431. Ponovni pregled brisov materničnega vratu : notranja kontrola kakovosti dela citološkega laboratorijaAna Pogačnik, Margareta Strojan Fležar, Brenda Smith, Janja Zalar, 2010, strokovni članek Povzetek: V dobro organiziranih presejalnih programih za odkrivanje predrakavih sprememb na vratu maternice je nujna dobra kontrola kakovosti. Pri odkrivanju patoloških sprememb visoke stopnje laboratoriji uporabljajo različne načine ponovnega pregleda brisov materničnega vratu (BMV). Na Oddelku za citopatologijo Onkološkega inštituta v Ljubljani izvajamo notranjo kontrolo kakovosti od leta 2006 dalje v okviru šole za presejalce. V triletnem obdobju od 2006 do 2008 smo od januarja do julija pregledali 54.000 BMV, kandidati šole pa so znova pregledali 6813 (12,6 %) BMV. Napačno negativno stopnjo (NNS) smo računali po formuli: napačno negativni primeri / (napačno negativni primeri + PIL VS) krat 100. Ob ponovnem pregledu smo 302 od 6813 (4,4 %) BMV razvrstili v višjo kategorijo. Iz skupine negativnih, tj. normalnih brisov (A), smo v negativne, tj. reaktivne (B), prerazporedili 221 (3,2 %) BMV. V 73 primerih (1,1 %) smo oceno iz negativnega spremenili v patološke spremembe nizke stopnje, v 7 primerih (0,1 %) pa smo ploščatocelične intraepitelijske lezije nizke stopnje (PIL NS) prerazporedili v ploščatocelične intraepitelijske lezije visoke stopnje (PIL VS). V 1 primeru (0,015 %) smo negativen BMV prekvalificirali v PIL VS (pravi napačno negativni BMV). Histopatološka preiskava je v 7 primerih potrdila CIN 2 in CIN 3, v 1 primeru pa je bila diagnoza CIN 1. NNS je v naši študiji za PIL NS 2,4 %, za PIL VS 1,3 %. Menimo, da bi morali tudi v Sloveniji uvesti obvezen ponovni pregled BMV v okviru notranje kontrole kakovosti dela. Kontrola kakovosti, ki smo jo uvedli v našem laboratoriju v okviru Šole za presejalce, je primerna in jo lahko zaradi pomanjkanja presejalcev še naprej uporabljamo.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2879; Prenosov: 755
 Celotno besedilo (153,71 KB) |
432. Tarčno zdravljenje razsejanih gastrointestinalnih stromalnih tumorjev v SlovenijiAjša Repar, Erika Matos, Branko Zakotnik, 2008, drugi znanstveni članki Povzetek: Gastrointestinalni tumorji (GIST) so redke neoplazme mezenhimskega izvora, ki na celični površini izražajo transmembranski receptor KIT, produkt c-kit protoonkogena. Pri patogenezi GIST so pomembne mutacije KIT. Njihova posledica je aktivacija KIT signalne poti, ki vodi do nekontrolirane proliferacije celic in rezistenco na apoptozo. Do nedavnega je bilo radikalno kirurško zdravljenje edina uspešna oblika zdravljenja za manjše in dobro omejene GIST, za razsejano bolezen pa ni bilo uspešne terapije. Z odkritjem imatinib mesilata in kasneje sunitiniba, ki inhibirata KIT signalno pot, se je prognoza bolnikov z GIST močno izboljšala. Srednje preživetje bolnikov z razsejano boleznijo se je iz pol leta povečalo skoraj na pet let. Od leta 2001 smo na Onkološkem inštitutu Ljubljana uspešno zdravili 51 bolnikov. Srednje preživetje naših bolnikov je 66 mesecev. To lahko pripisujemo timski obravnavi bolnikov, ki je glede na velikost Slovenije in nizko incidenco GIST smiselna na enem mestu.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3009; Prenosov: 747
Celotno besedilo (371,19 KB) |
433. Predoperativna radiokemoterapija pri bolnikih z neresektabilnim karcinomom želodcaAna Jeromen, Irena Oblak, Franc Anderluh, Vaneja Velenik, Marija Skoblar Vidmar, 2009, strokovni članek Povzetek: Osnovno zdravljenje karcinoma želodca je radikalna resekcija. Ob postavitvi diagnoze je bolezen neresktabilna pri približno 50 % bolnikov. Znano je, da predoperativna radiokemoterapija lahko zmanjša tumor, kar povečuje možnost radikalne resekcije in podaljša preživetje teh bolnikov. V Sloveniji smo pri bolnikih z neresektabilnim nemetastatskim karcinomom želodca predoperativno radiokemoterapijo uvedli leta 2006. Uporabljamo 3-dimenzionalno konformalno načrtovanje obsevanja z računalniško tomografijo ter sočasno kemoterapijo s 5-FU in cisplatinom. Do sedaj je omenjeno zdravljenje prejelo 36 bolnikov. 19 bolnikov je bilo operiranih. Pri 12 (63 %) je bila bolezen odstranjena v celoti, pri 3 (16 %) je bil prisoten mikroskopski ostanek (R1 resekcija), pri 4 (21 %) pa je bil opravljen le paliativni poseg. Podrobnejša analiza bo opravljena po zdravljenju večjega števila bolnikov.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3398; Prenosov: 772
Celotno besedilo (162,42 KB) |
434. Zdravljenje posledic obsevanja male medenice s hiperbaričnim kisikomBarbara Šegedin, Ana Perpar, Primož Petrič, 2013, izvirni znanstveni članek Povzetek: Obsevanje predstavlja pomemben del zdravljenja tumorjev male medenice. Pozne posledice se lahko razvijejo od nekaj mesecev pa do več let po končanem zdravljenju in se vhudi obliki (3. ali 4. stopnje po lestvici RTOG) pojavijo pri 5 do 15 % obsevanih bolnikov. Poleg ostalih invazivnih in neinvazivnih metod se v zadnjih letih pri zdravljenju poznih zapletov obsevanja uporablja tudi zdravljenje s hiperbaričnim kisikom. Uspešnost tovrstnega zdravljenja je bila dokaza nanajprej za zdravljenje osteonekroze čeljustnice, v zadnjih letihpa so študije potrdile tudi uspešnost zdravljenja poobsevalnega cistitisa in proktitisa s hiperbaričnim kisikom. Zdravljenje s hiperbaričnim kisikom zmanjša verjetnost nastanka posledic, zmanjša že razvite simptome in znake ter pomembno izboljša kakovost življenja. V zadnjih šestih letih se je le 7 bolnikov Onkološkega inštituta Ljubljana zdravilo s hiperbaričnim kisikom zaradi poobsevalnih poškodb, ki so nastale zaradi obsevanja medenice, čeprav bi tovrstno zdravljenje letno potrebovalo 40 do 50 bolnikov.
Ključne besede: obsevanje, onkologija, posledice, hiperbarični kisik
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3067; Prenosov: 895
Celotno besedilo (360,14 KB) |
435. Priporočila za zdravljenje bolnic s hormonsko odvisnim in HER 2-pozitivnim rakom dojkSimona Borštnar, Cvetka Grašič-Kuhar, Erika Matos, Erik Škof, Nina Čas-Sikošek, Damijana Bosilj, Jožica Červek, Tanja Čufer, 2010, strokovni članek Povzetek: žene hormonske receptorje (HR) in hkrati čezmerno izražen protein in/ali pomnožen gen HER2. Čeprav pozitivni HR napovedujejo dober odgovor na hormonsko zdravljenje, pa izsledki predkliničnih in tudi kliničnih raziskav kažejo, da hkratna čezmerna izraženost HER2 in HR ustvari odpornost proti hormonskemu zdravljenju. Dve randomizirani klinični raziskavi sta dokazali, da dodatek zdravila anti-HER2 k hormonskemu zdravljenju pri teh bolnicah značilno izboljša uspešnost zdravljenja v primerjavi s hormonsko terapijo. Izsledki kliničnih raziskav posredno kažejo, da je pri kombinaciji zdravila anti-HER2 in kemoterapije več odgovorov in daljši čas do napredovanja bolezni kot pri kombinaciji zdravila antiHER2 in hormonskega zdravljenja, razlik v celotnem preživetju pa ni opaziti. Neposredna primerjava med obema vrstama zdravljenja še ni bila narejena, zato ni mogoče z gotovostjo povedati, katera kombinacija je ustreznejša. Odločitev je odvisna od hitrosti napredovanja bolezni, lokalizacije zasevkov, zmogljivosti bolnice, spremljajočih bolezni in bolničinih želja. Potrebne so translacijske raziskave, ki bodo podrobneje opredelile molekularno biologijo HER2-pozitivnega raka dojk in odgovorile na vprašanje, katero zdravljenje je za posamezno bolnico optimalno.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2977; Prenosov: 798
Celotno besedilo (162,27 KB) |
436. |
437. |
438. Presejalni program ZORA po petih letih delovanja že kaže pomembne javnozdravstvene rezultateMaja Primic-Žakelj, Ana Pogačnik, Marjetka Uršič-Vrščaj, Urška Ivanuš, 2009, strokovni članek Povzetek: Program ZORA po petih letih delovanja na državni ravni že kaže javnozdravstvene rezultate. Prvi je velika pregledanost žensk, torej odstotni delež žensk, starih 20–64 let, ki so v treh letih, kolikor je priporočeni interval med presejalnimi pregledi, opravile vsaj en pregled brisa materničnega vratu. V zadnjem obdobju (2006–2008) je stopnja pregledanosti pri nas 71,2-odstotna. Če preračunamo pregledanost na pet let, kot je presejalni interval na Finskem in v Veliki Britaniji, torej v državah, ki so drugim v Evropi zgled, je pri nas ta stopnja 82,1-odstotna. V Veliki Britaniji je bila v istem obdobju 78,6- odstotna, na Finskem pa že dolga leta ne presega 70 %. Drugi je manjše število novih primerov raka materničnega vratu (incidenca raka materničnega vratu). Incidenca raka materničnega vratu se je v petih letih delovanja presejalnega programa zmanjšala za dobro četrtino (28 %), z 209 novih primerov leta 2003 na 151 novih primerov leta 2007. Podatki Registra ZORA kažejo, da je bilo v letu 2007 pri 235.713 ženskah odvzetih in pregledanih 260.684 brisov. Na presejalnem pregledu je bilo 194.163 žensk (82 %), druge so prišle na kontrolni pregled ali pa so imele klinične težave. V registru histoloških izvidov je bilo registriranih 8.569 izvidov, skoraj dve tretjini (nekaj več kot polovico) je rezultat diagnostičnih posegov. Dobrih rezultatov zagotovo ne bi bilo mogoče doseči brez prizadevanja številnih ginekologov v primarnem zdravstvenem varstvu žensk, presejalcev in citopatologov v laboratorijih in vseh drugih strokovnjakov, ki sodelujejo v multidisciplinarnem postopku presejanja in zdravljenja predrakavih in rakavih sprememb materničnega vratu. Želimo si, da bi skupna prizadevanja dajala podobne, če ne še boljše rezultate tudi v prihodnje.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2689; Prenosov: 723
Celotno besedilo (49,05 KB) |
439. Nekaj podatkov iz Poročila o rezultatih državnega programa ZORA v letih 2006 in 2007Maja Primic-Žakelj, Ana Pogačnik, Marjetka Uršič-Vrščaj, 2008, strokovni članek Povzetek: Cilj državnega programa ZORA (po začetnicah naslova programa – Zgodnje Odkrivanje predRAkavih sprememb materničnega vratu, DP ZORA) je zmanjšati obolevnost in umrljivost za rakom materničnega vratu (RMV) v Sloveniji. Ker se je incidenca RMV ob koncu devetdesetih let kljub že desetletja uveljavljenim preventivnim pregledom povečala, je bil po začetni pilotni fazi na državni ravni leta 2003 vzpostavljen organiziran presejalni program. Povečal naj bi delež žensk v ciljni starostni skupini od 20 do ¬64 let, ki se udeležujejo rednih presejalnih pregledov brisa materničnega vratu (BMV), na najmanj 70 %, tudi s pisnimi vabili tistim, ki se teh pregledov same ne udeležujejo. Za vabila opredeljenim ženskam, ki v določenem intervalu same ne pridejo na pregled, so bili zadolženi ginekologi, za vabila neopredeljenim pa Register ZORA, ki podatke o prebivalkah dobiva iz Centralnega registra prebivalstva. Register ZORA deluje tudi kot varnostni mehanizem z vabili vsem, ki v štirih letih nimajo registriranega izvida. Vsak organizirani program mora stremeti k vrhunski kakovosti vseh postopkov, zato so bile izdelane smernice za zagotavljanje kakovosti vseh postopkov v DP ZORA. Centralni informacijski sistem (Registra ZORA) na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, v katerem se zbirajo vsi izvidi brisov materničnega vratu in izvidi patohistoloških preiskav, omogoča spremljanje stopnje pregledanosti in kakovosti, presejalnega in morebitnih diagnostičnih postopkov. Predpogoj za ta sistem pa je bila prvič doslej standardizirana dejavnost laboratorijev za ginekološko citopatologijo, kar omogoča spremljanje dela laboratorijev. V dobrih treh letih po začetku organiziranega presejanja za odkrivanje RMV se je v ciljni skupini žensk, zajetih v program ZORA, povečala stopnja pregledanosti na ciljno vrednost 70 %. V letu 2006 je bilo pri 220.820 ženskah odvzetih in pregledanih 245.416 BMV. Na presejalnem pregledu je bilo 176.633 žensk (80 %), druge so prišle na kontrolni pregled ali pa so imele klinične težave. V registru histoloških izvidov smo registrirali 8.620 izvidov, nekaj več kot polovico jih je rezultat diagnostičnih posegov (ekscizije, biopsije in abrazije). Od bolnic, zbolelih za RMV v letu 2006, je skoraj tri četrtine takih, ki niso hodile na redne presejalne preglede. Podatki Registra raka za Slovenijo kažejo, da se incidenca raka materničnega vratu od leta 2003 zmanjšuje, predvsem v najbolj ogroženi skupini žensk med 35. in 49. letom starosti, pri katerih je tudi največ patoloških izvidov BMV.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2485; Prenosov: 642
Celotno besedilo (167,12 KB) |
440. Povzetek smernic diagnostike in zdravljenja raka ščitniceFranc Pompe, Damijan Bergant, Nikola Bešić, Snježana Frković-Grazio, Marko Hočevar, Ana Pogačnik, Radka Tomšič, Barbara Vidergar-Kralj, 2004, strokovni članek Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3041; Prenosov: 857
Celotno besedilo (114,94 KB) |
