301. |
302. Hipogonadizem po zdravljenju raka v otroštvuLorna Zadravec-Zaletel, Nevenka Bratanič, 2006, izvirni znanstveni članek Povzetek: Preživetje otrok z rakom se je v zadnjih desetletjih močno povečalo. Zdravljenje otroškega raka lahko povzroči posledice na različnih organih in organskih sistemih, tudi na spolnih žlezah. Ker je pričakovana življenjska doba mladih bolnikov dolga, so v zadnjih letih raziskave poznih posledic zdravljenja raka v otroštvu v ospredju zanimanja. Namen naše raziskave je bil ugotoviti pogostnost hipogonadizma pri populaciji ozdravljenih bolnikov, ki so se zaradi raka v otroštvu zdravili v Sloveniji od 1965 do 1995, in dejavnike tveganja za hipogonadizem pri teh bolnikih. Preiskovanci in metode: V študijo smo vključili 297 preiskovancev (115 žensk in 182 moških). Ob diagnozi malignega obolenja so bili stari 0 do 16 let (mediana 9 let), hormonsko testiranje pa so imeli 3 do 32 (med. 11,5) let po končanem zdravljenju v starosti 14 do 42 (med. 20) let. Večina (90 %) bolnikov je imela kombinirano zdravljenje, ki je vključevalo 2 ali 3 načine zdravljenja (operacijo (OP), kemoterapijo (KT), obsevanje (RT)). Največji delež bolnikov je imel kombinacijo zdravljenja s KT in RT (41 %). Delovanje spolnih žlez smo ovrednotili z anamnestičnimi podatki, s kliničnim pregledom in z laboratorijskim testiranjem (test GnRH). Za vrednotenje dejavnikov tveganja za hipogonadizem po zdravljenju raka v otroštvu smo uporabili multivariatno analizo – model klasifikacijskega odločitvenega drevesa, s katerim lahko istočasno študiramo vpliv posameznih neodvisnih spremenljivk in njihove medsebojne povezave na odvisno spremenljivko. Rezultati: Primarni hipogonadizem (PH) smo ugotovili pri 76 (26 %) preiskovancih, in sicer pri 62 (34 %) moških in pri 14 (12 %) ženskah. Velik delež PH so imeli bolniki, ki so se zdravili zaradi Hodgkinove bolezni (HB) ali tumorja kličnih celic (GCT) (50 %). Veliko tveganje za PH je imela skupina moških bolnikov, zdravljenih zaradi HB s KT (72 %), in skupina bolnikov, zdravljenih z RT medenice in KT, ki je vključevala tudi alkilirajoče agense (KT z AA) (79 %). Veliko tveganje za okvaro in disfunkcijo kličnega epitelija testisov so imeli bolniki, zdravljeni z RT medenice in KT z AA. Veliko tveganje za okvaro in disfunkcijo jajčnikov so imele bolnice, zdravljene zaradi GCT (89 %), in tiste, ki so bile zdravljene z RT medenice (50 %). Ugotovili smo, da je KT po shemi LOPP (levkeran in prednison) manj gonadotoksična za testise kot MOPP (nitrogen mustard, vinkristin, prokarbazin in prednison). Pri moških preiskovancih je bil odmerek ciklofosfamida 20 g/m2 in platinola 1 g/m2 združljiv z normalnim delovanjem kličnega epitelija testisov. Ugotovili smo možnost pojava blage stopnje okvare jajčnikov oz. LC (Leydigovih celic) po KT z aktinomicinom D in vinkristinom, sicer pa po KT z antibiotiki, antimetaboliti (razen ara-C) in inhibitorji delitvenega vretena nismo ugotavljali pojava PH. Ugotovili smo možnost vpliva RT glave na nastanek primarne okvare gonad prek še neznanega mehanizma. Sklep: Okvara spolnih žlez po zdravljenju raka v otroštvu je pogosta, zato je testiranje delovanja spolnih žlez pri mladostnikih, zdravljenih zaradi raka v otroštvu, nujno. Jajčniki so za škodljivo delovanje KT in RT manj občutljivi kot testisi. V večji meri jih okvari RT medenice kot KT z AA, testisi pa so občutljivejši za kvarni učinek KT z AA. Po zdravljenju lahko pride do popravka poškodbe jajčnikov in kličnega epitelija testisov, z daljšanjem časa opazovanja nad 10 let pa se stopnja njihove okvare ne spreminja. KT z AA lahko povzroči sicer redko klinično pomembno disfunkcijo in okvaro LC.
Ključne besede: otroci, rak (medicina), zdravljenje, posledice, spolne žleze, hipogonadizem
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3174; Prenosov: 798
 Celotno besedilo (134,14 KB) |
303. Presejanje za raka na debelem črevesu in danki - program SVITDominika Novak-Mlakar, Matej Bračko, Jožica Maučec Zakotnik, Marjeta Keršič-Svetel, Tanja Metličar, 2013, strokovni članek Povzetek: Po podatkih Registra raka se incidenca raka na debelem črevesu in danki v Sloveniji od leta 1961 povečuje. Največ primerov bolezni se odkrije, ko je ta v napredovali obliki. V obdobju 2005 - 2009 je bil rak na debelem črevesu odkrit v lokalno omejeni obliki le v 12,3 % in rak danke le v 14,9 %. Posledice se kažejo kot visoka stopnja umrljivosti, slaba kakovost življenja bolnikov in visoki stroški zdravljenja. V skladu s priporočili Evropskega sveta in Evropskimi smernicami za zagotavljanje kakovosti v presejanju za raka na debelem črevesu in danki se je v Sloveniji leta 2009 vzpostavil Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki – Program Svit. Pozitivni učinki programa so se pokazali že po izvedbi prvega presejalnega kroga.
Ključne besede: rak (medicina), program SVIT, danka, črevesje, diagnostika
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2875; Prenosov: 834
Celotno besedilo (355,97 KB) |
304. |
305. Vnetni rak dojke - priporočila za diagnostično obdelavo in zdravljenjeCvetka Grašič-Kuhar, Kristijana Hertl, Barbara Gazić, Elga Majdič, Janez Žgajnar, 2011, strokovni članek Povzetek: Vnetni rak dojke predstavlja 1 do 5 % raka dojke. Zaradi agresivne narave bolezni sta bistvenega pomena zgodnja diagnoza in začetek zdravljenja. Diagnoza se postavi na podlagi značilnega kliničnega videza (rdečina, edem in/ ali »pomarančna« koža dojke) in histopatološke potrditve diagnoze raka dojke. Zdravljenje je multimodalno. Začetno zdravljenje pri lokalizirani bolezni je sistemska neoadjuvantna kemoterapija z antraciklini in taksani, ki traja 4 do 6 mesecev, sledita modificirana radikalna mastektomija ter dopolnilno obsevanje mamarnega predela in ipsilateralne supraklavikularne lože. Glede na prediktivne dejavnike je indicirano še morebitno zdravljenje z dopolnilnim hormonskim ali biološkim zdravljenjem s trastuzumabom, ki se v kombinaciji s taksani lahko uporablja tudi že v neoadjuvantnem zdravljenju. Kljub multimodalnemu zdravljenju je izid vnetnega raka dojke še vedno slab (srednje preživetje manj kot 4 leta), zato priporočamo zdravljenje v specializiranem onkološkem centru, ki ima izkušnje s tem in kjer je možnost vključevanja v prospektivne mednarodne klinične raziskave.
Ključne besede: rak (medicina), dojke, diagnostika, zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3807; Prenosov: 861
Celotno besedilo (380,72 KB) |
306. |
307. Slabo diferencirani in nediferencirani raki ščitnice ter obeti novih možnosti sistemskega zdravljenjaFranc Pompe, Branko Zakotnik, Cvetka Grašič-Kuhar, 2010, strokovni članek Povzetek: V članku je opisana zgodovina klasifikacije vmesne skupine ščitničnih rakov, ki so uvrščeni med zrele oblike ščitničnega raka (WDTC) in nezrele oblike (ATC). Ta vmesna skupina se imenuje slabo diferencirani rak ščitnice (PDTC). Tumorji iz te skupine povzročajo slab potek bolezni z lokalno ponovitvijo bolezni ali oddaljenimi zasevki ali z obojim, medtem ko je pri največji skupini dobro diferenciranih rakov ščitnice, ki predstavljajo veliko večino rakov ščitnice, napoved poteka bolezni večinoma veliko ugodnejša. Po poteku so slabo diferencirani raki ščitnice podobni nezreli obliki ščitničnega raka, vendar pa je ob izbranem zdravljenju pričakovati znatno boljše preživetje kot pri anaplastičnem raku. Opisane so nekatere patološke značilnosti slabo diferenciranih rakov in osnovna klinična slika. Prikazani so tudi 3 primeri bolnikov, od tega 2 bolnic z izjemnim potekom in 1 bolnika s pričakovanim potekom bolezni. Nakazane so tudi nove možnosti sistemskega zdravljenja raka ščitnice.
Ključne besede: rak (medicina), ščitnica, zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3181; Prenosov: 814
Celotno besedilo (217,62 KB) |
308. Smernice za obravnavo bolnikov s skvamoznoceličnim karcinomom analnega kanala in kože perinealno (analnega roba)Irena Oblak, Vaneja Velenik, Franc Anderluh, Marija Skoblar Vidmar, Jasna But-Hadžić, Erik Brecelj, Martina Reberšek, Franc Jelenc, Stojan Potrč, 2013, strokovni članek Ključne besede: rak (medicina), debelo črevo, danka
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3078; Prenosov: 862
Celotno besedilo (309,75 KB) |
309. Pomen retroperitonealne limfadenektomije pri zdravljenju neseminomskih tumorjev modAndrej Kmetec, 2010, ni določena Povzetek: V zadnjih letih je uspešna kemoterapija pri neseminomskih germinalnih tumorjih mod (NSGCT) zmanjšala pomen retroperitonealne limfadenektomije (RPLA). Kljub temu ima skoraj 30 % bolnikov po kemoterapiji še preostanek tumorja, kjer lahko v 60 % do 70 % histološko najdemo živo tumorsko tkivo. Merila, ki bi izključila potrebo po RPLA (zmanjšanje tumorja za več kot 90 %, negativni tumorski označevalci in preostanek tumorja manjši kot 2 cm), niso povsem zanesljiva, zato RPLA priporočajo tudi pri normalnih tumorskih označevalcih, če je preostanek tumorja večji kot 1 cm do 1,5 cm. Velikosti preostanka tumorja se je prilagodila tudi tehnika operacije, da bi tako zmanjšali pozne posledice operacije in izboljšali kakovost življenja bolnikov. Navadno naredimo enostransko ali enostransko razširjeno RPLA, le pri redkih bolnikih je možno narediti RPLA z ohranitvijo živcev. Pozna posledica operacije je predvsem retrogradna ejakulacija, vendar jo z enostransko RPLA lahko preprečimo pri 80 % bolnikov.
Ključne besede: rak (medicina), testisi, zdravljenje, limfadenektomija, kirurško zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3035; Prenosov: 763
Celotno besedilo (198,61 KB) |
310. |
