191. |
192. Preživetje bolnikov z rakom, zbolelih v letih 1991-2005 v SlovenijiMaja Primic-Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar, Branko Zakotnik, Franc Anderluh, Nikola Bešić, Peter Černelč, Tanja Čufer, Andrej Debeljak, Ibrahim Edhemović, Janez Eržen, Albert-Peter Fras, Eldar Gadžijev, Marko Hočevar, Janez Jazbec, Barbara Jezeršek Novaković, Andrej Kmetec, Elga Majdič, Uroš Mlakar, Mojca Modic, Irena Oblak, Janja Ocvirk, Mirko Omejc, Stanislav Repše, Boris Sedmak, Uroš Smrdel, Mihael Sok, Primož Strojan, Breda Škrbinc, Alojz Šmid, Marjetka Uršič-Vrščaj, Vaneja Velenik, Samo Zver, Matjaž Zwitter, Janez Žgajnar, Mirjana Žumer-Pregelj, 2009, strokovna monografija Ključne besede: onkologija, zdravstvena statistika
Objavljeno v DiRROS: 14.09.2018; Ogledov: 3322; Prenosov: 969
 Celotno besedilo (8,70 MB) |
193. Tarčno zdravljenje slovenskih bolnikov z razsejanimi gastrointestinalnimi stromalnimi tumorjiMojca Unk, Erika Matos, Darja Eržen, Branko Zakotnik, 2013, pregledni znanstveni članek Povzetek: Klasifikacija, diagnostika in zdravljenje stromalnih ter mezenhimskih neoplazem prebavil je v zadnjih 30 letih doživela obsežen napredek. Gastrointestinalni stromalni tumorji (GIST) predstavljajo manj kot 1 % vseh malignih tumorjev prebavil.Klinična slika je odvisna od mesta, velikosti in malignega potenciala GIST. Razsejani GIST predstavlja primer uspešnega zdravljenja s tarčno terapijo, saj se je z odkritjem KIT in PDGFR signalne poti ter tirozin kinaznih inhibitorjev, kot staimatinib mesilat in sunitinib, prognoza te bolezni pomembno izboljšala. Izhod zdravljenja slovenskih bolnikov z razsejanim GIST je primerljiv z izhodom zdravljenja bolnikov, ki so bili zdravljeni v pomembnih večjih mednarodnih kliničnih raziskavah, srednji čas do progresa bolezni pri naših bolnikih je 52 mesecev in srednje preživetje 72 mesecev. Uporabljali smo protokol sledenja, ki je poleg kontrastne računalniške tomografije trebuha vključeval tudi preiskavo trebuha z ultrazvokom. S tem smo ob primerljivem preživetju izboljšali kakovost življenja naših bolnikov in zmanjšali stroške zdravljenja.
Ključne besede: razsejani tumorji, tarčno zdravljenje, rak prebavil, gastrointestinalni stromalni tumorji
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3211; Prenosov: 844
Celotno besedilo (332,26 KB) |
194. |
195. Uporaba COX-2 selektivnih nesteroidnih antirevmatikov pri rakavih bolnikihMojca Golja, 2003, pregledni znanstveni članek Povzetek: Avtorica opisuje novejše nesteroidne antirevmatike, ki jih imenujemo koksibi. Opisani so mehanizmi delovanja klasičnih nesteroidnih antirevmatikov in koksibov. Čeprav imajo klasični nesteroidni antirevmatiki še vedno pomembno vlogo pri lajšanju bolečin in vnetja predvsem pri različnih revmatskih boleznih in bolečinskih sindromih, je znano, da njihovo uporabo omejujejo neželeni učinki, predvsem na zgornjih prebavilih, vplivajo pa tudi na ledvičnoin srčno delovanje. Zato so navedeni nekateri epidemiološki podatki predvsem o gastroenteroloških neželenih učinkih klasičnih nesteroidnih antirevmatikov. Navedeno je tudi nedavno spoznanje, da encim ciklooksiogenaza (COX) sestoji iz dveh izomer, COX-1 in COX-2, kar je botrovalo aktivnemu, na molekularni ravni temelječemu razvoju novih nesteroidnih antirevmatikovselektivnih zaviralcev COX-2 ali koksibov. Vloga koksibov, ki sepri nas uporabljajo kot simptomatska zdravila predvsem pri revmatoidnem artritisu in osteoartrozi, je bolj ali manj razčiščena in jasna. Druge možnosti za njihovo uporabo pa še niso dovolj raziskane, vendar o tem potekajoštevilne raziskave na različnih področjih. Opisana je uporaba koksibov, ki jih vedno pogosteje predpisujejo kot protibolečinska zdravila tudi pri bolnikih z rakom, predvsem pri tistih s kostnimi razsevki, in po raznih operativnih posegih. Koksibe lahko kombiniramo s sistemskim zdravljenjem in obsevanjem. Poleg tega je omenjeno, da je na razpolago vedno več podatkov in dokazov, da imajo koksibi tudi preventivni ter terapevtski učinek pri nekaterih oblikah rakavih obolenj.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2734; Prenosov: 601
Celotno besedilo (80,35 KB) |
196. Presejanje na okužbo z virusom hepatitisa B in preprečevanje reaktivacije hepatitisa BTanja Čufer, Tanja Južnič Šetina, Boštjan Šeruga, Nina Turnšek, Brigita Gregorič, Mojca Matičič, 2011, strokovni članek Povzetek: Septembra 2010 so bile v Zdravniškem vestniku objavljene slovenske nacionalne usmeritve za preprečevanje reaktivacije hepatitisa B pri bolnikih, ki potrebujejo imunosupresivno zdravljenje. Te smernice temeljijo na usmeritvi dveh mednarodnih združenj za preučevanje bolezni jeter, evropskega EASL in ameriškega AASLD in predlagajo presejanje na okužbo z virusom hepatitis B (HBV) pri vseh bolnikih, pri katerih je predvideno imunosupresivno zdravljenje, med katere spada tudi sistemsko zdravljenje raka. Če se pri teh bolnikih ugotovi latentna okužba, se priporoča uvedba protivirusne učinkovine. Protivirusno zdravljenje po podatkih posameznih raziskav in metaanalize 11 raziskav zmanjša tveganje za reaktivacijo hepatitisa B in umrljivost zaradi reaktivacije hepatitisa B, medtem ko značilnega vpliva na skupno umrljivost ni bilo zaznati. Skoraj istočasno je ameriško združenje za klinično onkologijo ASCO objavilo začasna klinična priporočila za presejanje in preprečevanje reaktivacije hepatitisa B pri rakavih bolnikih na citostatskem zdravljenju. V njih je priporočeno presejanje na okužbo s HBV samo pri rakavih bolnikih z velikim tveganjem za kronično okužbo s HBV ter pri vseh bolnikih, pri katerih je predvideno zdravljenje z močno imunosupresivnim sistemskim zdravljenjem, kot je visokodozna kemoterapija s presaditvijo matičnih krvotvornih celic ali zdravljenje limfomskih bolnikov z rituksimabom. Profilaktičnega zdravljenja z lamivudinom ta skupina ne priporoča pri vseh bolnikih z latentno okužbo, ampak svetuje individualni razmislek o zdravljenju, ki naj temelji na tehtanju koristi in slabosti zdravljenja z lamivudinom pri vsakem posameznem bolniku. Ti dve objavi in njuna ne povsem enoznačna priporočila postavljajo pred slovenske onkologe vprašanje o najprimernejši oskrbi bolnikov v trenutni vsakodnevni klinični praksi. Zato smo v okviru ozke skupine strokovnjakov internistične onkologije in infektologije novembra 2010 pripravili okroglo mizo, katere sklepe objavljamo v tem prispevku. Za jasne sklepe o tem, ali je smiselno presejanje na okužbo s HBV pri vseh rakavih bolnikih na sistemskem zdravljenju, ter o varnosti in učinkovitosti protivirusnega zdravljenja pri kroničnih nosilcih HBV potrebujemo dodatne podatke, pridobljene v okviru prospektivnih kliničnih raziskav. Tudi v Sloveniji bomo izvedli prospektivno klinično raziskavo, ki nam bo odgovorila na vprašanje o pojavnosti kroničnih nosilcev HBV med našimi bolniki z limfomi in solidnimi raki ter nam dala podatke o učinkovitosti in varnosti protivirusnega predčasnega zdravljenja oz. kemoprofilakse pri naših bolnikih. Samo na lastnih izsledkih, pridobljenih v okviru načrtovane prospektivne študije, in ob upoštevanju izsledkov dodatnih, že potekajočih mednarodnih kliničnih raziskav bo mogoče oblikovati jasna in dokončna priporočila o presejanju in preprečevanju reaktivacije hepatitisa B pri slovenskih bolnikih z rakom, ki se sistemsko zdravijo.
Ključne besede: diagnostika, zdravljenje, preventiva
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 3208; Prenosov: 822
Celotno besedilo (223,74 KB) |
197. |
198. Priporočila za uporabo rastnih dejavnikov za eritrocite pri sistemsko zdravljenih bolnikih z rakomMojca Humar, Tanja Čufer, 2009, strokovni članek Povzetek: Rastni dejavniki za eritrocite (eritropoetini) so naravne beljakovine, ki jih večinoma tvorijo ledvice in ki sodelujejo pri uravnavanju tvorbe rdečih krvničk. Pri onkoloških bolnikih je vzrokov za razvoj anemije več. Pri kroničnih boleznih je najpogostejša normocitna in normokromna anemija, ki nastane zaradi slabšega odziva na eritropoetine in zaradi motene vgradnje železa v hemoglobin. Korekcija anemije izboljša kakovost življenja in zmanjša hipoksijo tumorja, s čimer naj bi se, glede na nekatere študije, povečala učinkovitost sistemskega in obsevalnega zdravljenja. Po začetnem navdušenju nad sintetičnimi eritropoetini (EPA), ki so se pokazali učinkoviti pri izboljšanju kakovosti življenja rakavih bolnikov z anemijo, pa je bilo v zadnjih letih objavljenih kar nekaj velikih raziskav, ki so pokazale več neželenih učinkov, predvsem trombemboličnih zapletov, in trend k slabšemu preživetju pri bolnikih na EPA. To je privedlo do močno okrnjenih priporočil za njihovo uporabo. Danes se uporaba EPA za korekcijo anemije priporoča samo pri bolnikih na specifičnem zdravljenju raka, katerega cilj ni ozdravitev. Zdravilo se uvede le ob simptomatski anemiji, odmerek se skrbno titrira do tarčnega Hb 120 g/L, pri večjih vrednostih Hb pa se EPA ne uporabljajo. Uporabo EPA je treba skrbno pretehtati pri bolnikih s tveganjem za razvoj trombemboličnih dogodkov. Za zdaj ne vemo, ali je nakazano slabše preživetje posledica stimulacije rasti tumorskih celic ali več neželenih učinkov, zlasti trombemboličnih zapletov, ob uporabi EPA. Dokončen odgovor na to in tudi podatke o optimalni rabi EPA pri rakavih bolnikih, nam bodo, upajmo, dali izsledki prospektivnih kliničnih raziskav, ki že potekajo.
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2746; Prenosov: 633
Celotno besedilo (453,47 KB) |
199. Samomori med osebami, zbolelimi za levkemijo v otroštvu, v SlovenijiMojca Čižek-Sajko, Uršula Julija Sajko, Berta Jereb, 2012, pregledni znanstveni članek Povzetek: Pri osebah, ki so v otroštvu zbolele za rakom, so pogosto prisotne telesne in psihosocialne posledice bolezni ter njenega zdravljenja. Mnoge raziskave so pokazale, da je pri osebah z izkušnjo raka v otroštvu depresivnost in samomorilno vedenje močneje izraženo. V naši raziskavi smo proučili pojavljanje samomorov pri osebah, ki so v otroštvu zbolele za levkemijo, v primerjavi s splošno populacijo v Sloveniji, v obdobju 1978–2010. Pričakovano število samomorov smo izračunali na osnovi kontrolne skupine posameznikov iz splošne populacije, ki je bila s skupino preiskovancev, tj. oseb, ki so v otroštvu zbolele za levkemijo, izenačena po spolu, starosti ob začetku opazovanja, letu začetka opazovanja in dolžini opazovanja. Raziskava je pokazala, da med tistimi, ki so v otroštvu zboleli za levkemijo, v letih 1978–2010 nobena oseba ni storila samomora, kar se statistično značilno ne razlikuje od pričakovanega števila samomorov (0,448) v primerljivi splošni populaciji v Sloveniji. Ugotovitve raziskave nakazujejo, da kljub znano bolj izraženem samomorilnem vedenju med preživelimi raka v otroštvu v Sloveniji v primerjavi s splošno populacijo pojavljanje samomorov pri osebah, zbolelih za levkemijo v otroštvu, ni pogostejše kot v splošni populaciji.
Ključne besede: levkemija, preživeli bolniki, samomori
Objavljeno v DiRROS: 31.08.2018; Ogledov: 2770; Prenosov: 744
Celotno besedilo (275,76 KB) |
200. |
