Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: Vodna telesa, kot sta Tivolski ribnik in Koseški bajer, so pomembni elementi mest. Kot antropogeni tvorbi sta pomembna tako z vidika naravne kot tudi kulturne dediščine. Raziskave so pokazale, da predstavljajo ribniki v spremenjeni krajini, kjer so vodotoki večinoma regulirani in naravni obrežni pasovi okrnjeni ali celo odstranjeni, habitate in zatočišča za različne ptice in žuželke. To je posebej pomembno v mestih, kjer je biotska pestrost zaradi človekovih posegov močno zmanjšana. Z vidika ekosistemskih storitev imajo ribniki pomembno socialno vlogo, saj njihova okolica predstavlja mesto za sprostitev, sama vodna telesa pa lahko služijo tudi v izobraževalne namene. Njihova vloga je tudi podporna, saj uravnavajo okoljske razmere (blažijo temperaturna nihanja in povečujejo vlažnost zraka) na območju. Zaradi intezivnih bioloških procesov se različne snovi, ki prihajajo v ribnike s spiranjem in pritoki, tam razgradijo ali spremenijo. Vse vloge pa so povezane z celovitostjo življenjske združbe in uravnoteženostjo procesov v ribnikih, saj je znano, da je lahko ekološki potencial siromašnih evtrofnih sistemov močno zmanjšan. Za oceno učinkov v letu 2011 izvedene sanacije ribnika Tivoli ter ovrednotenje stanja Koseškega bajerja smo v letih 2012 in 2013 v skladu s projektno nalogo Preiskave kakovosti vode ribnika Tivoli in Koseškega bajerja opravili preiskave obeh ribnikov. Izvedli smo vzorčenje fitoplanktona, bentoških nevretenčarjev, fitobentosa in makrofitov ter opravili meritve in vzorčenje vode za fizikalno-kemijske analize. V končnem poročilu so zbrani rezultati analiz, ocenjeno je stanje obeh vodnih teles ter predlagani ukrepi za izboljšanje stanja. Ker metodologija za izdelavo ocene ekološkega potenciala še ni pripravljena, smo vodni telesi uvrstili v trofične kategorije. Izjema je le vrednotenje na osnovi bentoških nevretenčarjev.
Ključne besede: ekologija sladkih voda
Objavljeno v DiRROS: 16.09.2024; Ogledov: 22; Prenosov: 18
Celotno besedilo (3,18 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Javno podjetje Okolje Piran, d.o.o je soočeno s fekalno onesnaženimi meteornimi vodami. Ta pojav je prisoten ob izrazitejših nalivih v vseh letnih časih, do izraza pa seveda pride v poletnem obdobju, ko so v Piranskem zalivu prisotni kopalci in se izvajajo številne druge rekreativne dejavnosti. Na predlog direktorja podjetja je enota Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo sestavila ta elaborat, ki je v pomoč pri sprejemanju odločitve, ali bi npr. s podmorskimi izpusti uspeli v zadostni meri zmanjšati onesnaženje (registriranih) kopališč zaradi onesnaženih meteornih voda. V obravnavi je predvsem del severne obale Piranskega zaliva, to je območje med vzhodno stranjo nekdanjega skladišča soli (pred poslopjem nekdanje uprave podjetja Droga) in kopališčem pred hotelom Emona kompleksa Bernardin). Smiselna je proučitev postavitev podmorskih prelivnih cevi na treh obrežnih lokacijah obstoječih izpustov meteornih voda. Cevi bi naj peljale onesnaženo meteorno vodo po morskem dnu (malo nad njim) dovolj daleč proč od obale. Po možnosti bi se naj cevi zaključite z difuzorjem. Slednji je lahko zelo enostavno izveden, lahko pomeni zgolj bočno navrtan poslednji del/segment izpustne cevi in zaprt konec cevi. Bočne odprtine, ki so navrtane izmenično na eni in drugi strani izpustne cevi, naj bodo bistveno manjše od premera cevi, a hkrati ne premajhne. Izkušnje in izračuni kažejo, da je za difuzor smiselno navrtati izpustno cev premera 0,5 – 0,6 m z odprtinami premera 0,1 m. Njihovo število in razmak se natančneje določijo s hidravličnim izračunom izpusta (Malačič, 2001), ki smo ga pred desetletji naredili za piranski komunalni izpust, pa tudi z oceno začetnega (inicialnega) redčenja (=mešanja) izpuščene vode z morsko vodo. Podobne izračune inicialnega redčenja smo pred desetletji naredili tudi za Koprski zaliv (Malačič in Potočnik, 1998; Malačič, 1999a; Malačič, 1999b), ko so bile proučevane možnosti za podmorski izpust odplak.
Ključne besede: poročila, morje, meteorna voda, onesnaženje, Piranski zaliv
Objavljeno v DiRROS: 03.09.2024; Ogledov: 91; Prenosov: 2734
Celotno besedilo (3,12 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: The northern Adriatic Sea is well known for mercury (Hg) contamination mainly due to historical Hg mining which took place in Idrija (Slovenia). The formation of dissolved gaseous mercury (DGM) and its subsequent volatilisation can reduce the amount of Hg available in the water column. In this work, the diurnal patterns of both DGM production and gaseous elemental Hg (Hg0) fluxes at the water-air interface were seasonally evaluated in two selected environments within this area, a highly Hg-impacted, confined fish farm (VN: Val Noghera, Italy) and an open coastal zone less impacted by Hg inputs (PR: Bay of Piran, Slovenia). A floating flux chamber coupled with a real-time Hg0 analyser was used for flux estimation in parallel with DGM concentrations determination through in-field incubations. Substantial DGM production was observed at VN (range = 126.0–711.3 pg L−1) driven by both strong photoreduction and possibly dark biotic reduction, resulting in higher values in spring and summer and comparable concentrations throughout both day and night. Significantly lower DGM was observed at PR (range = 21.8–183.4 pg L−1). Surprisingly, comparable Hg0 fluxes were found at the two sites (range VN = 7.43–41.17 ng m−2 h−1, PR = 0–81.49 ng m−2 h−1), likely due to enhanced gaseous exchanges at PR thanks to high water turbulence and to the strong limitation of evasion at VN by water stagnation and expected high DGM oxidation in saltwater. Slight differences between the temporal variation of DGM and fluxes indicate that Hg evasion is more controlled by factors such as water temperature and mixing conditions than DGM concentrations alone. The relative low Hg losses through volatilisation at VN (2.4–4.6% of total Hg) further confirm that static conditions in saltwater environments negatively affect the ability of this process in reducing the amount of Hg retained in the water column, therefore potentially leading to a greater availability for methylation and trophic transfer.
Ključne besede: Idrija mercury mine, mercury evasion, fish farm, flux chamber, water-air exchange, Adriatic Sea, Idrijski rudnik živega srebra, ribogojnica, pretočna komora, izmenjava voda-zrak, Jadransko morje
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2024; Ogledov: 211; Prenosov: 175
Celotno besedilo (6,86 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: V publikaciji je predstavljen Zavod za gradbeništvo Slovenije, ob 70-letnici. V osmih poglavjih je predstavljeno znanstveno-raziskovalno in strokovno delo. V nadaljevanju sledijo poglavja, ki predstavljajo posamezne zanszveno-raziskovalne laboratorije in strokovne službe.
Ključne besede: Zavod za gradbeništvo Slovenije, ZAG Ljubljana, gradbeništvo, znanstveno-raziskovalna dejavnost, strokovna dejavnost, laboratoriji, predstavitev, 70 let, sedemdeset let, grajeno okolje, digitalizacija, gradnja, les, krožno gospodarstvo, napredni materiali v gradbeništvu, potresi, stavbe, trajnostna gradnja, bivanje, ekologija, voda, zrak, zemlja
Objavljeno v DiRROS: 19.01.2024; Ogledov: 455; Prenosov: 332
Celotno besedilo (19,25 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Ocena količinskega stanja podzemnih voda je del Načrta upravljanja voda 2022–2027 (NUV III). Z njo po določenih kriterijih ovrednotimo količinsko stanje na 21 vodnih telesih podzemnih voda v Sloveniji kot »dobro« ali »slabo«. Ocena je izvedena s štirimi preizkusi, kjer analiziramo vpliv odvzemov (črpanih količin) podzemne vode na: količine podzemne vode in vodno bilanco, ekološko stanje površinskih vodnih teles, kopenske ekosisteme odvisne od podzemne vode in vdore slane vode ali vode slabše kakovosti v vodonosnik. Končno skupno oceno, na podlagi opravljenih preizkusov, določa kriterij najslabše ocene. Na podlagi rezultatov izvedenih preizkusov imamo 20 vodnih teles ocenjenih s skupno oceno »dobro«. Vodno telo Dravska kotlina pa je ocenjeno kot »slabo«, ker črpanje podzemne vode povzroča vdore vode slabše kakovosti v vodonosnik. Zadnja obdobna ocena količinskega stanja 1991–2020 razkriva, da imamo v plitvih vodonosnikih podzemnih vodnih teles letno na razpolago dobrih 4 milijarde m3 podzemne vode. Odvzemi podzemne vode (črpane količine) so v obdobju 2014–2019 v plitvih vodonosnikih dosegali povprečno 135 milijonov m3/leto. Na območju globokega geotermalnega vodonosnika v Murski kotlini so odvzemi v tem obdobju ocenjeni na 2,5 milijona m3/leto. Numerični modeli simulirajo omejeno napajanje, ki se kaže kot izcejanje iz okoliških kamnin v geotermalni vodonosnik v višini približno 2,3 milijona m3 termalne vode na leto.
Ključne besede: podzemna voda, vodno telo, preizkus količinskega stanja, vodna bilanca, ekosistemi, odvzemi
Objavljeno v DiRROS: 16.01.2024; Ogledov: 532; Prenosov: 149
Celotno besedilo (18,22 MB)