311. Pomen mutacije gena receptorja za epidermalni rastni dejavnik za zdravljenje nedrobnoceličnega raka pljučTanja Čufer, Tanja Ovčariček, Izidor Kern, 2011, professional article Abstract: Petletno preživetje bolnikov s pljučnim rakom je slabo, samo 12-odstotno, in se v zadnjih 15 letih ni bistveno izboljšalo. Standardno zdravljenje razsejanega nedrobnoceličnega raka pljuč (NDRP), ki je danes najpogostejši tip raka pljuč, je kemoterapija na osnovi citostatika cisplatina. S tem je citostatsko zdravljenje razsejanega NDRP najbrž doseglo največ, kar je lahko. V zadnjih letih pa smo tudi pri zdravljenju NDRP priča razmahu tarčnega zdravljenja. Kot učinkovita so se izkazala tarčna zdravila, ki delujejo na receptor za epidermalni rastni dejavnik (EGFR), in to predvsem mali molekuli, zaviralca tirozinske kinaze (TKI) erlotinib in gefitinib. EGFR je transmembranski glikoprotein, ki se nahaja tako na površini zdravih kot tudi tumorskih celic različnih rakov. Pripada družini proteinov ErbB, ki vključuje 4 receptorje. Od vseh določanj izraženosti EGFR se je določitev aktivirajočih mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju izkazala za najboljši pozitivni napovedni dejavnik odgovora na zdravljenje s proti EGFR usmerjenimi TKI. Čeprav je bila povezava med mutacijami gena za EGFR ter nekaterimi kliničnimi in patološkimi značilnostmi NDRP dokazana, pa na podlagi kliničnih in patoloških značilnosti bolnikov ne moremo zanesljivo prepoznati tistih, ki bodo imeli največjo korist od zdravljenja s TKI. Samo z določitvijo aktivirajočih mutacij gena za EGFR je mogoče prepoznati bolnike, ki bodo značilno bolje odgovorili na zdravljenje s TKI kot na kemoterapijo in pri katerih je ob zdravljenju s proti EGFR usmerjenimi TKI utemeljeno pričakovati razmeroma dolgo preživetje in dobro kakovost življenja. Zato je danes pri vseh bolnikih s pljučnim adenokarcinomom pred uvedbo prvega sistemskega zdravljenja napredovale bolezni priporočeno določanje mutacij gena za EGFR v primarnem tumorju. Na podlagi tega podatka je namreč mogoča ustreznejša izbira prvega in tudi poznejših redov sistemskega zdravljenja pri vsakem bolniku.
Keywords: pljuča, rak (medicina), zdravljenje, genetika, mutacije, epidermalni rastni dejavnik
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3747; Downloads: 972
 Full text (328,54 KB) |
312. |
313. |
314. |
315. |
316. |
317. Kortikosteroidi pri možganskih tumorjihNika Zorko, Tanja Roš-Opaškar, 2012, review article Abstract: Kortikosteroidi (KS) se že desetletja uspešno uporabljajo za zmanjševanje obtumorskega edema pri bolnikih z možganskimi tumorji, tako primarnimi kot metastatskimi. Kljub dolgi uporabi niso povsem znani mehanizmi njihovega delovanja v smislu na biološko in klinično učinkovitost. Deksametazon je najbolj uporabljen KS v nevroonkologiji zaradi njegovih ugodnih farmakokinetičnih, farmakodinamičnih in drugih lastnosti. Zaradi številnih možnih neželenih učinkov KS, ki lahko močno okrnijo kakovost bolnikovega življenja, uporabljamo čim nižje še učinkovite odmerke čim krajši možni čas. Številna nova tarčna zdravila za zdravljenje raka, ki zavirajo poti v procesu angiogeneze, izkazujejo učinkovitost tudi v zmanjšanju obtumorskega edema pri bolnikih z možganskimi tumorji.
Keywords: možganski tumorji, kortikosteroidi
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3309; Downloads: 770
Full text (250,31 KB) |
318. Neželeni učinki radioterapije na možganeMatija Zupan, Tanja Roš-Opaškar, 2011, professional article Abstract: Neželeni učinki radioterapije na možgane so številni in pogosto nepredvidljivi. Lahko gre za neposredno ali posredno okvaro možganov. Okvara se lahko pojavi akutno ali več tednov, mesecev ali celo let po končani radioterapiji. Ločevanje med temi oblikami je pomembno, saj so zgodnji zapleti navadno reverzibilni, pozni pa se večinoma ne popravijo. Incidenco neželenih učinkov radioterapije na možgane je težko oceniti. Razlogi za to so v različnih opredelitvah in metodoloških razlikah v raziskavah ter v klinični sliki, ki se pogosto prekriva z napredovanjem osnovne maligne bolezni. Med mehanizmi radiacijske okvare možganov je v ospredju okvara celic glije in možganskih endotelijskih celic. Za radiacijsko okvaro je zlasti občutljiv hipokampus. Obseg okvare možganov je odvisen od številnih dejavnikov. Dodatna sistemska ali intratekalna kemoterapija pomembno poveča nevrotoksičnost. Diagnosticiranje neželenih učinkov radioterapije na možgane je težavno, saj je časovni interval med radioterapijo in pojavom nevroloških simptomov precej variabilen, klinična slika pa lahko posnema metastatsko, paraneoplastično ali drugo nevrološko bolezen. Zavedati se je treba, da klinično sliko lahko pripišemo neželenim učinkom radioterapije na možgane šele po izključitvi drugih vzrokov. V članku opisujeva različne klinične oblike neposredne in posredne radiacijske okvare možganov. Pri akutni encefalopatiji ima pomembno vlogo okvara krvno-možganske pregrade. Pri zgodnji odloženi encefalopatiji je pomembna demielinizacija, pri pozni odloženi encefalopatiji pa radiacijska nekroza. O kognitivnem upadu kot posledici radioterapije so mnenja še vedno deljena.
Keywords: onkologija, radioterapija, možgani, neželeni učinki
Published in DiRROS: 31.08.2018; Views: 3272; Downloads: 789
Full text (407,07 KB) |
319. |
320. |
