201. Spektakel in čas v sodobni filozofijiDario Vuger, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: S pomočjo zgodovinske in fenomenološke analize želimo v pričujoči študiji centralizirati raziskovanje fenomena spektakla kot pomembnega predmeta sodobne filozofije. Pojem spektakla proučujemo na podlagi zgodovinskega razvoja modernega pojmovanja časa kot enega izmed osrednjih vprašanj sodobne filozofije ter tudi kot osrednjega pojma za razumevanje sodobne znanosti, kulture in družbe kot celote. Znotraj sodobne kontinentalne filozofske tradicije je namreč koncept časa tesno povezan s pojmi prisotnosti, percepcije in mediacije. Filozofska razprava med Henrijem Bergsonom in Albertom Einsteinom je pojma spektakel in čas pripeljala v neposredno povezavo kot del novega konceptualnega okvira sodobne filozofije. Tedaj se je prvič pokazalo, da ima znanost bistveno vrednost za konstrukcijo sodobnega življenja. Nadaljnjemu razvoju sledimo z razpiranjem filozofskega in kibernetičnega okvira za vzpostavitev filozofskega odnosa do spektakla kot enega izmed temeljnih fenomenov sodobnega življenja. Pri razpravljanju upoštevamo metodologijo, kakršna je prikazana v filozofiji Martina Heideggra. Prefiguracijo določene teorije spektakla nazadnje zasnujemo z razmislekom o prelomni kritiki kibernetike pri Gilbertu Simondonu
Ključne besede: spektakel, čas, kibernetika, vizualizacija, fenomenologija, teorija medijev
Objavljeno v DiRROS: 23.10.2024; Ogledov: 59; Prenosov: 15
 Celotno besedilo (368,72 KB) |
202. Hermeneutics, Practice, Event : An Attempt at Re-Conceptualizing Human AgencyMiklós Nyírő, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: The paper deals with the problem of a re-conceptualization of the basic modes of human agency. This task is prompted by a consideration, according to which our traditional conceptuality (going back to the Greek distinction between poiesis and praxis) cannot account for the very emergence of true praxis that in turn can be explained by a certain oblivion institutionalized in our culture, namely, already on the level of grammar. Such oblivion is revealed by pointing out that the voice systems of the primordial Indo-European languages, as opposed to those of the major occidental languages, were still able to capture the all-encompassing notion of “pure event” and of “medial (event-related) agency.” This yields a tripartite typology of agency, which can account for the kind of human activity that mediates between poiesis and praxis and may, therefore, prepare for the latter.
Ključne besede: hermeneutics, practice, agency, grammar, middle voice, event
Objavljeno v DiRROS: 23.10.2024; Ogledov: 47; Prenosov: 16
Celotno besedilo (299,81 KB) |
203. La crisi dell'abitare : L'ethos dell'occidenteAlfredo Rocha de la Torre, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: The Crisis of Dwelling. The Ethos of the West
The paper attempts to describe the fundamental features of the cultural ethos of the contemporary world, which within humanity causes the crisis of dwelling. Referring to the Heideggerian diagnostic of Weltzivilisation—as characterized by the prevalence of calculative thinking and thus by the demand of the availability of all entities—, we underline the features of thoughtlessness and emptiness of the technical civilization tied predominantly to calculation. Upon the basis of these features, one can conclude that the ethos of the current world has a banal and nihilistic character, which is linked, in a very general way, to the comprehension structure of today’s man that constitutes the way of the latter’s opening to the world and understanding of the disclosure itself. The prepositions of such a deliberation allow us to recognize that the crisis of dwelling resides, ultimately, in the crisis of thinking already indicated by Heidegger.
Ključne besede: crisis of dwelling, current cultural ethos, calculative thinking, Weltzivilisation, banal nihilism
Objavljeno v DiRROS: 23.10.2024; Ogledov: 59; Prenosov: 17
Celotno besedilo (310,07 KB) |
204. |
205. |
206. |
207. |
208. Prisotnost in prostor : Kritika časaJonel Kolić, 2023, pregledni znanstveni članek Povzetek: Živimo v družbi, ki se krčevito trudi pretvoriti celokupnost življenja v predvidljivo strukturo. Uniformiranje človekovega obnašanja in mišljenja kot posledica globalizacije in digitalizacije sveta pričuje o tovrstni težnji. Čas s svojo razdelitvijo na preteklost, sedanjost in prihodnost predstavlja tripartitno strukturo, ki fragmentira človekovo življenje in sooblikuje strahove in upanja človeštva. Znotraj zahodne filozofije so se oblikovale tri ontologije časa, ki opredeljujejo okvire njegovega pojmovanja. V prispevku raziskujemo značilnosti in meje sleherne izmed njih, posvetimo se zlasti tretji, kakršna se je s posebnim poudarjanjem večnosti pojavila v opusu Emanueleja Severina. Kritiko časa nadaljujemo z razpravljanjem o njegovi intimni povezanosti z mislečim umom in načinom, na katerega misel deluje znotraj predpostavljenega »onstranstva«, ki se najbolj izraža s problematiziranjem in s projekcijami glede prihodnosti in preteklosti. Takšna interna logika misli razkriva, zakaj je možnost brezčasnosti, potem ko se je pojavila pri posameznih mislecih Zahoda, ostala nedovršena. Natanko to možnost skušamo v prispevku vzeti zares kot neposrednost, ki se mirno razteza onkraj prepričanja o obstoju časa in se artikulira s kontemplacijo o zavesti, prostoru in prisotnosti.
Ključne besede: čas, ontologija, zavest, prostor, prisotnost
Objavljeno v DiRROS: 23.10.2024; Ogledov: 55; Prenosov: 14
Celotno besedilo (370,34 KB) |
209. |
210. O totalitariumuDean Komel, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: Filozofske, zgodovinopisne, sociološke, politološke, kulturološke in druge raziskave totalitarizma v 20. stoletju se osredotočajo na njegovo »družbeno pojavnost«, brez uvida, da je takšna »družbena pojavnost« lahko sama totalizirajoča glede horizonta sveta kot celote bivajočega, čeprav ga jemlje kot svojo »objektivno predpostavko«. Totalitarnost kot totalitarium se opolnomočuje s postavljanjem sveta, ki ga diktira totalizacija družbene subjektivitete. Prav tako je sistem produkcije, ki ga opredeljuje tehnoznanstveni napredek in se globalno kapitalizira, potrebno dojeti v kontekstu opolnomočenja družbene subjektivitete, ki se funkcionalno »objektivira« v totalitarium. Totalitarium vzpostavljajo različni bloki in cone funkcioniranja, vendar ne v zgodovinskem zaporedju, marveč kot konjunktura urejanj razporejanj, podrejanj in preurejanj, ki vsepovsod prevzemajo oblast.
Ključne besede: totalitarium, totalitarnost, družba, subjektiviteta, svet
Objavljeno v DiRROS: 23.10.2024; Ogledov: 58; Prenosov: 17
Celotno besedilo (289,35 KB) |
