Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskalni niz: "ključne besede" (invazivne rastline) .

1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Stik urbanih površin z gozdom na primeru Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib
Tjaša Babič, Mojca Nastran, 2024, strokovni članek

Povzetek: V Sloveniji problematika stika urbanih površin z gozdom še ni bila celostno obravnavana, zato je bil izveden primer študije v vzhodnem delu Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v Ljubljani, kjer so pogosti konflikti med urbanimi površinami in gozdnim ekosistemom. Študija je vključevala ožji pregled literature, terenske preglede z zabeležbo dejavnosti na stiku urbanih površin z gozdom in analizo pobud s spletnega portala Servis pobude meščanov Ljubljana. Dejavnosti smo evidentirali z aplikacijo ArcGIS Survey 123. Prevladujoče neprimerne dejavnosti na proučevanem območju so vključevale nelegalno odlaganje materiala in odpadkov na gozdnem robu, sledilo je nenadzorovano širjenje invazivnih rastlinskih vrst. Gozdni požari na gozdnem robu niso bili med izstopajočimi težavami. Občani so poudarili pomen ohranjanja urejenega in mirnega okolja v krajinskem parku in izrazili pomembnost dobre dostopnosti ter prometne urejenosti. Za učinkovito upravljanje območja na stiku urbanih površin smo podali smernice, ki vključujejo preventivne ukrepe za zmanjšanje tveganja požarov, uporabo okolju prijaznih ograj za zaščito pred divjadjo, spodbujanje sajenja domačih neinvazivnih vrst in pravilno odstranjevanje invazivnih rastlin. Ozaveščanje javnosti in sodelovanje z lokalno skupnostjo sta ključna za ohranjanje stabilnosti in ekološke funkcionalnosti gozdnega roba.
Ključne besede: urbani gozdovi, mestni gozdovi, gozdni rob, konfliktni stiki, divja odlagališča odpadkov, invazivne rastline, gozdni požar, smernice za upravljanje
Objavljeno v DiRROS: 05.08.2024; Ogledov: 105; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (618,59 KB)

2.
Učinkovitost zatiranja invazivne tujerodne vrste navadne barvilnice : poraba časa in potencialne izboljšave pri negi mladja
Peter Smolnikar, Urban Žitko, Marija Kolšek, Matevž Triplat, 2024, izvirni znanstveni članek

Povzetek: V svetu invazivne tujerodne vrste rastlin (ITVR) povzročajo mnoge spremembe v okolju. Za zatiranje ITVR je znanih precej metod, primernost posamezne in posledično tudi uspešnost pa sta odvisni od vsakega primera posebej – predvsem od cilja, ki ga želimo doseči z zatiranjem. V študiji smo spremljali zatiranje navadne barvilnice v okviru nege mladja, tj. z rezjo pri tleh. Študija je potekala na objektu s površino 2,82 ha, dela so izvajali trije delavci. Cilji študije so bili ugotoviti porabo časa na površino in pridobiti manjkajoča znanja na področju izvajanja dodatnih ukrepov pri negi mladja. V povprečju so delavci za en hektar obžetve potrebovali 18,8 ure produktivnega časa. Po simulaciji študije na osemurni delavnik faktor neproduktivnega časa znaša 1,39 (σ = 0,053) in je nižji od priznanega državnega faktorja neproduktivnega časa (1,58) za sečnjo. Pri interpretaciji rezultatov je potrebna previdnost, ker so pri kratkotrajnih (manj obsežnih) študijah pogosto podcenjeni faktorji neproduktivnega časa. Teoretični izračun, ki temelji na linearni regresiji podatkov, kaže, da je za obžetev enega hektara v celoti potrebno okrog dvaindvajset ur. Kljub že tako nizkemu faktorju neproduktivnega časa je še rezerva za optimizacijo delovnega procesa, vendar so za to potrebne dolgotrajnejše in obsežnejše študije časa.
Ključne besede: gozdarstvo, invazivne rastline, zatiranje, nega pomladka, časovna študija, Phytolacca americana
Objavljeno v DiRROS: 24.07.2024; Ogledov: 129; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (449,80 KB)

3.
4.
5.
6.
7.
8.
Daljinsko zaznavanje invazivnih rastlin
Domen Oven, 2018, pregledni znanstveni članek

Povzetek: Razmah satelitske tehnologije, laserskega skeniranja in računalniške zmogljivosti v zadnjih desetletjih omogočajo uporabo novih metod za prepoznavanje invazivnih rastlinskih vrst. Slednje vplivajo na ohranjenost ekosistemov, saj podirajo vzorce obnašanja med organizmi, zmanjšujejo biodiverziteto in hkrati povzročajo ekonomsko škodo. Tehnologije daljinskega pridobivanja podatkov (ortofoto, multispektralni, hiperspektralni posnetki in lidarski podatki) omogočajo proučevanje vegetacije na večji prostorski ravni ter so tako uporabni za prepoznavanje invazivnih rastlin in za izdelavo napovednih modelov njihovega razširjanja. Invazivne rastline od domorodnih lahko ločimo na podlagi fenoloških, spektralnih in strukturnih lastnosti. Metode strojnega učenja so ene izmed pogostejših metod, ki so v rabi za prepoznavanje invazivnih rastlin na podlagi daljinsko zajetih podatkov. Uspešno prepoznavanje je v največji meri odvisno od lastnosti posnetkov in opazovanih rastlin. Daljinsko pridobljeni podatki omogočajo spremljanje časovne in prostorske dinamike razširjanja invazivnih organizmov, kar je ključno pri ocenjevanju potencialnega prostorskega širjenja posameznih invazivnih vrst in pri njihovem upravljanju ter posledično za sprejemanje odločitev načrtovalcev in okoljevarstvenikov. V članku so predstavljane najpogostejše lesnate invazivke in njihova razširjenost v Sloveniji, metode klasifikacij daljinskega zaznavanja invazivk, uspešnost prepoznavanja posameznih metod ter prednosti in slabosti daljinskega zaznavanja invazivnih rastlin.
Ključne besede: daljinsko zaznavanje, invazivne rastline, satelitski posnetki, multispektralni posnetki, lasersko skeniranje
Objavljeno v DiRROS: 16.04.2018; Ogledov: 4861; Prenosov: 925
.pdf Celotno besedilo (302,96 KB)

9.
Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh