1431. |
1432. |
1433. Paliativna oskrba bolnikov z rakom debelega črevesa in dankeMaja Ebert Moltara, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Paliativna oskrba bolnikov z napredovalim rakom debelega črevesa in danke je celostna oskrba neozdravljivo bolnega. Oskrba vsebuje obvladovanje simptomov ter pomoč pri obvladovanju psihičnih, socialnih in duhovnih težav. Najpogostejši simptomi, zaradi katerih so bili bolniki z rakom debelega črevesa in danke sprejeti na oddelek za akutno paliativno oskrbo Onkološkega inštituta v Ljubljani, so bili bolečina, huda splošna oslabelost, zapora črevesja ter težko dihanje. Paliativno zdravljenje simptomov se z napredovanjem osnovne bolezni lahko razlikuje. Glavni cilj ukrepov v paliativni oskrbi je vzdrževanje čim boljše kakovosti življenja. V zgodnji paliativni oskrbi so lahko ustrezni tudi kompleksnejši pristopi zdravljenja (paliativni kirurški posegi, paliativno obsevanje ), ki služijo boljši kakovosti življenja ob nadaljnjem napredovanju bolezni. V pozni paliativni oskrbi (zadnji tedni življenja) je glavna skrb za ugodje in čim boljše počutje umirajočega ter njegovih bližnjih.
Ključne besede: paliativna oskrba, rak debelega črevesa, rak danke, onkološki bolniki
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3651; Prenosov: 853
 Celotno besedilo (391,26 KB) |
1434. |
1435. Epidemiologija raka debelega črevesa in dankeMaja Primic-Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Debelo črevo in danka sta v zadnjih letih najpogostejše mesto (razen kože), na katerem pri prebivalstvu razvitega sveta, tudi v Sloveniji, nastane ena od rakavih bolezni. Za leto 2008 je ocenjeno, da je za rakom debelega črevesa in danke po svetu zbolelo 1.235.108 ljudi (9,8 % vseh novih primerov raka), umrlo pa 609.051 ljudi. Ocenjujejo, da je v Evropi leta 2008 za rakom debelega črevesa in danke zbolelo 229.229 moških in 203.185 žensk, umrlo pa 110.059 moških in 102.160 žensk. Pri obeh spolih sodi rak debelega črevesa in danke med najpogostejše rakave bolezni; pri moških je bil z 12,8 % na tretjem mestu (za rakom prostate in pljučnim rakom), pri ženskah pa s 13,1 % na drugem, za rakom dojk. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije je leta 2008 pri nas za rakom debelega črevesa in danke zbolelo 1.453 ljudi, od tega 827 moških (83,0/100.000) in 626 žensk (61,0/100.000), umrlo pa 758 bolnic in bolnikov, kar je 13 % vseh smrti zaradi raka. Največ rakov je vzniknilo na debelem črevesu (57 %), 9 % na rektosigmoidni zvezi, 44 % pa jih je nastalo v danki. Incidenca se veča od sredine 50. let prejšnjega stoletja, strmeje v zadnjih dvajsetih letih. Petletno relativno preživetje se postopno izboljšuje zaradi večjega odstotnega deleža zdravljenih bolnikov, izboljšanja operacijske tehnike in več sistemskega zdravljenja, bolezen pa je še vedno pri preveč primerih odkrita v napredovali obliki. V preventivi raka debelega črevesa je najpomembnejši zdrav življenjski slog z vzdrževanjem normalne telesne teže, z nekajenjem, zdravo prehrano in telesno dejavnostjo. K odkrivanju bolezni v začetnem stadiju oz. odstranitvi predrakavih sprememb pa bo največ prispevalo organizirano populacijsko presejanje prebivalcev v programu Svit.
Ključne besede: epidemiologija, rak debelega črevesa, rak danke, rak prebavil
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3161; Prenosov: 867
Celotno besedilo (406,25 KB) |
1436. Samomor kot pozna posledica zdravljenja raka v otroštvu : vsi trije primeri v SlovenijiBorut Škodlar, Berta Jereb, 2013, strokovni članek Povzetek: Pacienti po zdravljenju raka v otroštvu so glede samomorilnosti izrazito občutljiva skupina. Pri njih sta povišana tako razmišljanje o samomoru kot tudi dejanski samomor. V slovenskem prostoru sicer ne beležimo povišane stopnje samomora pri tej skupini pacientov. Od 1.647 pacientov, ki so bili v otroštvu zdravljeni za rakom, so zaradi samomora umrli trije. V pričujočem članku so predstavljeni vsi trije pacienti, ki so storili samomor. Iz podatkov, ki so nam na voljo, smo sklepali na sorodnosti in različnosti, ki so botrovale razvoju samomorilnosti pri vsakem od njih. Ugotovimo lahko, da je bilo kljub razlikam v poteku in zdravljenju bolezni skupno vsem trem pacientom to, da niso bili deležni polne strokovne psihološke pomoči, ki naj bi bila namenjena pacientom po zdravljenju raka v otroštvu. Razvoj dobre strokovne mreže na tem področju bi lahko omogočil vključitev večjega števila pacientov, da bi lahko spregovorili o svojih psihičnih težavah. S tem bi lahko pomembno prispevali k preprečevanju samomora pri tej ranljivi skupini pacientov.
Ključne besede: rak (medicina), otroštvo, posledice, bolniki, samomori
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3067; Prenosov: 734
Celotno besedilo (288,93 KB) |
1437. Sekundarni maligni tumor debelega črevesja po zdravljenju raka v otroštvuLorna Zadravec-Zaletel, Miroslav Vujasinović, Marko Boc, Berta Jereb, 2014, objavljeni strokovni prispevek na konferenci Povzetek: Tveganje za nastanek sekundarnega raka debelega črevesja je pri bolnikih, ki so se zdravili zaradi raka v otroštvu, večje od tistega v splošni populaciji in strmo narašča s časom opazovanja ter s povečano dozo obsevanja v predelu trebuha. Pri bolniku, ki je bil v starosti 12 let uspešno zdravljen zaradi Hodgkinove bolezni s kemoterapijo in obsevanjem prizadetih regij, vključno paraaortnih bezgavk, je bila 27 let po zdravljenju ugotovljena mikrocitna hipohromna anemija. Sum, da gre za gastrointestinalno krvavitev z enkratno preiskavo blata, ni bil potrjen. Pol leta kasneje je bil ugotovljen metastatski adenokarcinom debelega črevesja. Zdravljen je bil operativno, s sistemskim zdravljenjem in paliativnim obsevanjem spinalnih ter možganskih metastaz. Leto in pol po začetku zdravljenja sekundarnega tumorja je bolnik v starosti 40 let umrl. Pri bolnikih, zdravljenih zaradi raka v otroštvu, so pozne posledice številne. Sekundarni maligni tumorji so drugi najpogostejši vzrok smrti, takoj za recidivom bolezni. Zato je zelo pomembno, da jih pravočasno odkrijemo in ustrezno zdravimo. Od leta 2014 je za bolnike, ki so prejeli 30 Gy ali več na predel trebuha, v mednarodnih smernicah priporočeno spremljanje s kolonoskopijo. Enkratna preiskava blata na kri in UZ trebuha nista zanesljivi metodi za odkrivanje raka debelega črevesja.
Ključne besede: kasne posledice raka, rak pri otrocih, rak, otroci
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3384; Prenosov: 819
Celotno besedilo (358,67 KB) |
1438. Napotitev in obravnava bolnikov z melanomom in epiteliomiTanja Planinšek Ručigaj, 2013, strokovni članek Povzetek: V populaciji se veča zavest o skrbi za zdravje in poznavanje rizičnih dejavnikov za nastanek posameznih bolezni, kot npr. škodljivosti sončnih žarkov in njihov vpliv na nastanek kožnega raka, kar ob relativno konstantnem številu dermatovenerologov in večjem prilivu bolnikov predstavlja velik problem. Poleg rednih pregledov ambulante dermatovenerologov dodatno dnevno obišče še veliko bolnikov z nujno ali hitro napotitvijo, zaradi dolgih čakalnih dob, s čemer pa se te še daljšajo.
Ključne besede: dermatologija, melanom, rak (medicina)
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2868; Prenosov: 753
Celotno besedilo (310,34 KB) |
1439. Adjuvantno zdravljenje raka debelega črevesaJanja Ocvirk, 2013, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Incidenca raka debelega črevesa še vedno narašča. Odkrit v zgodnjem stadiju je ozdravljiva bolezen že s samo kirurškim posegom. Pri bolnikih stadija I in večini stadija II je operacija dovolj ter ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Bolniki stadija III potrebujejo dodatno zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo, saj ta zmanjša število ponovitev bolezni in s tem podaljša celotno preživetje ter vodi k večjemu številu ozdravljenih bolnikov. Glede na rezultate nedavnih raziskav pa tudi bolnikom stadija II glede na prisotnost rizičnih dejavnikov priporočamo zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo.
Ključne besede: adjvantno zdravljenje, rak debelega črevesa, rak danke, rak prebavil
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3476; Prenosov: 776
Celotno besedilo (301,75 KB) |
1440. Uporaba testov HPV DNK za presejanje za raka materničnega vratuMatejka Rebolj, 2011, strokovni članek Povzetek: Okužba z onkogenimi tipi humanih papilomavirusov (HPV) je potreben pogoj za razvoj raka materničnega vratu. Zaradi dolgoletne uporabe citoloških brisov se je incidenca tega raka zmanjšala, a kljub temu bi bilo treba najti nov presejalni test, ki bi bil občutljivejši za progresivne predrakave spremembe, cervikalno intraepitelialno neoplazijo (CIN). Med te teste spadajo testi HPV DNK. V tem članku so opisane njihove značilnosti, kakor jih je mogoče presoditi na podlagi vseh 8 randomiziranih kontroliranih raziskav z objavljenimi podatki, ki so primerjale uporabo testov HPV s citološkimi brisi za primarno presejanje. Te raziskave so potrdile, da je mogoče na podlagi testov HPV diagnosticirati večje število ≥ CIN 3 kot na podlagi citoloških brisov, čeprav razlika v nekaterih od raziskav, tudi zaradi njihove velikosti, ni bila statistično značilna. Razveseljivo je, da večja občutljivost za ≥ CIN 3 verjetno pomeni tudi boljšo zaščito pred rakom materničnega vratu, čeprav ocena temelji na majhnem številu opazovanih primerov v vsaki izmed raziskav. Pri uporabi testov HPV bo večji izziv omejiti njihove neželene učinke. To so predvsem pogostejši napačno pozitivni testi (ki jih definiramo kot pozitivne presejalne teste brez diagnoze ≥ CIN 3 ali ≥ CIN 2) ter pogostejše diagnoze in morebitno zdravljenje manj nevarnih stopenj CIN (predvsem CIN 1, deloma tudi CIN 2). V tem članku so kritično ovrednoteni 3 pristopi k zmanjšanju bremena testov HPV v primerjavi s citološkimi brisi, in sicer uporaba triažnih testov pri ženskah s pozitivnimi presejalnimi testi HPV, omejitev uporabe testov HPV pri mlajših ženskah in sprememba mejne vrednosti, pri kateri se test HPV odčita kot pozitiven. Vsi ti pristopi imajo svoje prednosti in slabosti.
Ključne besede: maternični vrat, rak (medicina), preventivna medicina, papiloma virusi
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3081; Prenosov: 807
Celotno besedilo (166,86 KB) |
