311. |
312. Kirurgija raka želodcaMirko Omejc, 2014, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Čeprav incidenca raka želodca po svetu in pri nas upada, je še vedno pomemben vzrok umrljivosti zaradi raka. Prognoza je slaba, ker je bolezen odkrita pogosto v napredovalem stadiju. Rezultate zdravljenja je mogoče izboljšati le z zgodnejšim odkrivanjem. V zdravljenju je pomemben multidisciplinarni pristop. Glavno vlogo v zdravljenju ima še vedno kirurgija. Opisana so današnja načela kirurškega zdravljenja: obseg resekcije v vseh treh dimenzijah (na organu samem, sosednjih strukturah oziroma sosednjih organih ali njihovih delih), obseg limfadenektomije in načini rekonstrukcije.
Ključne besede: želodec, rak (medicina), kirurško zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3154; Prenosov: 757
 Celotno besedilo (399,39 KB) |
313. Bolezni, ki jih povzročajo humani virusi papiloma, in preprečevanje s cepljenjemMarjetka Uršič-Vrščaj, 2011, strokovni članek Povzetek: Okužbe s humanimi virusi papiloma (HPV) so zelo pogoste spolno prenosljive bolezni, ki se značilno pojavijo kmalu po začetku spolne dejavnosti. Breme z njimi povezanih bolezni, rakavih in nerakavih, je veliko za ženske in moške. HPV, ki prinašajo veliko tveganje, visokotvegani ali onkogeni HPV pri ženskah povzročajo raka materničnega vratu, nožnice in zunanjega spolovila, pri moških pa raka penisa ter pomemben delež raka žrela in raka zadnjika pri ženskah in moških. Pred nekaj leti sta bili izdelani cepivi, ki preprečujeta okužbo z 2 genotipoma, ki povzročata raka (HPV 16 in 18). Pri neokuženih osebah v približno 95 % učinkovito preprečujeta bolezni, ki jih povzročata oba genotipa, ne zdravita pa okužbe. Profilaktični cepivi sta prvi, ki so ju naredili, da bi pri človeku preprečevali raka.
Ključne besede: papiloma virusi, preventivna medicina, cepljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2928; Prenosov: 780
Celotno besedilo (156,64 KB) |
314. |
315. |
316. Samomor kot pozna posledica zdravljenja raka v otroštvu : vsi trije primeri v SlovenijiBorut Škodlar, Berta Jereb, 2013, strokovni članek Povzetek: Pacienti po zdravljenju raka v otroštvu so glede samomorilnosti izrazito občutljiva skupina. Pri njih sta povišana tako razmišljanje o samomoru kot tudi dejanski samomor. V slovenskem prostoru sicer ne beležimo povišane stopnje samomora pri tej skupini pacientov. Od 1.647 pacientov, ki so bili v otroštvu zdravljeni za rakom, so zaradi samomora umrli trije. V pričujočem članku so predstavljeni vsi trije pacienti, ki so storili samomor. Iz podatkov, ki so nam na voljo, smo sklepali na sorodnosti in različnosti, ki so botrovale razvoju samomorilnosti pri vsakem od njih. Ugotovimo lahko, da je bilo kljub razlikam v poteku in zdravljenju bolezni skupno vsem trem pacientom to, da niso bili deležni polne strokovne psihološke pomoči, ki naj bi bila namenjena pacientom po zdravljenju raka v otroštvu. Razvoj dobre strokovne mreže na tem področju bi lahko omogočil vključitev večjega števila pacientov, da bi lahko spregovorili o svojih psihičnih težavah. S tem bi lahko pomembno prispevali k preprečevanju samomora pri tej ranljivi skupini pacientov.
Ključne besede: rak (medicina), otroštvo, posledice, bolniki, samomori
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3053; Prenosov: 734
Celotno besedilo (288,93 KB) |
317. Napotitev in obravnava bolnikov z melanomom in epiteliomiTanja Planinšek Ručigaj, 2013, strokovni članek Povzetek: V populaciji se veča zavest o skrbi za zdravje in poznavanje rizičnih dejavnikov za nastanek posameznih bolezni, kot npr. škodljivosti sončnih žarkov in njihov vpliv na nastanek kožnega raka, kar ob relativno konstantnem številu dermatovenerologov in večjem prilivu bolnikov predstavlja velik problem. Poleg rednih pregledov ambulante dermatovenerologov dodatno dnevno obišče še veliko bolnikov z nujno ali hitro napotitvijo, zaradi dolgih čakalnih dob, s čemer pa se te še daljšajo.
Ključne besede: dermatologija, melanom, rak (medicina)
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2856; Prenosov: 753
Celotno besedilo (310,34 KB) |
318. Uporaba testov HPV DNK za presejanje za raka materničnega vratuMatejka Rebolj, 2011, strokovni članek Povzetek: Okužba z onkogenimi tipi humanih papilomavirusov (HPV) je potreben pogoj za razvoj raka materničnega vratu. Zaradi dolgoletne uporabe citoloških brisov se je incidenca tega raka zmanjšala, a kljub temu bi bilo treba najti nov presejalni test, ki bi bil občutljivejši za progresivne predrakave spremembe, cervikalno intraepitelialno neoplazijo (CIN). Med te teste spadajo testi HPV DNK. V tem članku so opisane njihove značilnosti, kakor jih je mogoče presoditi na podlagi vseh 8 randomiziranih kontroliranih raziskav z objavljenimi podatki, ki so primerjale uporabo testov HPV s citološkimi brisi za primarno presejanje. Te raziskave so potrdile, da je mogoče na podlagi testov HPV diagnosticirati večje število ≥ CIN 3 kot na podlagi citoloških brisov, čeprav razlika v nekaterih od raziskav, tudi zaradi njihove velikosti, ni bila statistično značilna. Razveseljivo je, da večja občutljivost za ≥ CIN 3 verjetno pomeni tudi boljšo zaščito pred rakom materničnega vratu, čeprav ocena temelji na majhnem številu opazovanih primerov v vsaki izmed raziskav. Pri uporabi testov HPV bo večji izziv omejiti njihove neželene učinke. To so predvsem pogostejši napačno pozitivni testi (ki jih definiramo kot pozitivne presejalne teste brez diagnoze ≥ CIN 3 ali ≥ CIN 2) ter pogostejše diagnoze in morebitno zdravljenje manj nevarnih stopenj CIN (predvsem CIN 1, deloma tudi CIN 2). V tem članku so kritično ovrednoteni 3 pristopi k zmanjšanju bremena testov HPV v primerjavi s citološkimi brisi, in sicer uporaba triažnih testov pri ženskah s pozitivnimi presejalnimi testi HPV, omejitev uporabe testov HPV pri mlajših ženskah in sprememba mejne vrednosti, pri kateri se test HPV odčita kot pozitiven. Vsi ti pristopi imajo svoje prednosti in slabosti.
Ključne besede: maternični vrat, rak (medicina), preventivna medicina, papiloma virusi
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3059; Prenosov: 804
Celotno besedilo (166,86 KB) |
319. Paliacija malignega plevralnega izlivaAleš Rozman, 2013, kratki znanstveni prispevek Povzetek: Maligni plevralni izliv je pogost spremljevalec maligne bolezni. Pri bolnikih najpogosteje povzroča dispnejo, kašelj in bolečino v prsnem košu. Cilji paliativnega zdravljenja so: lajšanje simptomov, izboljšanje bolnikove zmogljivosti in kakovosti življenja ter znižanje števila hospitalizacij. Najučinkovitejša metoda paliativnega zdravljenja je plevrodeza s talkom, ki pa ni vedno možna zaradi nerazpenjanja pljuč ali slabega stanja zmogljivosti bolnika. Takrat uporabimo trajni plevralni kateter ali razbremenilne plevralne punkcije, še posebej, če je pričakovano preživetje bolnika kratko. Pomembno je, da paliacijo malignega plevralnega izliva načrtujemo zgodaj v poteku zdravljenja, ko je možnost za uspešno plevrodezo večja.
Ključne besede: rak (medicina), malignomi, bolezni dihal, plevra, diagnostika, zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3648; Prenosov: 815
Celotno besedilo (387,42 KB) |
320. Limfedem pri bolnikih z melanomomTanja Planinšek Ručigaj, 2013, strokovni članek Povzetek: Po zdravljenju malignomov je eden izmed najpogostejših zapletov pojav sekundarnega limfedema. Pogostnost pojavljanja je odvisna od mesta rakavega obolenja in terapevtskih ukrepov. Pojavlja se pri eni tretjini vseh rakavih obolenj, ali zaradi samega obolenja oziroma razrasta metastaz, ki moti odtok limfne tekočine, ali zaradi limfadenektomije, ter operativne odstranitve primarnega tumorja, kjer operacija poškoduje limfne poti, ali kot posledica fibrozno spremenjenega tkiva po radioterapiji, kjer je prav tako moten limfni odtok. Pojavnost limfedema pri zdravljenju melanoma je pogosta, vendar pri nas še vedno neprepoznana. Nezdravljen limfedem pogosto vodi v ponovitve erizipelov in v enormno povečanje določenega predela telesa. Zato sta izredno pomembna preventiva in hitro prepoznavanje limfedema z napotitvijo na ustrezno zdravljenje. Da bi preprečili zapoznelo diagnozo in zdravljenje limfedema po zdravljenju raka ter posledične zaplete, mora zdravnik v času spremljanja bolnika aktivno iskati znake in simptome limfedema ter bolnike s težavami takoj zdraviti ali napotiti. Še pomembneje pa je, da bolnik že ob zdravljenju osnovne bolezni dobi ustrezne informacije o možnosti nastanka lifedema ter sam zazna že zgodnje otekanje in na to opozori svojega terapevta, ki nato bolnika napoti na čim prejšnje ustrezno zdravljenje limfedema. Zdravljenje se sestoji iz faze dekongestije, kjer z različnimi metodami, najpogosteje kompresijsko terapijo s kratkoelastičnimi povoji, evakuiramo edem. Tej fazi sledi vzdrževalna faza, kjer z medicinskimi kompresijskimi pripomočki vzdržujemo needematozno stanje.
Ključne besede: limfedem, melanom, rak (medicina), diagnostika, zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3641; Prenosov: 847
Celotno besedilo (308,39 KB) |
