvladovanje podlubnikov (Curculionidae: Scolytinae)Maja Jurc, Roman Pavlin, Andreja Kavčič, Maarten De Groot, Tine Hauptman, 2017, strokovni članek Povzetek: V zadnjih desetletjih se v Sloveniji vrstijo številni ekstremni vremenski dogodki, med katerimi sta imela največje razsežnosti in posledice stoletna suša leta 2003 ter žledolom februarja 2014. Klimatologi napovedujejo pojave suš in večjih ujm v Evropi tudi mehanske in fiziološke poškodbe gozdnega drevja. Zlasti v nižinskih sestojih navadne smreke (Picea abies) lahko v prihodnosti pričakujemo tudi večje poškodbe zaradi biotskih dejavnikov, kot so Ips typographus, Pityogenes chalcographus, drugi podlubniki, domači fitoparaziti in invazivni tujerodni škodljivi organizmi. Na področju integralnega varstva gozda (IVG) smo pred novimi strokovnimi izzivi uporabe novega znanja o abiotskih in biotskih poškodbah gozda pri nas in v tujini, hitremu spreminjanju vremenskih razmer v okolju ter vse večjega vnosa tujerodnih škodljivih invazivnih vrst v gozdove. Ta dejstva terjajo razvoj in implikacijo sodobnih strategij IVG (SSIVG). V prispevku obravnavamo pomemben segment IVG: primernost uporabe različnih biotehniških metod in kemičnih sredstev za obvladovanje podlubnikov. Zaradi namnožitve podlubnikov je potrebno izvajanje vseh ukrepov integralnega varstva gozdov. Prednostno in vse leto je treba opravljati sanitarni posek lubadark in odstranjevati s podlubniki napadena drevesa iz gozda, ki mu sledi uničenje podlubnikov. Izjemno pomembna je pravočasnost izvedbe ukrepov, pred izletom nove generacije hroščev, kar terja ustrezno tehnično podporo, usklajenost in dobro organizacijo vseh izvajalcev del. Kot dodatni ukrep za zmanjševanje škode zaradi podlubnikov je na najbolj ogroženih območjih smiselno povečati število feromonskih pasti in nastav v obliki lovnih dreves, lovnih debel in lovnih kupov. Pasti in nastave bi tako uporabljali tudi za zatiranje podlubnikov, vendar le v določenih razmerah. Ker pa v pasti in nastave zajamemo le del populacij roječih hroščev, samo z uporabo teh ukrepov ne moremo ustaviti gradacije podlubnikov. Uporaba insekticidov je pri nas omejena z Zakonom o gozdovih (1993), prav tako je uporaba nevarnih insekticidov prepovedana v FSC certificiranih gozdovih. Uporaba atestiranih insekticidov je smiselna le v omejenem obsegu za imobilizacijo napadenih gozdnih lesnih sortimentov, ki jih ni mogoče odpeljati iz gozda pred izletom nove generacije hroščev. Uporaba insekticidnih mrež (npr. sistemov Trinet(R) in Storanet(R)) ni upravičena zaradi negativnih vplivov na gozdni ekosistem.
Ključne besede: Picea abies, podlubniki, Ips typographus, Pityogenes chalcographus, integralno varstvo gozdov, biotehniške metode, insekticidi, Slovenija, navadna smreka
Objavljeno v DiRROS: 22.03.2017; Ogledov: 5183; Prenosov: 1142
 Celotno besedilo (5,00 MB) |
1673. |
1674. Zgodovinska nasprotja med različnimi rabami gozdovFranc Perko, 2017, strokovni članek Povzetek: Prispevek opisuje nasprotja, ki so se skozi zgodovino pojavljala na slovenskem ozemlju ob kolonizaciji, monopolu gozdov in lesa za potrebe rudnikov in fužin ter gozdni paši na primeru pogozdovanja krasa in planinske paše na Gorenjskem. Opisane so številne konfliktne situacije pri določeni rabi gozdov.
Ključne besede: gozdovi, kolonizacija, krčenje gozdov, rudniki, fužine, gozdna paša, planinska paša, Slovenija
Objavljeno v DiRROS: 23.02.2017; Ogledov: 3921; Prenosov: 752
Celotno besedilo (1,94 MB) |
1675. Nekateri ukrepi za omejevanje širjenja visokega pajesena (Ailanthus altissima (Mill.) Swingle) in smernice za gozdnogojitveno ukrepanje ob vdoru potencialno invazivnih tujerodnih drevesnih vrst v ohranjene gozdove v SlovenijiDušan Roženbergar, Thomas Andrew Nagel, Blaž Urbas, Lena Marion, Robert Brus, 2017, izvirni znanstveni članek Povzetek: Visoki pajesen je ena bolj razširjenih tujerodnih drevesnih vrst v Sloveniji. Najpogosteje se razrašča zunaj gozda, včasih pa ga najdemo tudi v gozdnem prostoru. V naših gozdovih je kemično zatiranje prepovedano, zato smo preizkusili tri vrste mehanskega zatiranja te vrste. Najuspešnejša metoda je bila puljenje celotnih osebkov, najmanj pa lomljenje enoletnih poganjkov. Mehansko zatiranje je najučinkovitejše, če ga kombiniramo z drugimi ukrepi, kot so: malopovršinsko pomlajevanje, skrb za polnilno plast, uporaba gozdnogojitvenih sistemov, ki pospešujejo vrstno in strukturno pestrost sestojev ter pospeševanje in sajenje hitrorastočih, rastišču primernih domorodnih vrst.
Ključne besede: Ailanthus altissima (Mill.) Swingle, tehnike odstranjevanja, visoki pajesen, gojenje gozdov, invazivne tujerodne drevesne vrste, smernice, gospodarjenje z gozdovi
Objavljeno v DiRROS: 23.02.2017; Ogledov: 5410; Prenosov: 1047
Celotno besedilo (2,88 MB) |
