141. Neželeni učinki zdravljenja z zaviralcem EGFR - cetuksimabomJanja Ocvirk, 2008, professional article Abstract: Cetuksimab je himerno humano mišje protitelo proti receptorju za epidermalni rastni dejavnik (EGFR). Zdravilo je bilo v kliničnih raziskavah učinkovito pri različnih malignih obolenjih. Že nekaj let je v klinični uporabi za zdravljenje metastatskega kolorektalnega karcinoma ter tumorjev glave in vratu. Pri uporabi zaviralcev EGFR je pogosto izražena kožna toksičnost, med njimi najpogosteje akniformni izpuščaj. Pri nekaterih bolnikih opažamo kserozo, ekceme, poke kože, teleangiektazije, spremembe nohtov in paronihijo, hiperpigmentacije kože pa so redkejše. Obvladovanje kožnih sprememb pomaga bolnikom prebroditi neželene učinke, ki jih povzroča cetuksimab, vendar je pri tem izredno pomembno sodelovanje bolnikov. Kožna toksičnost je navadno obvladljiva s topično ali sistemsko uporabo antibiotikov in protivnetnih zdravil. Za uspeh pa je ključno, da so bolniki pred začetkom zdravljenja poučeni o tem in da ob prvih znakih kožne toksičnosti hitro ukrepamo. Tarčna zdravila so tista, ki delujejo na točno določeno mesto v/na celici. Ideja o usmerjenem zdravljenju sega desetletja v preteklost. Z odkritjem človeškega genoma je bila dana podlaga za določanje bioloških lastnosti tumorja in za razvoj bioloških zdravil. Rakave celice so spremenjene lastne celice, ki so ušle normalnemu uravnavanju delitve, rasti in programirane celične smrti. Snovi, ki so odgovorne za rast in razvoj rakastih celic, so postale možne tarče za nova zdravila. Večina tarčnih zdravil učinkuje na snovi, ki jih je več v/na rakastih celicah kot zdravih, ali pa se vpletajo v procese, ki so veliko pomembnejši za rast in razvoj rakavih celic kot normalnih. Za nastanek rakastih celic so zelo pomembni protoonkogeni (celični onkogeni), ker so bistveni kontrolni proteini (beljakovine) razmnoževanja in celične rasti. V zdravih celicah je izražanje teh proteinov in njihovih receptorjev skrbno uravnano. Včasih pa se pojavijo celice, ki se ne odzovejo na normalni regulacijski mehanizem, kar pripelje do razvoja raka. Zdravila, ki delujejo na točno določeno mesto okvare v/ na celici, imenujemo tarčna zdravila.
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 2299; Downloads: 529
 Full text (240,50 KB) |
142. |
143. |
144. |
145. Pogled internista onkologa na zdravljenje raka želodcaJanja Ocvirk, 2014, published scientific conference contribution Abstract: Veliko število bolnikov s karcinomom želodca (KŽ) in gastroezofegealnega prehoda (GEP) ima ponovitev bolezni po resekciji. Ponovitve so lokalne ali z oddaljenimi zasevki ali pa kombinacija obojega. Adjuvantna kemoterapija lahko podaljša celokupno preživetje pri nekaterih vrstah solidnih tumorjev predvsem z zmanjšanjem ostanka mikrozasevkov. Vloga adjuvantne kemoterapije pri KŽ in GEP ni tako jasna, adjuvantna radiokemoterapija pa značilno podaljša čas brez bolezni in celokupno preživetje. Perioperativno zdravljenje s kemoterapijo ECF značilno podaljša preživetje brez bolezni in celokupno. Standardno zdravljenje za bolnike z napredovalim karcinomom želodca in GEP je kemoterapija ECF ali njene izpeljanke EOF, ECX oziroma EOX. Učinkovito je tudi zdravljenje s taksani v kombinaciji s 5-FU in cisplatinom (TCF). Z novimi kombinacijami citostatikov in z uvajanjem novih citostatikov se srednja preživetja bolnikov s karcinomom želodca in GEP podaljšujejo. V zdravljenje metastatskega KŽ in GEP pa prihajajo tudi tarčna zdravila. Določanje biomarkerjev in uvajanje tarčnega zdravljenja v kombinaciji s kemoterapijo pa odpira novo ero bolniku prilagojenega zdravljenja, tudi pri bolnikih z napredovalim karcinomom želodca in GEP. Veliko število bolnikov s karcinomom želodca (KŽ) in gastroezofegealnega prehoda (GEP) ima ponovitev bolezni po resekciji. Ponovitve so lokalne ali z oddaljenimi zasevki ali pa kombinacija obojega. V Evropi in ZDA so bolj pogoste lokoregionalne ponovitve, med katerimi se največkrat pojavijo na mestu želodca, regionalnih bezgavk in anostomozi. Med sistemskimi razširitvami bolezni so najpogostejši jetrni zasevki in zasevki po potrebušnici. Karcinom GEP pa lahko pogosto zaseva tudi v pljuča.
Keywords: onkologija, rak želodca, radiokemoterapija, rak prebavil
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3045; Downloads: 769
Full text (380,36 KB) |
146. |
147. |
148. Napredek zdravljenja bolnikov z razsejanim rakom debelega črevesa in danke z vidika internista onkologaJanja Ocvirk, 2013, published scientific conference contribution Abstract: Metastatski rak debelega črevesa in danke je v večini primerov še vedno neozdravljiva bolezen, vendar pa sta se prognoza ter preživetje teh bolnikov močno izboljšala v zadnjem desetletju. Od srednjega desetmesečnega preživetja, ki smo ga dosegali z zdravljenjem s 5-fluorouracilom, ki je bilo do pred nekaj leti edino učinkovito zdravilo za zdravljenje teh bolnikov, smo prešli na preživetja daljša od 20 mesecev, kar so omogočila nova citostatska zdravila. V zadnjih desetih letih je bilo registriranih šest novih zdravil za zdravljenje matastatskega raka debelega črevesa in danke: citostatiki - kapecitabin, irinotekan, oksaliplatin in tarčna zdravila - cetuksimab, bevacizumab in panitumumab. Kombinirano zdravljenje omogoča boljšo kakovost življenja in daljše remisije, s tem pa tudi daljša celotna preživetja. Uporaba kombinacije citostatikov s tarčnimi zdravili vodi še v nadaljnje podaljšanje srednjega preživetja teh bolnikov, tako zdravljeni bolniki imajo srednja preživetja daljša od 30 mesecev. Tovrstno zdravljenje, v kombinaciji z operacijo pljučnih ali jetrnih zasevkov, pa omogoča tudi zazdravitve. Pomembno je določanje mutacij na genu KRAS. Za kolorektalni rak je gen KRAS prvi biomarker, ki napoveduje, kako se bodo bolniki odzvali na zdravljenja z EGFR inhibitorji.
Keywords: razsejani rak, rak debelega črevesa, rak danke, internistična onkologija
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 2864; Downloads: 796
Full text (320,32 KB) |
149. |
150. Adjuvantno zdravljenje raka debelega črevesaJanja Ocvirk, 2013, published scientific conference contribution Abstract: Incidenca raka debelega črevesa še vedno narašča. Odkrit v zgodnjem stadiju je ozdravljiva bolezen že s samo kirurškim posegom. Pri bolnikih stadija I in večini stadija II je operacija dovolj ter ne potrebujejo dodatnega zdravljenja. Bolniki stadija III potrebujejo dodatno zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo, saj ta zmanjša število ponovitev bolezni in s tem podaljša celotno preživetje ter vodi k večjemu številu ozdravljenih bolnikov. Glede na rezultate nedavnih raziskav pa tudi bolnikom stadija II glede na prisotnost rizičnih dejavnikov priporočamo zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo.
Keywords: adjvantno zdravljenje, rak debelega črevesa, rak danke, rak prebavil
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3420; Downloads: 767
Full text (301,75 KB) |
