81. Priporočila za obravnavo bolnikov s kožnim melanomomMarko Hočevar, Primož Strojan, Janja Ocvirk, Martina Reberšek, Marko Boc, Barbara Perić, Boštjan Luzar, Jože Pižem, Olga Blatnik, Katarina Barbara Karner, Tomi Bremec, Tanja Planinšek Ručigaj, 2018, professional article Abstract: Incidenca melanoma v svetu in Sloveniji še vedno narašča, skupaj z njo pa žal tudi umrljivost. V zadnjem desetletju se je incidenca podvojila. Preživetje se je v zadnjih 20 letih izboljšalo, predvsem zaradi zgodnejšega odkrivanja melanoma in enotnih pristopov v primarnem zdravljenju. Približno 25 % melanomov vznikne v predobstoječem melanocitnem nevusu, večina pa jih nastane de novo. Dejavnike tveganja za nastanek melanoma delimo na genetske in okoljske, pomembna pa je tudi njihova medsebojna interakcija. Med preventivne ukrepe za preprečevanje melanoma uvrščamo zaščito kože pred UV-sevanjem, neuporabo solarijev in redno (samo)pregledovanje kože. Pri prepoznavanju melanoma nam je v pomoč metoda ABCDE: A (asimetrija, angl. asymmetry), B (rob, angl. border), C (barva, angl. colour), D (premer, angl. diameter), E (spreminjanje, angl. evolution). Na melanom posumimo, ko je pigmentna sprememba nesimetrična, z nepravilnimi robovi, sestavljena iz več barv, v premeru večja od 6 mm in se spreminja. Ker je nastanek melanoma povezan z delovanjem UV-žarkov (predvsem pri intermitentnem, občasnem sončenju in sončnih opeklinah), sta pomembni fizična zaščita pred sončnimi žarki (predvsem v mladosti!) in uporaba zaščitnih krem. Samopregledovanje pigmentnih lezij je pomembno, posebej še pri ljudeh s številnimi znamenji, pri svetlolasih in pegastih rdečelascih. Ljudje s srednje velikimi in velikimi kongenitalnimi nevusi potrebujejo redne dermatološke preglede, saj je pri njih doživljenjsko tveganje za nastanek melanoma 2- do 30-odstotno. Zgodnejše prepoznavanje melanoma je možno ob uporabi metode ABCDE za opazovanje nepravilnosti pigmentirane kožne lezije. Razširjenost bolezni pri bolnikih z melanomom določimo po klasifikaciji TNM, pri kateri sta najpomembnejša prognostična dejavnika debelina primarnega tumorja in ulceracija. Prognoza bolnikov s tumorji T1a (debelina < 0,8 mm, brez ulceracije) je zelo dobra (5-letno preživetje je 92,7-odstotno). Pri sumljivih pigmentnih lezijah za potrditev diagnoze naredimo ekscizijsko biopsijo z varnostnim robom 2%5 mm. Zdravljenje primarnega melanoma je kirurško % ekscizija celotne lezije z varnostnim robom, ki je odvisen od debeline primarnega melanoma. Standardiziran patološki izvid je obvezen, saj s tem določimo najpomembnejše prognostične dejavnike. Zdravljenje metastatskih bezgavk je prav tako kirurško. Klinično okultne metastatske bezgavke dokažemo z biopsijo varovalne bezgavke. Izvedemo jo pri bolnikih z melanomom debeline več kot 0,8 mm. Pri bolnikih s klinično ugotovljenimi metastatskimi bezgavkami naredimo terapevtsko disekcijo celotne bezgavčne lože, odstranitev le posameznih bezgavk ni dopustna. Primernost posega lahko ocenimo glede na število izoliranih bezgavk v končnem patološkem izvidu (minimalno 5 pri dimeljnih bezgavkah, 10 pri pazdušnih in 15 pri vratnih). Postoperativno obsevamo področje primarnega tumorja takrat, ko radikalni posegi niso možni ali v primerih posebnih entitet (mukozni, nevrotropni melanom). Področja bezgavčnih lož postooperativno obsevamo, kadar obstaja sum na mikroskopski ostanek (število prizadetih bezgavk, preraščanje ovojnice). Paliativno obsevanje zasevkov je prav tako pomembno, saj zmanjša simptome bolezni. Bolnike z melanomom zaradi možnosti ponovitve bolezni in zaradi večje verjetnosti pojava novega primarnega melanoma spremljamo doživljenjsko. Sistemsko zdravljenje melanoma z zdravili poteka kot adjuvantno zdravljenje in zdravljenje metastastske bolezni. Adjuvantno zdravljenje je pooperativno zdravljenje z namenom zmanjšanja verjetnosti ponovitve bolezni in podaljšanja celotnega preživetja. O vrsti adjuvantnega sistemskega zdravljenja se odločamo glede na patohistološki stadij bolezni in biološke označevalce, upoštevati moramo tudi splošno stanje bolnika, njegove sočasne bolezni in zdravila, ki jih že jemlje. Sistemsko zdravljenje metastatske bolezni je paliativno, z namenom podaljšanja preživetja ob dobri kakovosti življenja. Ob tem upoštevamo podstadij metastatske bolezni, biološke označevalce, simptome bolezni, splošno stanje bolnika in njegove sočasne bolezni.
Keywords: kožni melanom, rak kože, priporočila, zdravljenje
Published in DiRROS: 06.02.2019; Views: 3434; Downloads: 951
 Full text (242,23 KB) |
82. Bolnica s primarno razsejanim karcinomom danke z zasevki v jetrihMarko Boc, Martina Reberšek, Zvezdana Hlebanja, Nina Boc, Janja Ocvirk, 2013, published scientific conference contribution Abstract: Rak debelega črevesa in danke (RDČD) je najpogostejši rak v Sloveniji. Po podatkih Registra raka Slovenije za leto 2008 je v Sloveniji zbolelo 1.450 ljudi(1). Z naraščajočo incidenco narašča tudi umrljivost bolnikov, saj bolezen pri polovici bolnikov še vedno ugotovimo v napredovali obliki. Razsejana bolezen je neozdravljiva bolezen, sta se pa prognoza in preživetje teh bolnikov močno izboljšala, saj zadnjih deset let z uporabo novih zdravil, to je kombinacijo citostatikov (kapecitabin, irinotekan, oksaliplatin) in tarčnih zdravil (cetuksimab, bevacizumab, panitumumab), dosegamo srednja preživetja, ki so daljša od 30 mesecev(2). Kadar kombiniramo sistemsko in kirurško zdravljenje pri bolnikih s samo jetrnimi zasevki, še posebej, če gre za solitarne zasevke, pa 5-letno preživetje lahko presega 50 %. V tem prispevku opisujemo primer bolnice s primarno razsejanim karcinomom danke z zasevki v jetrih, kjer smo v okviru multidisciplinarnega pristopa, s kombinacijo sistemske terapije in večkratne operacije jetrnih zasevkov ter tudi drugimi terapevtskimi pristopi dosegli preživetje, daljše od 50 mesecev.
Keywords: karcinom danke, razsejeni rak, rak danke, zasevki
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3837; Downloads: 751
Full text (331,30 KB) |
83. |
84. |
85. |
86. |
87. |
88. Sekundarni maligni tumor debelega črevesja po zdravljenju raka v otroštvuLorna Zadravec-Zaletel, Miroslav Vujasinović, Marko Boc, Berta Jereb, 2014, published professional conference contribution Abstract: Tveganje za nastanek sekundarnega raka debelega črevesja je pri bolnikih, ki so se zdravili zaradi raka v otroštvu, večje od tistega v splošni populaciji in strmo narašča s časom opazovanja ter s povečano dozo obsevanja v predelu trebuha. Pri bolniku, ki je bil v starosti 12 let uspešno zdravljen zaradi Hodgkinove bolezni s kemoterapijo in obsevanjem prizadetih regij, vključno paraaortnih bezgavk, je bila 27 let po zdravljenju ugotovljena mikrocitna hipohromna anemija. Sum, da gre za gastrointestinalno krvavitev z enkratno preiskavo blata, ni bil potrjen. Pol leta kasneje je bil ugotovljen metastatski adenokarcinom debelega črevesja. Zdravljen je bil operativno, s sistemskim zdravljenjem in paliativnim obsevanjem spinalnih ter možganskih metastaz. Leto in pol po začetku zdravljenja sekundarnega tumorja je bolnik v starosti 40 let umrl. Pri bolnikih, zdravljenih zaradi raka v otroštvu, so pozne posledice številne. Sekundarni maligni tumorji so drugi najpogostejši vzrok smrti, takoj za recidivom bolezni. Zato je zelo pomembno, da jih pravočasno odkrijemo in ustrezno zdravimo. Od leta 2014 je za bolnike, ki so prejeli 30 Gy ali več na predel trebuha, v mednarodnih smernicah priporočeno spremljanje s kolonoskopijo. Enkratna preiskava blata na kri in UZ trebuha nista zanesljivi metodi za odkrivanje raka debelega črevesja.
Keywords: kasne posledice raka, rak pri otrocih, rak, otroci
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3331; Downloads: 814
Full text (358,67 KB) |
89. Zdravljenje metastatskega malignega melanoma z vemurafenibom : klinični primerMarko Boc, Nina Boc, Tanja Mesti, Martina Reberšek, 2013, professional article Keywords: maligni melanom, metastaze, zdravljenje, vemurafenib, tarčna zdravila
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3327; Downloads: 868
Full text (382,04 KB) |
90. S kapecitabinom povzročen transmuralni miokardni infarktMiroslav Vujasinović, Marko Boc, Zdenko Kikec, Cirila Slemenik-Pušnik, 2015, professional article Abstract: Fluoropirimidini so citostatiki, ki jih uvrščamo med tako imenovane antimetabolite (zaviralce celične presnove). Pomembna predstavnika te skupine sta 5-fluorouracil (5-FU) in kapecitabin (peroralni analog 5-FU), ki spadata v skupino t.i. pirimidinskih analogov. Oba predstavljata temelj vseh kemoterapevtskih shem, ki jih uporabljamo pri zdravljenju solidnih tumorjev prebavil in sta kot taka nepogrešljiva pri zdravljenju le-teh. Med redkejše neželene učinke obeh spada kardiotoksičnost, med drugim tudi miokardni infarkt. Spekter s kapecitabinom oz. 5-FU povzročene kardiotoksičnosti je širok in med drugim poleg miokardnega infarkta vključuje angino pektoris, aritmije, kongestivno odpoved srca, kardiogeni šok in nenadno srčno smrt. Zaradi množične uporabe v onkološkem zdravljenju različnih solidnih tumorjev, moramo biti pozorni tudi na možnost kardiotoksičnosti, še posebej pri bolnikih z pridruženo znano ishemično boleznijo srca. Predstavljamo primer bolnice brez predhodno znanih kardiovaskularnih bolezni, pri kateri je prišlo do razvoja transmuralnega miokardnega infarkta tekom terapije s kapecitabinom.
Keywords: kapecitabin, kemoterapija, kardiotoksičnost, srčni infarkt, miokardni infarkt
Published in DiRROS: 19.03.2018; Views: 3998; Downloads: 841
Full text (876,65 KB) |
