621. Razporeditev genotipov človeških virusov papiloma pri bolnicah z rakom materničnega vratu in cervikalno intraepitelijsko neoplazijo tretje stopnje (CIN 3) v SlovenijiNina Jančar, Eda Vrtačnik-Bokal, Mario Poljak, 2011, strokovni članek Povzetek: Rak materničnega vratu (RMV) se razvije prek več stopenj predrakavih sprememb in ga je z učinkovitim presejalnim programom mogoče preprečiti oz. odkriti in v zgodnjem stadiju uspešno zdraviti. Spolno prenosljiva okužba z visokotveganimi genotipi človeških virusov papiloma (angl. human papillomavirus, HPV) je nujni dejavnik tveganja za nastanek predrakavih sprememb na materničnem vratu in RMV. Pred uvedbo cepljenja proti HPV smo želeli opredeliti razporeditev genotipov HPV pri bolnicah z RMV in bolnicah s predrakavimi spremembami najvišje stopnje (CIN 3) v Sloveniji. Razporeditev genotipov HPV smo analizirali na 284 vzorcih RMV. HPV dezoksiribonukleinsko kislino (DNK) smo dokazali v 262 od 278 vzorcev RMV (94,2 %). Ugotovili smo, da RMV najpogosteje povzročajo HPV 16, HPV 18 in HPV 33. Razporeditev genotipov HPV smo določili tudi na 261 vzorcih brisov materničnega vratu, odvzetih ženskam s CIN 3. V 253 od 261 vzorcev CIN 3 (96,9 %) smo dokazali prisotnost HPV DNK. V 80,6 % vzorcev smo našli le en visokotvegani genotip, v drugih vzorcih smo našli po več genotipov HPV (2 do 9 genotipov). Pri ženskah s CIN 3 so bili najpogosteje zastopani HPV 16, HPV 31 in HPV 33. Profilaktično cepljenje s trenutno dostopnimi cepivi proti HPV bi lahko preprečilo do 77 % primerov RMV in do 60 % primerov CIN 3 v Sloveniji, ki ju povzročata HPV 16 in HPV 18.
Ključne besede: onkologija, rak materničnega vratu, HPV
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3067; Prenosov: 787
 Celotno besedilo (166,46 KB) |
622. |
623. |
624. Neželeni učinki radioterapije na možganeMatija Zupan, Tanja Roš-Opaškar, 2011, strokovni članek Povzetek: Neželeni učinki radioterapije na možgane so številni in pogosto nepredvidljivi. Lahko gre za neposredno ali posredno okvaro možganov. Okvara se lahko pojavi akutno ali več tednov, mesecev ali celo let po končani radioterapiji. Ločevanje med temi oblikami je pomembno, saj so zgodnji zapleti navadno reverzibilni, pozni pa se večinoma ne popravijo. Incidenco neželenih učinkov radioterapije na možgane je težko oceniti. Razlogi za to so v različnih opredelitvah in metodoloških razlikah v raziskavah ter v klinični sliki, ki se pogosto prekriva z napredovanjem osnovne maligne bolezni. Med mehanizmi radiacijske okvare možganov je v ospredju okvara celic glije in možganskih endotelijskih celic. Za radiacijsko okvaro je zlasti občutljiv hipokampus. Obseg okvare možganov je odvisen od številnih dejavnikov. Dodatna sistemska ali intratekalna kemoterapija pomembno poveča nevrotoksičnost. Diagnosticiranje neželenih učinkov radioterapije na možgane je težavno, saj je časovni interval med radioterapijo in pojavom nevroloških simptomov precej variabilen, klinična slika pa lahko posnema metastatsko, paraneoplastično ali drugo nevrološko bolezen. Zavedati se je treba, da klinično sliko lahko pripišemo neželenim učinkom radioterapije na možgane šele po izključitvi drugih vzrokov. V članku opisujeva različne klinične oblike neposredne in posredne radiacijske okvare možganov. Pri akutni encefalopatiji ima pomembno vlogo okvara krvno-možganske pregrade. Pri zgodnji odloženi encefalopatiji je pomembna demielinizacija, pri pozni odloženi encefalopatiji pa radiacijska nekroza. O kognitivnem upadu kot posledici radioterapije so mnenja še vedno deljena.
Ključne besede: onkologija, radioterapija, možgani, neželeni učinki
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3252; Prenosov: 784
Celotno besedilo (407,07 KB) |
625. Prehranska podpora bolnika z rakomNada Rotovnik-Kozjek, 2014, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Povzetek: Bolniki z rakom požiralnika in želodca zelo pogosto izgubljajo telesno maso, kar vodi v podhranjenost ter pospešuje razvoj kaheksije. Hujšanje in razvoj podhranjenosti pospešujeta razvoj kaheksije, znižujeta funkcionalno stanje bolnikov ter njihovo kakovost življenja. Funkcionalno stanje in kakovost življenja bolnikov sta slabša. Slabši je odziv tumorja na zdravljenje, to spremlja več neželenih sopojavov in slabše preživetje. Vzroki za hujšanje in razvoj podhranjenosti so pri bolnikih s tumorji zgornjih prebavil številni ter se pogosto pojavijo že ob začetku bolezni. Zato naj diagnostika kaheksije in prehranska obravnava bolnika potekata vzporedno z zdravljenjem rakaste bolezni. Izvajata se na enak način kot vsaka druga medicinska terapija. Prehransko intervencijo, kot osnovni ukrep preprečevanja podhranjenosti in razvoja kaheksije, je treba pričeti dovolj zgodaj, da preprečimo in/ali zmanjšamo nadaljnjo izgubo telesne celične mase. Energetske potrebe bolnikov z rakom so primerljive z energetskimi potrebami bolnikov, ki nimajo raka. Potrebe po beljakovinah so 1,2 do 2,0 g/kg telesne teže/dan. Pri bolnikih s kaheksijo lahko uporabimo modulacijo presnove z omega-3 maščobnimi kislinami.
Ključne besede: prehrana, onkologija, prehranska podpora, rak prebavil
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3352; Prenosov: 796
Celotno besedilo (563,62 KB) |
626. Zdravljenje posledic obsevanja male medenice s hiperbaričnim kisikomBarbara Šegedin, Ana Perpar, Primož Petrič, 2013, izvirni znanstveni članek Povzetek: Obsevanje predstavlja pomemben del zdravljenja tumorjev male medenice. Pozne posledice se lahko razvijejo od nekaj mesecev pa do več let po končanem zdravljenju in se vhudi obliki (3. ali 4. stopnje po lestvici RTOG) pojavijo pri 5 do 15 % obsevanih bolnikov. Poleg ostalih invazivnih in neinvazivnih metod se v zadnjih letih pri zdravljenju poznih zapletov obsevanja uporablja tudi zdravljenje s hiperbaričnim kisikom. Uspešnost tovrstnega zdravljenja je bila dokaza nanajprej za zdravljenje osteonekroze čeljustnice, v zadnjih letihpa so študije potrdile tudi uspešnost zdravljenja poobsevalnega cistitisa in proktitisa s hiperbaričnim kisikom. Zdravljenje s hiperbaričnim kisikom zmanjša verjetnost nastanka posledic, zmanjša že razvite simptome in znake ter pomembno izboljša kakovost življenja. V zadnjih šestih letih se je le 7 bolnikov Onkološkega inštituta Ljubljana zdravilo s hiperbaričnim kisikom zaradi poobsevalnih poškodb, ki so nastale zaradi obsevanja medenice, čeprav bi tovrstno zdravljenje letno potrebovalo 40 do 50 bolnikov.
Ključne besede: obsevanje, onkologija, posledice, hiperbarični kisik
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3064; Prenosov: 895
Celotno besedilo (360,14 KB) |
627. |
628. |
629. |
630. |
