| Povzetek: | Monografija obravnava staranje in starost skozi družbene reprezentacije ter osebne izkušnje in samopercepcije v historični perspektivi in sodobni družbi. Za razumevanje statusa starosti danes je ključno poznavanje historičnih procesov, ki pa so v slovenskem akademskem prostoru še vedno marginalizirani. Delo se osredotoča na kulturne in družbene vidike staranja v slovenskem in širšem evropskem prostoru od 18. stoletja do danes, pri čemer starost obravnava kot kulturni konstrukt. Avtorji uporabljajo interdisciplinarno metodologijo, ki vključuje novo kulturno zgodovino, socialno zgodovino, umetnostno zgodovino, sociologijo in literarne vede. Poseben poudarek je na identitetah in (samo)reprezentacijah, ki dopolnjujejo tradicionalne pristope, osredotočene predvsem na strukture, institucije in procese. Analiza zajema vpliv modernizacije, razvoja socialne države in pravnih norm na življenjske izkušnje starostnikov ter na podobo upokojitve kot neaktivne faze. Obravnava tudi spremembe medgeneracijskih odnosov, solidarnosti, vključenosti in izključenosti, ter transformacije kulturnih reprezentacij in pomenov starosti. Starostnik je obravnavan tako v okviru biološkega staranja kot skozi različne družbeno-kulturne identitete. Monografija poudarja pluralnost izkušenj staranja, ki jih analizira skozi kategorije, kot so spol, socialni položaj, prostor, ipd., ter jih primerja z drugimi kulturnimi okolji. Študije primerov razkrivajo pomembno vlogo starosti kot analitične kategorije v politični, kulturni in socialni zgodovini ter drugih humanističnih disciplinah. |
|---|
