Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: Prispevek obravnava vprašanje družbene in okoljske (ne)pravičnosti skozi prizmo krščanskega ekofeminizma ter njegove etike medsebojne povezanosti in ekološkega skrbništva vsega stvarstva. Ker ekofeminizem povezuje izkoriščanje žensk z izkoriščanjem stvarstva (narave), za izoblikovanje osrednjega raziskovalnega vprašanja uporabljam metodologijo ključa krščanske ekofeministične hermenevtike: najprej sledi analiza stališča krščanskega ekofeminizma do vprašanja družbene in okoljske (ne)pravičnosti, nato analiza pozitivnih prispevkov in implikacij krščanske ekofeministične etike na krščansko teologijo in prizadevanja za družbeno in okoljsko pravičnost.Čeprav podnebne spremembe nesorazmerno bolj vplivajo na žensko populacijo, še zlasti na reproduktivno zdravje revnejših žensk, so te pogosto izločene iz procesa odločanja o okoljski problematiki. Ženske po vsem svetu so že sicer bolj ogrožene zaradi onesnaženega zraka, omejenega dostopa do čiste vode in vse večje izpostavljenosti strupenim kemikalijam, podnebne spremembe pa te nevarnosti samo še povečujejo. Občutljivost za vplive podnebnih sprememb pa ženskam daje tudi edinstveno izkustveno znanje, s katerim lahko pomembno pripomorejo k prizadevanjem za izboljšanje podnebne odpornosti in trajnosti ter tudi k boljši ozaveščenosti in drugačnemu odnosu do okoljske problematike in narave med sve-tovnimi religijami. Za ekofeministke je okoljska kriza realnost, grožnja in opozorilo sodobnemu človeštvu. Podnebne spremembe, globalno segrevanje, zmanjšanje biotske raznovrstnosti in drugi procesi, ki naj bi bili posledica onesnaževanja okolja in dolgotrajnega čezmernega izkoriščanja in izrabe naravnih virov, gotovo izražajo globalni potrošniško-imperialistični odnos človeka do narave.
Ključne besede: ekofeminizem, ženske, ranljivost, okoljska nepravičnost
Objavljeno v DiRROS: 22.03.2022; Ogledov: 596; Prenosov: 364
Celotno besedilo (216,06 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...