11. Merjenje tlakov plevralnega prostora med razbremenilno punkcijo (plevralna manometrija) kot varna in objektivna metoda pri ocenjevanju vpliva plevralnega izliva na izražanje simptomovAnita Meglič, Katja Adamič, Vladimir Dimitrić, Vesna Nikolić, Aleš Rozman, Mateja Marc-Malovrh, 2022, izvirni znanstveni članek Povzetek: Izhodišča: Bolniki s plevralnim izlivom pogosto potrebujejo razbremenilno plevralno punkcijo (RPP), po kateri navajajo bolj ali manj izrazito olajšanje dispneje. Zaradi varnosti se priporoča, da se med RPP odstrani do 1.500 mL tekočine. Metode: V raziskavo smo vključili 96 bolnikov, pri katerih je bila potrebna RPP. Zbirali smo ocene stopnje dispneje na lestvici VAS pred, takoj po in 2 uri po RPP, pri 73 bolnikih pa še 24 ur po RPP ter beležili količino odstranjene tekočine. Med RPP smo z vodnim manometrom merili plevralne tlake, iz katerih smo izračunali elastanco plevralnega prostora in na podlagi meritev bolnike razdelili v skupine z različnimi elastančnimi krivuljami. Rezultati: Med začetnim plevralnim tlakom in količino odstranjene tekočine ter olajšanjem dispneje po opravljeni RPP smo ugotovili statistično značilno povezanost. Pri največjem deležu bolnikov smo RPP zaključili zaradi pojava simptomov, zaradi meritev plevralnega tlaka pa smo RPP prekinili pri 16 bolnikih (16,7 %). V skupino z normalno elastančno krivuljo smo uvrstili 74 bolnikov, nezmožnost razpenjanja pljuč pa smo ugotovili pri 22 bolnikih. Med RPP ni bilo pomembnih zapletov, kljub temu da smo več kot 1.500 mL izliva odstranili pri 32 (33 %) bolnikih. Zaključek: Višji začetni plevralni tlak je šibko povezan z višjo začetno stopnjo dispneje in večjim olajšanjem dispneje po opravljeni RPP. Najbolj uporabna je dinamika sprememb plevralnega tlaka, s katero lahko že med RPP prepoznamo nezmožnost razpenjanja pljuč. Med RPP s plevralno manometrijo lahko varno odstranimo tudi več kot 1.500 mL tekočine
Ključne besede: pljuča, dispneja, vizualna analogna lestvica, elastančne krivulje, nezmožnost razpenjanja pljuč
Objavljeno v DiRROS: 29.08.2022; Ogledov: 439; Prenosov: 170
 Povezava na datoteko
Gradivo ima več datotek! Več... |
12. |
13. Celostna obravnava kot odgovor na potrebe onkoloških bolnikov v sodobni družbi : [zbornik predavanj z recenzijo]2019, zbornik strokovnih ali nerecenziranih znanstvenih prispevkov na konferenci Ključne besede: integrirana oskrba, zdravstvena nega, bolniki, duševne stiske, rodila, spolna funkcija, kronične rane, paliativna oskrba, kanabinoidi, pljuča, krvni rak, zborniki
Objavljeno v DiRROS: 25.10.2019; Ogledov: 2685; Prenosov: 906
 Celotno besedilo (4,83 MB) |
14. Pomen mutacije gena receptorja za epidermalni rastni dejavnik za zdravljenje nedrobnoceličnega raka pljučTanja Čufer, Tanja Ovčariček, Izidor Kern, 2011, strokovni članek Povzetek: Petletno preživetje bolnikov s pljučnim rakom je slabo, samo 12-odstotno, in se v zadnjih 15 letih ni bistveno izboljšalo. Standardno zdravljenje razsejanega nedrobnoceličnega raka pljuč (NDRP), ki je danes najpogostejši tip raka pljuč, je kemoterapija na osnovi citostatika cisplatina. S tem je citostatsko zdravljenje razsejanega NDRP najbrž doseglo največ, kar je lahko. V zadnjih letih pa smo tudi pri zdravljenju NDRP priča razmahu tarčnega zdravljenja. Kot učinkovita so se izkazala tarčna zdravila, ki delujejo na receptor za epidermalni rastni dejavnik (EGFR), in to predvsem mali molekuli, zaviralca tirozinske kinaze (TKI) erlotinib in gefitinib. EGFR je transmembranski glikoprotein, ki se nahaja tako na površini zdravih kot tudi tumorskih celic različnih rakov. Pripada družini proteinov ErbB, ki vključuje 4 receptorje. Od vseh določanj izraženosti EGFR se je določitev aktivirajočih mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju izkazala za najboljši pozitivni napovedni dejavnik odgovora na zdravljenje s proti EGFR usmerjenimi TKI. Čeprav je bila povezava med mutacijami gena za EGFR ter nekaterimi kliničnimi in patološkimi značilnostmi NDRP dokazana, pa na podlagi kliničnih in patoloških značilnosti bolnikov ne moremo zanesljivo prepoznati tistih, ki bodo imeli največjo korist od zdravljenja s TKI. Samo z določitvijo aktivirajočih mutacij gena za EGFR je mogoče prepoznati bolnike, ki bodo značilno bolje odgovorili na zdravljenje s TKI kot na kemoterapijo in pri katerih je ob zdravljenju s proti EGFR usmerjenimi TKI utemeljeno pričakovati razmeroma dolgo preživetje in dobro kakovost življenja. Zato je danes pri vseh bolnikih s pljučnim adenokarcinomom pred uvedbo prvega sistemskega zdravljenja napredovale bolezni priporočeno določanje mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju. Na podlagi tega podatka je namreč mogoča ustreznejša izbira prvega in tudi poznejših redov sistemskega zdravljenja pri vsakem bolniku.
Ključne besede: pljuča, rak (medicina), zdravljenje, genetika, mutacije, epidermalni rastni dejavnik
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3673; Prenosov: 959
Celotno besedilo (328,54 KB) |
15. Prizadetost pljuč in srca po obsevanju ter kemoterapiji Hodgkinove bolezniLorna Zadravec-Zaletel, Katarina Osolnik, Berta Jereb, 2013, kratki znanstveni prispevek Povzetek: Akutne in kronične okvare pljuč po zdravljenju raka v otroštvu so po sodobnem zdravljenju redke in običajno brez kliničnih znakov ter simptomov. Pri bolnici, ki je bila v otroštvu zdravljena zaradi Hodgkinovega limfoma z obsevanjem vratu, supraklavikularnih bezgavk in mediastinuma ter s kemoterapijo, so kvarne posledice verjetna kombinacija neugodnih učinkov tega zdravljenja na srce in pljuča. Pri naši bolnici je glede na potek in napredovanje pljučne prizadetosti v ospredju vaskularna prizadetost - pljučna vaskulopatija, ki je bila s histološkim pregledom bioptata pljučnega tkiva tudi potrjena. Pri opisu želimo opozoriti na kroničen ter progredienten potek bolezni, ki terja zahtevno obravnavo specialistov in 22 let po zdravljenju povzroča težko invalidnost.
Ključne besede: Hodginova bolezen, otroci, posledice, pljuča, bolezni dihal
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3153; Prenosov: 784
Celotno besedilo (314,18 KB) |
