Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Ključne besede: gozdarstvo, državni gozdovi, vetrolom, sanacija gozdov, poškodovana drevesa
Objavljeno v DiRROS: 13.02.2018; Ogledov: 3107; Prenosov: 743
Celotno besedilo (263,99 KB)

Povzetek: V Evropi živi okrog 15 milijonov osebkov prostoživečih prežvekovalcev (s skupno biomaso 610.000 ton), ki pripadajo dvajsetim vrstam; med njimi je deset domorodnih (v Sloveniji: evropska srna/srnjad, navadni jelen/ jelenjad in gams) ter deset tujerodnih (pri nas: damjak, muflon in alpski kozorog). Čeprav so nekatere podvrste redke in ogrožene, se prostorska razširjenost in številčnost večine vrst prostoživečih parkljarjev (prežvekovalcev in divjega prašiča) v zadnjih desetletjih večata povsod v Evropi, posledica česar so številni izzivi in priložnosti pri upravljanju populacij. Kljub nekaterim konfliktom, kot je škoda na kmetijskih površinah, poškodbe (in tudi škoda) v gozdovih ter vedno več trkov z vozili, so prostoživeči parkljarji v številnih državah prepoznani kot pomemben obnovljiv naravni oz. ekonomski vir (visokokakovostna divjačina, lovni turizem), imajo pomembno nematerialno (kulturno, estetsko, rekreacijsko) vlogo, kot ključne vrste v kopenskih ekosistemih pa pomembno vplivajo na biotsko raznolikost in razvoj kopenskih ekosistemov. Med drugim nudijo naslednje pomembne ekosistemske usluge: ustvarjanje pestrejših habitatnih razmer in dolgoročno večanje biotske raznolikosti, vpliv na kroženje in prostorsko premeščanje hranil, razširjanje rastlinskih semen (zoohorija), so pa tudi pomemben prehranski vir za velike zveri in mrhovinarje. Zaradi naštetih vlog so pomembni okoljski inženirji in so integralni, nepogrešljiv del ekosistemov in tudi njihovega upravljanja. Prisotnost, razširjenost in številčnost prostoživečih parkljarjev/prežvekovalcev je zato treba razumeti kot priložnost in pomemben obnovljiv naravni vir, ne pa kot okoljske motnje, populacije pa je treba upravljati upoštevaje spreminjajoče se naravno ter družbeno okolje.
Ključne besede: prostoživeči parkljarji, prežvekovalci, navadni jelen, evropska srna, ekosistemska vloga, upravljanje populacij
Objavljeno v DiRROS: 28.10.2017; Ogledov: 3642; Prenosov: 824
Celotno besedilo (166,72 KB)

Ključne besede: nižinski gozdovi, urbani prostor, urbani gozdovi, pogozdovanje
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 3194; Prenosov: 882
Celotno besedilo (12,86 MB)

Povzetek: Evropska srna (Capreolus capreolus L.) je v Sloveniji in tudi drugod po Evropi najpomembnejša lovsko-upravljavska vrsta. Učinkovito upravljanje populacije lahko zagotovimo le na podlagi dobrega poznavanja njene ekologije in osnovnih populacijskih parametrov, ki vplivajo na populacijsko dinamiko vrste. Za čim boljše adaptivno upravljanje s srnjadjo, vključno z ustreznim načrtovanjem poseganja v populacije, je poleg kazalnikov, ki se že uporabljajo v kontrolni metodi, zelo želeno tudi poznavanje variabilnosti razmnoževalnega potenciala, tj. stopnje oplojenosti samic, velikosti legel in spolnega razmerja zarodkov. Dejavniki, ki vplivajo na razmnoževalni potencial vrste, so lahko individualni (še zlasti fenotip samic, tj. velikost, telesna masa, fizična kondicija), populacijski (npr. populacijske gostote, demografskastruktura, socialni stres, genetske značilnosti) in okoljski (kakovost habitata, vremenske razmere, medvrstne interakcije itn.). Dejanski razmnoževalni potencial je posledica naštetih vplivnih dejavnikov in delovanj med njimi, zato se med različnimi populacijami in okolji močno razlikuje. V prispevku je predstavljen pregled evropskih raziskav o vplivu različnih dejavnikov na oplojenost in razmnoževalni potencial srnjadi. Z naraščanjem gostote populacije se praviloma zmanjšuje stopnja oplojenosti samic, prav tako pa se zmanjšuje tudi število mladičev na posamezno srno. Na velikost legla vpliva tudi telesna masa, in sicer se z večanjem telesne mase samic število mladičev na posamezno samico zvišuje. Pri raziskavah vpliva telesne mase na spolno razmerje mladičev pa so različni avtorji prišli do nasprotujočih se rezultatov. Vpliv starosti se kaže v velikosti legla, saj raziskave kažejo na to, da imajo primiparne samice praviloma manjša legla kot odrasle, upad rodnosti pa je povezan tudi s staranjem osebkov. Srnjad iz severnih območij (Skandinavija) ima praviloma večjo telesno maso in posledično tudi večja legla kot srnjad iz južnih območij (npr. Italija, Španija), kar kaže tudi na pomen življenjskega prostora pri reprodukciji srnjadi. Pri nas srnjad živi v širokem gradientu okoljskih dejavnikov in je udeležena tudi v specifičnih medvrstnih interakcijah, ki jih dosedanje raziskave, opravljene v tujini, ne vključujejo. Domače raziskave bi bile dobrodošle, poleg tega pa imamo v Sloveniji tudi izjemne podatkovne baze o odstrelu, masah, spolni in starostni strukturi srnjadi, ki zagotavljajo odlične predpogoje za še boljše razumevanje vplivnih dejavnikov na variabilnost prirastka srnjadi v srednjeevropskem prostoru.
Ključne besede: evropska srna, srnjad, razmnoževalni potencial, oplojenost srn, zarodki, razmerja mladičev
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 5306; Prenosov: 2714
Celotno besedilo (835,22 KB)

Povzetek: Ksilit je litotip lignita, ki ga poznamo predvsem kot kurivo. Les, iz katerega je nastal, je v obdobju skoraj dveh milijonov let doživel drastične spremembe, struktura lesa pa je delno še prepoznavna. Ksilit po videzu pogosto spominja na lesne vrste s temno jedrovino. Opravili smo karakterizacijo ksilita z vidika anatomije lesa, iz katerega je nastal, raziskali njegovo ohranjenost in določili osnovne fizikalne značilnosti. Prepoznali smo osnovno tkivo iz traheid, enoredno in homocelularno trakovno tkivo, taksodioidne piknje v križnih poljih in obilico aksialnega parenhima z vključki. To nakazuje, da je ksilit nastal iz lesa golosemenk (iglavcev) iz družine Taxodiaceae (taksodijevke) ali Cupressaceae (cipresovke). Barvnometrično je ksilit v sistemu CIELab* primerljiv z jedrovino lesa ebenovine ali wengeja. Proučeni ksilit je imel gostoto v absolutno suhem stanju 1216 kg/m3, zaradi velikega volumenskega skrčka (v povprečju 28.2 %) paje bila srednja osnovna gostota samo 873 kg/m3. Celotni linearni skrčki so veliki, kar se kot posledica kaže v neugodnih kazalnikih dimenzijske stabilnosti (qT = 0.65 %/%, qR = 0.30 %/%). Nadpovprečno visoke so tudi ravnovesne vlažnosti ksilita v procesu desorpcije, sorpcijska kapaciteta v procesu adsorpcije pa je podobna kot pri lesnih vrstah z visoko gostoto. Sorpcijski model GAB se je izkazal kot primeren za izravnavo sorpcijskih podatkov.
Ključne besede: ksilit, anatomska zgradba, les, barva, gostota, sorpcija, krčenje, dimenzijska stabilnost
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 4596; Prenosov: 1926
Celotno besedilo (867,20 KB)