Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskalni niz: "ključne besede" (sistemsko zdravljenje) .

31 - 40 / 166
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
31.
Kožna toksičnost sistemskega zdravljenja raka
Blaž Tomič, Tanja Mesti, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Koža bolnika je lahko spremenjena zaradi osnovne bolezni ali zaradi neželenih učinkov sistemskega zdravljenja. Skupno neželeni učinki na koži predstavljajo 8,04% vseh neželenih učinkov pri sistemski terapiji raka (18-72 % pri kemoterapiji, 75-90 % pri tarčni terapiji in >30 % pri imunoterapiji). Ob pojavu kožne toksičnosti moramo v klinični praksi presoditi, kdaj lahko s sistemsko terapijo nadaljujemo in kdaj sprememba kliničnega stanja predstavlja smrtno nevaren zaplet. V nadaljevanju so opisane alopecija, sindrom roka-noga, reakcija roka-noga, oniholiza in paronihija, akneiformni izpuščaj, pruritus in kožna toksičnost imunoterapije.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 389; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (181,46 KB)

32.
Endokrinološki zapleti sistemskega zdravljenja raka
Luka Dobovišek, Simona Borštnar, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Med sistemskim onkološkim zdravljenjem se lahko pojavijo endokrinološki zapleti. Različna onkološka zdravila lahko vplivajo na delovanje ščitnice, nadledvičnice, hipofize in gonad. Neželen učinek na ščitnico se lahko kaže kot hipotiroza, hipertiroza ali kot patološke laboratorijske vrednosti ščitničnih testov brez motenj v delovanju ščitnice. Osnovno zdravljenje hipotiroze je nadomeščanje ščitničnih hormonov. Glukokortikoidi in imunoterapija lahko povzročijo motnje v delovanju nadledvične žleze oz. adrenalno insuficienco. Diagnozo potrdimo z ACTH testom, hidrokortizon pa je osnovno zdravljenje. Ob imunoterapiji lahko pride do avtoimunega hipofizitisa in posledičnega hipopituitarizma. Diagnozo postavimo na podlagi nizke ravni hormonov, ki jih proizvaja hipofiza, in potrdimo z magnetno resonančno preiskavo. Terapija hipofizitisa je odvisna od jakosti simptomov, osnovo zdravljenja predstavljajo glukokortikoidi. Vpliv sistemskega zdravljenja na spolne žleze je odvisen od vrste prejetih zdravil, skupnega odmerka citostatikov in starosti. Pri moških prihaja v poštev kriokonzervacija sperme. Metode za ohranjanje plodne sposobnosti pri ženskah vključujejo shranjevanje zarodkov, shranjevanje jajčnih celic in shranjevanje ter presaditev tkiva jajčnika.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 346; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (163,39 KB)

33.
Nevrološki zapleti zdravljenja z zaviralci imunskih nadzornih točk
Nadja Novak, Aljoša Andlovic, Rok Roš Opaškar, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Pomembnemu ugodnemu učinku zdravljenja z zaviralci imunskih nadzornih točk so relativno pogosto pridruženi neželeni zapleti, med katerimi so nevrološki redki, a lahko življenje ogrožujoči. V prispevku so predstavljeni nevrološki zapleti zdravljenja z zaviralci imunskih nadzornih točk. Podana klinična primera opišeta nevrološka zapleta s klinično sliko prizadetosti perifernega živčevja, in sicer miozitisom in akutno inflamatorno demielinizirajočo polinevropatijo.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 338; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (270,01 KB)

34.
S kemoterapijo povzročena periferna polinevropatija (CIPN)
Katja Dejanović, Aljoša Andlovic, Breda Škrbinc, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: CIPN je disfunkcija perifernega živčevja kot posledica zdravljenja z enim ali s kombinacijo več citostatikov. Najpogostejši povzročitelji CIPN so taksani, derivati platine in vinka alkaloidi, njihovi vzročni mehanizmi CIPN se razlikujejo in so vezani na njihovo cititoksično aktivnost. CIPN se najpogosteje kaže s simptomatiko senzoričnega sistema, redkejše so motorične motnje in motnje avtonomnega živčnega sistema. Dejavniki tveganja za CIPN so splošni, ki jih dobro poznamo in jih do določene mere lahko tudi zamejimo, genetski dejavniki tveganja pa so aktualno predmet intenzivnih raziskav. Patofiziološki procesi nastanka CIPN so delno poznani, gre za več prekrivajočih se mehanizmov, ki povzročijo okvare na nivoju živčnih končičev, aksonske okvare, motnje senzoričnih ganglijev pa tudi okvaeo hrbtenjače. V patofiziološke mehanizme nastanka CIPN se vpletajo tudi nevro-imunski procesi. Diagnoza CIPN je klinična, v pomoč so lahko specifični vprašalniki za oceno kvalitete življenja, objektivni metoda ocene CIPN je EMG. CIPN ima praviloma reverzibilen potek, v posameznih primerih pa ugotavljamo kronično ireverzibilno stanje. Za zdravljenje CIPN uporabljamo v večji meri nefarmakološke ukrepe, v hujših primerih pa tudi medikamentozno podporo z gabapentinom, pregabalinom ter z amitriptilinom.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 390; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (81,44 KB)

35.
Obravnava gastrointestinalnih zapletov sistemskega zdravljenja raka : zaprtje
Katja Leskovšek, Janja Ocvirk, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Zaprtje se pojavlja pri 60-90% bolnikov z rakom. Incidenca je višja pri bolnikih z napredovalim rakom in starostnikih. Je posledica neposrednega ali posrednega učinka raka ali specifičnega onkološkega zdravljenja. Pojavi se lahko pri bolnikih na aktivnem zdravljenju, v obdobju paliativne oskrbe in po zaključenem zdravljenju. V sklopu sistemskega zdravljenja se najpogosteje pojavi kot zaplet zdravljenja s citostatiki, v sklopu podpornega zdravljenja pa zaradi opioidnih analgetikov, ki zmanjšajo motiliteto črevesja. Mnogokrat je slabo prepoznano in obravnavano, kar vodi v okrnjeno bolnikovo telesno in psihološko stanje ter posledično slabšo kvaliteto življenja. Vzrok zaprtja je pogosto kombinacija dejavnikov, zato je zdravljenje kompleksno. Ključen je individualen pristop k zdravljenju. Za razrešitev zaprtja se najpogosteje uporabljajo kombinacije osmotskih in kontaktnih odvajal, svečk, klizem in prokinetiki. Pomembno vlogo ima tudi nefarmakološko ukrepanje.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 320; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (90,93 KB)

36.
Obravnava gastrointestinalnih zapletov sistemskega zdravljenja raka : slabost in bruhanje
Lucija Bogdan, Janja Ocvirk, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Slabost in bruhanje sta pogosta neželena učinka sistemskega zdravljenja raka, ki pomembno vplivata na kvaliteto življenja bolnikov. V mehanizem nastanka so vpleteni različni živčni prenašalci, pomembno vlogo imajo dopamin, serotonin in substanca P. Glede na čas nastanka pozanamo akutno in pozno s sistemskim zdravljenjem povzročeno slabost in bruhanje. Najučinkoviteje ju obravnavamo s profilaktično uporabo antimetikov. Antiemetična profilaksa je indicirana v primeru več kot 10% tveganja za pojav slabosti in bruhanja glede na ESMO/MASCC klasifikacijo. Uporabljamo dopaminske antagoniste, 5-HT3- in NK1- antagoniste. Predstavljen je klinični primer mlajšega bolnika s primarnim tumorjem možganov in hrbtenjače. Zdravljen je bil po shemi, podobni VAB, ki je vključevala vinkristin, temozolomid, etopozid, ciklofosfamid in karboplatin. Z večtirno antiemetično profilakso je bila s kemoterapijo povezana slabost dobro obvladana. Pribolniku se je bruhanje, v komibinaciji z drugimi znaki zvišanega intrakranialnega tlaka, pojavilo pri progresu bolezni.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 347; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (118,26 KB)

37.
Obravnava gastrointestinalnih zapletov sistemskega zdravljenja raka : diareja
Ana Erman, Janja Ocvirk, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Diareja je pogost zaplet specifičnega onkološkega zdravljenja s kemoterapijo, tarčno terapijo ali imunoterapijo. Pojavlja se lahko tudi kot simptom rakave bolezni ali pa je infektivnega vzroka. Pomembna je hitra prepoznava huje potekajoče diareje z ustreznimi diagnostičnimi postopki in čimprejšnje zdravljenje. Predstavljen je primer bolnice z metastatskim melanom in imunsko pogojenim kolitisom.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 366; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (73,51 KB)

38.
Febrilna nevtropenija
Tina Pavlin, Tanja Ovčariček, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Febrilna nevtropenija je urgentno stanje v onkologiji, saj lahko privede do sepse in septičnega šoka. O febrilni nevtropeniji govorimo kadar pri bolniku z nizkim absolutnim številom nevtrofilnih granulocitov (NG) (pod 0,5 x 109/L) enkrat izmerimo povišano temperaturo nad 38,5 ºC ali dvakrat v razmiku 2 ur nad 38 ºC. Ob pojavu febrilne nevtropenije s pomočjo MASCC (angl. Multinational Association for Supportive Care in Cancer) kriterijev ocenimo stopnjo ogroženosti bolnika, glede na oceno ga zdravimo ambulantno ali hospitalno. Bolnike z nizkim tveganjem zdravimo ambulantno s peroralno dvotirno antibiotično terapijo s ciprofloksacinom in amoksicilinom/klavulansko kislino ali klindamicinom. Bolnike z visokim tveganjem hospitaliziramo in uvedemo parenteralne antibiotike, bodisi antistafilokokni penicilin ceftazidim ali karbapenem ali piperacilin/tazobaktam ali s kombinacijo, najpogosteje cefalosporin tretje generacije in aminoglikozidnim antibiotikom. Rastne dejavnike za granulocite pri bolnikih z že razvito febrilno nevtropenijo uporabljamo le izjemoma pri zelo ogroženih bolnikih. Lahko pa jih uporabimo kot primarno profilakso, ko bolnike zdravimo s kemoterapevtsko shemo pri kateri je tveganje za pojav FN visoko ali imajo druge dejavnike tveganja za pojav FN. Granulocitne rastne dejavnike pa lahko uporabimo kot sekundarno profilakso po že utrpeli FN.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 406; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (135,10 KB)

39.
Anemija pri bolnikih z rakom
Neža Režun, Tanja Ovčariček, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: Anemija ali slabokrvnost je definirana kot zmanjšana celotna masa eritrocitov v krvnem obtoku, kar kot posledico prinaša zmanjšano sposobnost krvi za prenos kisika. Pri bolnikih z rakom se anemija pojavi pogosto (pri približno 30-90% bolnikov) in je običajno posledica več vzrokov bodisi mielosupresivnega učinka sistemskega zdravljenja ali maligne bolezni same. Anemija pomembno zmanjša kvaliteto življenja bolnikov in je negativen napovedni dejavnik progresa in preživetja bolezni. Opredelimo jo s standardnimi diagnostičnimi postopki in jo zdravimo glede na stopnjo, hitrost in vzrok nastanka na tri načine: s preparati železa, transfuzijami koncentriranih eritrocitov in eritropoetini (EPO).
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 458; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (294,55 KB)

40.
Vpliv toksičnosti zdravljenja na izračun ESMO-MCBS
Erika Matos, Kaja Cankar, Lina Tarja Marčec, 2022, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Povzetek: ESMO-MCBS (angl. Magnitude of Clinical Benefit Score) je standardiziran, splošni, validiran točkovnik, s katerim ocenimo pričakovano klinično korist novih zdravil za zdravljenje solidnih rakov s statistično pomembnimi pozitivnimi rezultati kliničnih preizkušanj. Medtem ko pri zdravilih za zdravljenje z namenom ozdravitve toksičnost pri oceni sploh ni upoštevana (Obrazec 1), je le-ta vključena v izračun pri zdravilih za zdravljenje razsejane bolezni (Obrazci 2). Vpliv toksičnosti pa razlikuje glede na primarni cilj raziskave.
Ključne besede: neželeni učinki, bolniki, sistemsko zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 23.01.2023; Ogledov: 344; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (116,58 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh