1421. Pogled internista onkologa na zdravljenje raka želodcaJanja Ocvirk, 2014, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Veliko število bolnikov s karcinomom želodca (KŽ) in gastroezofegealnega prehoda (GEP) ima ponovitev bolezni po resekciji. Ponovitve so lokalne ali z oddaljenimi zasevki ali pa kombinacija obojega. Adjuvantna kemoterapija lahko podaljša celokupno preživetje pri nekaterih vrstah solidnih tumorjev predvsem z zmanjšanjem ostanka mikrozasevkov. Vloga adjuvantne kemoterapije pri KŽ in GEP ni tako jasna, adjuvantna radiokemoterapija pa značilno podaljša čas brez bolezni in celokupno preživetje. Perioperativno zdravljenje s kemoterapijo ECF značilno podaljša preživetje brez bolezni in celokupno. Standardno zdravljenje za bolnike z napredovalim karcinomom želodca in GEP je kemoterapija ECF ali njene izpeljanke EOF, ECX oziroma EOX. Učinkovito je tudi zdravljenje s taksani v kombinaciji s 5-FU in cisplatinom (TCF). Z novimi kombinacijami citostatikov in z uvajanjem novih citostatikov se srednja preživetja bolnikov s karcinomom želodca in GEP podaljšujejo. V zdravljenje metastatskega KŽ in GEP pa prihajajo tudi tarčna zdravila. Določanje biomarkerjev in uvajanje tarčnega zdravljenja v kombinaciji s kemoterapijo pa odpira novo ero bolniku prilagojenega zdravljenja, tudi pri bolnikih z napredovalim karcinomom želodca in GEP. Veliko število bolnikov s karcinomom želodca (KŽ) in gastroezofegealnega prehoda (GEP) ima ponovitev bolezni po resekciji. Ponovitve so lokalne ali z oddaljenimi zasevki ali pa kombinacija obojega. V Evropi in ZDA so bolj pogoste lokoregionalne ponovitve, med katerimi se največkrat pojavijo na mestu želodca, regionalnih bezgavk in anostomozi. Med sistemskimi razširitvami bolezni so najpogostejši jetrni zasevki in zasevki po potrebušnici. Karcinom GEP pa lahko pogosto zaseva tudi v pljuča.
Ključne besede: onkologija, rak želodca, radiokemoterapija, rak prebavil
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3067; Prenosov: 772
 Celotno besedilo (380,36 KB) |
1422. |
1423. Kirurgija raka želodcaMirko Omejc, 2014, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Čeprav incidenca raka želodca po svetu in pri nas upada, je še vedno pomemben vzrok umrljivosti zaradi raka. Prognoza je slaba, ker je bolezen odkrita pogosto v napredovalem stadiju. Rezultate zdravljenja je mogoče izboljšati le z zgodnejšim odkrivanjem. V zdravljenju je pomemben multidisciplinarni pristop. Glavno vlogo v zdravljenju ima še vedno kirurgija. Opisana so današnja načela kirurškega zdravljenja: obseg resekcije v vseh treh dimenzijah (na organu samem, sosednjih strukturah oziroma sosednjih organih ali njihovih delih), obseg limfadenektomije in načini rekonstrukcije.
Ključne besede: želodec, rak (medicina), kirurško zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3156; Prenosov: 757
Celotno besedilo (399,39 KB) |
1424. Napredek zdravljenja bolnikov z razsejanim rakom debelega črevesa in danke z vidika internista onkologaJanja Ocvirk, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Metastatski rak debelega črevesa in danke je v večini primerov še vedno neozdravljiva bolezen, vendar pa sta se prognoza ter preživetje teh bolnikov močno izboljšala v zadnjem desetletju. Od srednjega desetmesečnega preživetja, ki smo ga dosegali z zdravljenjem s 5-fluorouracilom, ki je bilo do pred nekaj leti edino učinkovito zdravilo za zdravljenje teh bolnikov, smo prešli na preživetja daljša od 20 mesecev, kar so omogočila nova citostatska zdravila. V zadnjih desetih letih je bilo registriranih šest novih zdravil za zdravljenje matastatskega raka debelega črevesa in danke: citostatiki - kapecitabin, irinotekan, oksaliplatin in tarčna zdravila - cetuksimab, bevacizumab in panitumumab. Kombinirano zdravljenje omogoča boljšo kakovost življenja in daljše remisije, s tem pa tudi daljša celotna preživetja. Uporaba kombinacije citostatikov s tarčnimi zdravili vodi še v nadaljnje podaljšanje srednjega preživetja teh bolnikov, tako zdravljeni bolniki imajo srednja preživetja daljša od 30 mesecev. Tovrstno zdravljenje, v kombinaciji z operacijo pljučnih ali jetrnih zasevkov, pa omogoča tudi zazdravitve. Pomembno je določanje mutacij na genu KRAS. Za kolorektalni rak je gen KRAS prvi biomarker, ki napoveduje, kako se bodo bolniki odzvali na zdravljenja z EGFR inhibitorji.
Ključne besede: razsejani rak, rak debelega črevesa, rak danke, internistična onkologija
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2889; Prenosov: 801
Celotno besedilo (320,32 KB) |
1425. Spregledana korist neoadjuvantne kemoterapije v zdravljenju mišično invazivnega raka sečnega mehurjaAndrej Žist, Tomaž Milanez, Breda Škrbinc, Vesna Zadnik, Boštjan Šeruga, 2012, izvirni znanstveni članek Povzetek: Rak sečnega mehurja predstavlja tretji najpogostejši malignom genitourinarnega trakta, incidenca in umrljivost za rakom sečnega mehurja pa sta v Sloveniji v porastu. V radikalnem zdravljenju mišično invazivnega raka sečnega mehurja je ključnega pomena lokoregionalno zdravljenje, bolniki pa so lahko deležni tudi dodatnih koristi od sistemskega zdravljenja s kemoterapijo. Klinične raziskave faze III so pokazale pomembno podaljšanje skupnega preživetja bolnikov, ki so bili zdravljeni s kombinirano neoadjuvantno kemoterapijo na osnovi cisplatina. Kljub njeni jasno dokazani učinkovitosti se neoadjuvantna kemoterapija v vsakodnevni klinični praksi širom po svetu ni uveljavila v zadostni meri. Vsak bolnik z mišično invazivnim rakom sečnega mehurja, ki je zdravljen z namenom ozdravitve in je kandidat za sistemsko zdravljenje, bi moral biti seznanjen z možnostjo zdravljenja z neoadjuvantno kemoterapijo.
Ključne besede: neoadjuvantna kemoterapija, rak sečnega mehurja, cistektomija
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3400; Prenosov: 821
Celotno besedilo (281,24 KB) |
1426. |
1427. |
1428. |
1429. Paliativna oskrba bolnikov z rakom debelega črevesa in dankeMaja Ebert Moltara, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Paliativna oskrba bolnikov z napredovalim rakom debelega črevesa in danke je celostna oskrba neozdravljivo bolnega. Oskrba vsebuje obvladovanje simptomov ter pomoč pri obvladovanju psihičnih, socialnih in duhovnih težav. Najpogostejši simptomi, zaradi katerih so bili bolniki z rakom debelega črevesa in danke sprejeti na oddelek za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta v Ljubljani, so bili bolečina, huda splošna oslabelost, zapora črevesja ter težko dihanje. Paliativno zdravljenje simptomov se z napredovanjem osnovne bolezni lahko razlikuje. Glavni cilj ukrepov v paliativni oskrbi je vzdrževanje čim boljše kakovosti življenja. V zgodnji paliativni oskrbi so lahko ustrezni tudi kompleksnejši pristopi zdravljenja (paliativni kirurški posegi, paliativno obsevanje ), ki služijo boljši kakovosti življenja ob nadaljnjem napredovanju bolezni. V pozni paliativni oskrbi (zadnji tedni življenja) je glavna skrb za ugodje in čim boljše počutje umirajočega ter njegovih bližnjih.
Ključne besede: paliativna oskrba, rak debelega črevesa, rak danke, onkološki bolniki
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3629; Prenosov: 852
Celotno besedilo (391,26 KB) |
1430. |
