Digital repository of Slovenian research organisations

Show document
A+ | A- | Help | SLO | ENG

Title:Intentio Spiritus : the materialist, pneumatological origins of intention in Augustine
Authors:ID Parisi, Alberto (Author)
Files:URL URL - Source URL, visit https://doi.org/10.35469/poligrafi.2023.398
 
.pdf PDF - Presentation file, download (989,34 KB)
MD5: F993A983DBB2D5AD1C489537F8E8468E
 
Language:English
Typology:1.01 - Original Scientific Article
Organization:Logo ZRS Koper - Science and Research Centre Koper
Abstract:Intention is one of the catchwords of 20th-century Western philosophy. Positively or negatively, it takes a central role in numerous traditions, from phenomenology to analytic philosophy, and in none of them has it anything to do with air or breath. According to its widely accepted lineage, the concept of intention can be traced back to Medieval Scholastic philosophy, specifically to Augustine’s utilisation of this term. It is in Augustine’s intentio animi (the intention of the soul) – most critics argue – that intention first meant directing one’s attention towards something or a voluntary design or plan. In this paper, such a genealogy will not be proved wrong but rather complicated by taking seriously the (anti-)pneumatological context in which Augustine developed his concept of intention and, at the same time, those unheeded studies of his works that claim the origins of his use of intentio to lie in the Ancient Stoic concept of τόνος (tonos, tension or tone). A new study will show that intentio is what allows Augustine every time to prove the spirit to be immaterial, namely to not be a form of material air or breath. By transforming intentio into attentio (attention) first and voluntas (will) later, Augustine makes possible the realm of the immaterial spirit. Furthermore, however, this article also shows that his arguments seem to take for granted and reject an earlier, materialist pneumatological conception of intention, whose traces can be found in some of the works of the Roman Stoic Seneca, as well as in now-lost 4th century CE Christian heretical theories of the Holy Spirit.
Keywords:Augustine, intention, intentio, attention, will, pneuma, spirit, breath, air, pneumatology, Stoicism, Neo-Platonism, Holy Spirit, Holy Ghost
Publication status:Published
Publication version:Version of Record
Publication date:20.12.2023
Year of publishing:2023
Number of pages:str. 73-120
Numbering:Letn. 28, št. 111/112
PID:20.500.12556/DiRROS-18925 New window
UDC:2:14
ISSN on article:1318-8828
DOI:10.35469/poligrafi.2023.398 New window
COBISS.SI-ID:179537667 New window
Copyright:The Authors
Publication date in DiRROS:14.05.2024
Views:90
Downloads:96
Metadata:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
:
Copy citation
  
Share:Bookmark and Share


Hover the mouse pointer over a document title to show the abstract or click on the title to get all document metadata.

Record is a part of a journal

Title:Poligrafi : revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo
Shortened title:Poligrafi
Publisher:Nova revija, Društvo za primerjalno religiologijo, Nova revija, Društvo za primerjalno religiologijo, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales, Društvo za primerjalno religiologijo, Znanstveno-raziskovalno središče, Annales ZRS, Društvo za primerjalno religiologijo
ISSN:1318-8828
COBISS.SI-ID:59336192 New window

Secondary language

Language:Slovenian
Title:Intentio Spiritus : materialistični pnevmatološki izvori namere pri Avguštinu
Abstract:Namera je ena od krilatic zahodne filozofije 20. stoletja. V pozitivnem ali negativnem smislu zaseda osrednjo vlogo v številnih tradicijah, od fenomenologije do analitične filozofije, v nobeni od njih pa nima nič opraviti z zrakom ali dihom. Splošno sprejeto je, da koncept namere izvira iz srednjeveške sholastične filozofije, natančneje iz Avguštinove rabe tega termina. Večina kritikov zagovarja mnenje, da se je prav v Avguštinovi intentio animi (nameri duše) namen prvič pojavil v pomenu človekovega usmerjanja pozornosti k nečemu ali njegovega zavestnega načrta. Pričujoči prispevek takšne genealogije ne izpodbija, temveč jo dodatno zapleta z resno obravnavo (anti)pnevmatološkega konteksta, v katerem je Avguštin razvijal svoj koncept namere, in več neupoštevanih študij njegovega dela, ki zagovarjajo tezo, da ima njegova raba intentio izvor v starem stoiškem konceptu τόνος (tonos, napetosti ali tonusa). Nova študija tako pokaže, da prav intentio omogoča Avguštinu vsakokrat dokazati, da je duh nesnoven oziroma ni oblika snovnega zraka ali diha. S preoblikovanjem intentio najprej v attentio (pozornost) in nato v voluntas (voljo) Auguštin omogoči obstoj sfere nesnovnega duha. V članku je nadalje prikazano tudi, kako Avguštin v svojem argumentiranju jemlje kot samoumevno oziroma zavrača zgodnejše, materialistično pnevmatološko pojmovanje namere, ki ga lahko zasledimo že v nekaterih delih rimskega stoika Seneke in v danes izgubljenih krščanskih heretičnih teorijah Svetega Duha iz 4. stoletja n. št.
Keywords:namera, pozornost, volja, pneuma, duh, dih, zrak, pnevmatologija, stoicizem, novoplatonizem, Sveti Duh


Back