2.
Metoda preučevanja sledi iglic terminalnega poganjkaSimon Poljanšek,
Primož Oven,
Risto Jalkanen,
Tom Levanič, 2011
Povzetek: Metoda preučevanja sledi iglic terminalnega poganjka, ali krajše metoda sledi iglic (ang.: needle trace method), retrospektivno beleži starost iglice v trenutku, ko odpade, ter preučuje vpliv okoljskih in biotskih dejavnikov na številne izpeljane podatke, ki temeljijo na ugotovljeni življenjski dobi iglice. Z izvedbo metode pridobimo podatke o dolžini višinskih prirastkov ter številu sledi iglic v posameznih branikah vseh višinskih prirastkov. Z izračunanimi kazalniki je mogoče oceniti fizično stanje krošnje preučevanega drevesa. Metoda je bila razvita na Finskem na rdečem boru (Pinus sylvestris L.), kmalu pa uporabljena tudi na drugih iglavcih. Uporablja se na področju dendrokronologije, gozdne ekologije, patologije in entomologije. V članku avtorji predstavljajo osnovno morfologijo sledi iglic, osnovno idejo metode in njeno uporabnost v okoljskih študijah ter izpeljane kazalnike, kot so relativno število sledi iglic ter zadrževanje, izguba, odmet, starost, dolgoživost, gostota, letni prirast števila in zaloga iglic.
Ključne besede: iglavci, iglice, rdeči bor, Pinus spp., listni aparat, kazalniki, okolje, onesnaževanje, defioliacija
DiRROS - Objavljeno: 12.07.2017; Ogledov: 817; Prenosov: 74
Celotno besedilo (0,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
