Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Izpis gradiva
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Naslov:Spomin in pozaba v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni : primer taborišča Borovnica v Sloveniji
Avtorji:ID Lampe, Urška (Avtor)
Datoteke:.pdf PDF - Predstavitvena datoteka, prenos (2,14 MB)
MD5: 40441B6022ACEE639EA75411A9482D65
 
URL URL - Izvorni URL, za dostop obiščite https://zdjp.si/wp-content/uploads/2021/12/AH_29-2021-1_LAMPE.pdf
 
Jezik:Slovenski jezik
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:Logo IRRIS - Inštitut Irris za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
Povzetek:Prispevek obravnava spomin in pozabo na taborišče Borovnica v Sloveniji, v katerem so bili po koncu druge svetovne vojne zajeti italijanski ujetniki, v glavnem tisti, ki so bili aretirani v Julijski krajini ob koncu vojne maja 1945. Spominska naracija na taborišče je postavljena v širši jugoslovanski in evropski kontekst kulture spominjanja ter obravnavana v daljšem časovnem obdobju (od leta 1945 pa vse do danes). Tekom raziskave smo ugotovili, da se je že v času delovanja taborišča nad domačini vzpostavil režim strahu, zato v letih in desetletjih po vojni domačini o taborišču in dogajanju v njem niso govorili. Kljub družbeno-političnim spremembam po letu 1991 in okoliščinam, ki so omogočile odpiranje problematičnih vprašanj in spominov iz časa druge svetovne vojne, se o taborišču tudi tedaj ni pričelo govoriti. Na podlagi obravnavanega primera ugotavljamo, da prekinitev kolektivne amnezije ni enostranski proces. Poleg temu naklonjenih družbeno-političnih okoliščin se morata želja in potreba po prekinitvi molka pojaviti znotraj skupnosti, ki je bila prisiljena v pozabo. Danes je spomin na taborišče postal integralni del lokalnega kolektivnega spomina, kljub temu, da nekateri še vedno neradi govorijo o tem obdobju.
Ključne besede:kolektivni spomin, pozaba, kultura spominjanja, druga svetovna vojna, svetovna vojna 1939-1945, italijanski ujetniki, taborišče Borovnica, Jugoslavija, Slovenija
Status publikacije:Objavljeno
Verzija publikacije:Objavljena publikacija
Datum objave:31.03.2021
Leto izida:2021
Št. strani:135-158
Številčenje:29, 1
PID:20.500.12556/DiRROS-25530 Novo okno
UDK:94(497.4)
ISSN pri članku:1318-0185
DOI:10.19233/AH.2021.7 Novo okno
COBISS.SI-ID:92505859 Novo okno
Datum objave v DiRROS:22.01.2026
Število ogledov:98
Število prenosov:45
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
  
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Gradivo je del revije

Naslov:Acta Histriae
Založnik:Zgodovinsko društvo za južno Primorsko; Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
Leto izida:2021
ISSN:1318-0185

Gradivo je financirano iz projekta

Financer:EC - European Commission
Program financ.:H2020-MSCA
Številka projekta:839474
Naslov:FAMILIES AND MEMORIES OF ITALIAN PRISONERS OF WAR IN YUGOSLAVIA AFTER WORLD WAR II
Akronim:IT-POW FAMILIES

Financer:ARRS - Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije
Številka projekta:Z6-9361
Naslov:Družine in spomini italijanskih vojnih ujetnikov v Sloveniji in Jugoslaviji po drugi svetovni vojni

Sekundarni jezik

Jezik:Italijanski jezik
Naslov:Memoria e oblio in Jugoslavia dopo la Seconda guerra mondiale
Povzetek:Questo saggio analizza la memoria e l’oblio del campo di Borovnica in Slovenia, dove dopo la fine della Seconda guerra mondiale furono detenuti i prigionieri italiani arrestati nella Venezia Giulia nel maggio 1945. La narrazione memoriale del campo viene inserita nel più ampio contesto della cultura della memoria in Jugoslavia e in Europa, e analizzata in un arco cronologico che va dal 1945 ad oggi. Nel corso della ricerca si è scoperto come un regime di paura si fosse instaurato fra la gente del posto già durante il funzionamento del campo, e conseguentemente, negli anni e nei decenni successivi, ci fosse reticenza a parlarne. La memoria del campo non è riemersa ne-anche dopo il 1991, allorché nuove circostanze socio-politiche hanno reso possibile l’emersione di aspetti problematici e ricordi del periodo del secondo dopoguerra. Nel caso in questione possiamo osservare che la fine dell’amnesia collettiva non è un processo unilaterale. Oltre alla presenza di circostanze socio-politiche favorevoli, il desiderio e la necessità di rompere il silenzio devono provenire dall’interno della comunità che è stata costretta all’oblio. Oggi il ricordo del campo è diventato parte integrante della memoria collettiva locale, anche se alcuni sono ancora riluttanti a parlare del periodo e degli eventi accaduti allora.
Ključne besede:memoria collettiva, oblio, memoria culturale, Seconda guerra monidiale, campo di Borovnica, Jugoslavija, Slovenia


Nazaj