Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Izpis gradiva
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Naslov:Intentio Spiritus : the materialist, pneumatological origins of intention in Augustine
Avtorji:ID Parisi, Alberto (Avtor)
Datoteke:URL URL - Izvorni URL, za dostop obiščite https://doi.org/10.35469/poligrafi.2023.398
 
.pdf PDF - Predstavitvena datoteka, prenos (989,34 KB)
MD5: F993A983DBB2D5AD1C489537F8E8468E
 
Jezik:Angleški jezik
Tipologija:1.01 - Izvirni znanstveni članek
Organizacija:Logo ZRS Koper - Znanstveno-raziskovalno središče Koper / Centro di Ricerche Scientifiche Capodistria
Povzetek:Intention is one of the catchwords of 20th-century Western philosophy. Positively or negatively, it takes a central role in numerous traditions, from phenomenology to analytic philosophy, and in none of them has it anything to do with air or breath. According to its widely accepted lineage, the concept of intention can be traced back to Medieval Scholastic philosophy, specifically to Augustine’s utilisation of this term. It is in Augustine’s intentio animi (the intention of the soul) – most critics argue – that intention first meant directing one’s attention towards something or a voluntary design or plan. In this paper, such a genealogy will not be proved wrong but rather complicated by taking seriously the (anti-)pneumatological context in which Augustine developed his concept of intention and, at the same time, those unheeded studies of his works that claim the origins of his use of intentio to lie in the Ancient Stoic concept of τόνος (tonos, tension or tone). A new study will show that intentio is what allows Augustine every time to prove the spirit to be immaterial, namely to not be a form of material air or breath. By transforming intentio into attentio (attention) first and voluntas (will) later, Augustine makes possible the realm of the immaterial spirit. Furthermore, however, this article also shows that his arguments seem to take for granted and reject an earlier, materialist pneumatological conception of intention, whose traces can be found in some of the works of the Roman Stoic Seneca, as well as in now-lost 4th century CE Christian heretical theories of the Holy Spirit.
Ključne besede:Augustine, intention, intentio, attention, will, pneuma, spirit, breath, air, pneumatology, Stoicism, Neo-Platonism, Holy Spirit, Holy Ghost
Status publikacije:Objavljeno
Verzija publikacije:Objavljena publikacija
Datum objave:20.12.2023
Leto izida:2023
Št. strani:str. 73-120
Številčenje:Letn. 28, št. 111/112
PID:20.500.12556/DiRROS-18925 Novo okno
UDK:2:14
ISSN pri članku:1318-8828
DOI:10.35469/poligrafi.2023.398 Novo okno
COBISS.SI-ID:179537667 Novo okno
Avtorske pravice:The Authors
Datum objave v DiRROS:14.05.2024
Število ogledov:78
Število prenosov:67
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
  
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Gradivo je del revije

Naslov:Poligrafi : revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo
Skrajšan naslov:Poligrafi
Založnik:Nova revija, Društvo za primerjalno religiologijo, Nova revija, Društvo za primerjalno religiologijo, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, Društvo za primerjalno religiologijo, Znanstveno-raziskovalno središče, Annales ZRS, Društvo za primerjalno religiologijo
ISSN:1318-8828
COBISS.SI-ID:59336192 Novo okno

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:Intentio Spiritus : materialistični pnevmatološki izvori namere pri Avguštinu
Povzetek:Namera je ena od krilatic zahodne filozofije 20. stoletja. V pozitivnem ali negativnem smislu zaseda osrednjo vlogo v številnih tradicijah, od fenomenologije do analitične filozofije, v nobeni od njih pa nima nič opraviti z zrakom ali dihom. Splošno sprejeto je, da koncept namere izvira iz srednjeveške sholastične filozofije, natančneje iz Avguštinove rabe tega termina. Večina kritikov zagovarja mnenje, da se je prav v Avguštinovi intentio animi (nameri duše) namen prvič pojavil v pomenu človekovega usmerjanja pozornosti k nečemu ali njegovega zavestnega načrta. Pričujoči prispevek takšne genealogije ne izpodbija, temveč jo dodatno zapleta z resno obravnavo (anti)pnevmatološkega konteksta, v katerem je Avguštin razvijal svoj koncept namere, in več neupoštevanih študij njegovega dela, ki zagovarjajo tezo, da ima njegova raba intentio izvor v starem stoiškem konceptu τόνος (tonos, napetosti ali tonusa). Nova študija tako pokaže, da prav intentio omogoča Avguštinu vsakokrat dokazati, da je duh nesnoven oziroma ni oblika snovnega zraka ali diha. S preoblikovanjem intentio najprej v attentio (pozornost) in nato v voluntas (voljo) Auguštin omogoči obstoj sfere nesnovnega duha. V članku je nadalje prikazano tudi, kako Avguštin v svojem argumentiranju jemlje kot samoumevno oziroma zavrača zgodnejše, materialistično pnevmatološko pojmovanje namere, ki ga lahko zasledimo že v nekaterih delih rimskega stoika Seneke in v danes izgubljenih krščanskih heretičnih teorijah Svetega Duha iz 4. stoletja n. št.
Ključne besede:namera, pozornost, volja, pneuma, duh, dih, zrak, pnevmatologija, stoicizem, novoplatonizem, Sveti Duh


Nazaj