1. Sladkorna bolezen tipa 2 – vloga genetskih polimorfizmov pri odzivu na zdravljenje z zaviralci natrij-glukoznega koprenašalca 2 ter agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid 1Gašper Tonin, Jasna Klen, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Razvoj sladkorne bolezni tipa 2 je etiopatogenetsko povezan z okoljskimi dejavniki, poleg tega pa je močno genetsko pogojen. Bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 zdravimo z nefarmakološkimi in farmakološkimi ukrepi, pri čemer so se v zadnjih desetletjih v klinični rabi pojavile nove skupine antihiperglikemičnih zdravil. Agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid 1 (angl. glucagon-like peptide-1 receptor, GLP-1R) so novejša zdravila, ki delujejo kot od glukoze odvisni sekretagogi inzulina, poleg tega pa učinkujejo tudi na prebavni in živčni sistem ter s tem izboljšajo glikemijo in znižajo telesno maso. Zaviralci natrij-glukoznega koprenašalca 2 (angl. sodium-glucose cotransporter 2, SGLT2) so prav tako pomemben razred novejših antihiperglikemikov, ki imajo zaradi zaviranja resorpcije glukoze v proksimalnih tubulih ledvic in posledične glukozurije ugoden učinek na homeostazo glukoze, krvni tlak in pojavnost srčno-žilnih bolezni. Znano je, da k interindividualnim razlikam v odzivu na zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 prispevajo tudi genetski dejavniki. V genu za GLP-1R (GLP-1R) in v genu za SGLT2 (SLC5A2) so opisani polimorfizmi posameznega nukleotida, ki vplivajo na razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in njenih poznih zapletov, z njimi pa je povezan tudi odziv bolnikov na zdravljenje z agonisti GLP-1R in zaviralci SGLT2. Vloga polimorfizmov GLP-1R in SLC5A2 pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 z zdravili, ki tarčno delujejo na beljakovini omenjenih genov, je slabo poznana. V prispevku predstavljamo obstoječe raziskave o vplivu polimorfizmov omenjenih genov na odziv na zdravljenje. Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2, genetski polimorfizem, farmakogenetika, inkretini Objavljeno v DiRROS: 24.08.2026; Ogledov: 150; Prenosov: 65
Celotno besedilo (150,99 KB) |
2. |
3. Možganskožilne anomalijeGašper Tonin, Katja Pavšič, 2024, samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Povzetek: V tem poglavju predstavljamo klinično pomembne možganskožilne anomalije, ki predstavljajo povečano tveganje za znotrajlobanjsko krvavitev, manj pogosto pa so lahko tudi vzrok za nastanek žariščne nevrološke simptomatike ali epilepsije. V članku so opisane različne vrste možganskih anevrizem, njihova epidemiologija, patogeneza in možnosti za presejanje. Poleg anevrizem opisujemo tudi možganskožilne malformacije, med drugim tudi arteriovenske malformacije, arteriovenska duralna fistula, kavernome in venske angiome. Pri diagnozi možganskih anomalij si pomagamo s slikovnimi metodami, najpogosteje s CT in MR. Zdravljenje možganskih anomalij je odvisno od vrste in velikosti anomalije ter od bolnikovega zdravstvenega stanja. Pri večini anomalij izbiramo med kirurškim, endovaskularnim ali konzervativnim zdravljenjem. Ključne besede: anevrizma, asimptomatska anevrizma, arteriovenska malformacija, arteriovenska duralna fistula, kavernom, venski angiom Objavljeno v DiRROS: 04.08.2026; Ogledov: 250; Prenosov: 89
Celotno besedilo (4,06 MB) |
4. Subarahnoidna krvavitevGašper Tonin, Katja Pavšič, 2024, samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji Povzetek: Subarahnoidna krvavitev je krvavitev v subarahnoidni prostor, ki je prostor med dvema možganskima ovojnicama; arahnoideo in pio mater. Spontana subarahnoidna krvavitev je lahko posledica različnih vzrokov, najpogosteje pa je posledica razpoka anevrizme (85 %). Drugi vzroki (15 %) za njen nastanek so raznoliki in obsegajo perimezencefalno krvavitev, razpok arteriovenske malformacije, arteriovensko duralno fistulo, intrakranialno disekcijo itd. Klinični znaki so lahko zelo različni in nastanejo predvsem zaradi draženja mening z razlito krvjo in zaradi učinka mase. Subarahnoidna krvavitev se lahko kaže z nevihtnim glavobolom, slabostjo, bruhanjem, zmedenostjo in drugimi motnjami zavesti. Za postavitev diagnoze se uporabljajorazlične slikovne preiskave, vključno s CT, CT-angiografijo in digitalno subtrakcijsko angiografijo. Zdravljenje je odvisno od vzroka krvavitve in največkrat vključuje izključitev anevrizme iz krvnega obtoka z endovaskularnim zdravljenjem s platinastimi zankami ali kirurškim posegom s kovinskimi sponkami. Po subarahnoidni krvavitvi smo pozorni tudi na zaplete, kot so ponovna krvavitev, hidrocefalus in vazospazem. Ključne besede: anevrizemska subarahnoidna krvavitev, anevrizma, nevihtni glavobol, perimezencefalna krvavitev Objavljeno v DiRROS: 04.08.2026; Ogledov: 274; Prenosov: 78
Celotno besedilo (248,80 KB) |
5. The genetic blueprint of obesity : from pathogenesis to novel therapiesGašper Tonin, Stjepan Eržen, Zala Mlinarič, Dubravka Jurišić-Eržen, Simon Horvat, Tanja Kunej, Jasna Klen, 2025, pregledni znanstveni članek Ključne besede: CRISPR/Cas9, dual therapy, energy homeostasis, gene therapy, gut–brain axis, microbiota, personalized medicine Objavljeno v DiRROS: 22.04.2026; Ogledov: 340; Prenosov: 341
Celotno besedilo (6,03 MB) Gradivo ima več datotek! Več... |
6. Telesna dejavnost, mišica in klinična prehranaNada Rotovnik-Kozjek, Gašper Tonin, 2025, strokovni članek Povzetek: Telesna dejavnost in prehrana sta neločljivo povezani pri vzdrževanju mišičnega in splošnega zdravja, presnovne odpor-nosti ter preprečevanju s staranjem pogojene izgube mišičnine. Vadba predstavlja močan fiziološki stresni dejavnik, ki akutno sproži presnovne, endokrine in imunske odzive, kar predstavlja velik izziv za homeostazo. Za lažje obvladovanje tega stresa se ob redni vadbi v telesu pojavijo številne presnovne prilagoditve, ki ga poskušajo zmanjšati. Presnovne spremembe, ki ji sproži telesna vadba, vključujejo povečano energijsko potrebo, prila-goditev uporabe presnovnih goriv in hormonska nihanja. Redna telesna vadba vodi do strukturnih in funkcionalnih prilagoditev na mišični, srčno-žilni in celotni telesni ravni. Pravilne pre-hranske strategije, usklajene z vrsto, intenzivnostjo in trajanjem dejavnosti, zagotavljajo potrebne substrate za delo, optimizirajo regeneracijo, spodbujajo sintezo mišičnih beljakovin in krepijo imunski odziv. To ne izboljšuje le športne zmogljivosti, temveč tudi pomembno prispeva k zdravstvenim učinkom vadbe, med katerimi so preprečevanje in obvladovanje številnih kroničnih bolezni, vključno z nekaterimi oblikami raka. Ker so te zdravstve-ne koristi bistvene tudi pri zdravljenju raka, pridobiva pozna-vanje načel in uporabe klinične športne prehrane velik pomen v onkologiji. Integracija znanj s področja vadbene fiziologije, presnovne podpore in prehranske terapije omogoča učinkovitejše ohranjanje mišične mase, zmanjševanje presnovnih zapletov ter izboljšanje odziva na zdravljenje. Uveljavljanje pristopa klinične športne prehrane v onkološki praksi tako predstavlja pomemben korak k celostnemu zdravljenju bolnika, ki temelji na znanstvenih dokazih in interdisciplinarnem sodelovanju. Ključne besede: genetsko testiranje, dednost, ogroženost za raka Objavljeno v DiRROS: 21.01.2026; Ogledov: 568; Prenosov: 256
Celotno besedilo (5,96 MB) |
7. Vključujoča terminologija: primer medicinske terminologijeGašper Tonin, Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: V prispevku obravnavamo vključujočo terminologijo, ki je osnovana na prepoznavanju različnosti, spoštovanju posameznika in načelih enakosti, njen namen pa je preprečiti stereotipizacijo in diskriminacijo ranljivih in marginaliziranih skupin. Opredeliti poskušamo različne načine rabe vključujoče terminologije, podrobneje pa se osredotočamo na mehanizme, prek katerih se vključujoča terminologija uveljavlja na področju medicine. Poleg tega predstavljamo tudi mogoče vzroke in razloge za pobude za terminološke intervencije s tega področja, podprte z argumentom vključujoče terminologije. Ključne besede: medicinska terminologija, vključujoča terminologija, osebo poudarjajoča terminologija, bolnika poudarjajoča terminologija, terminološka intervencija Objavljeno v DiRROS: 07.01.2026; Ogledov: 816; Prenosov: 321
Celotno besedilo (824,32 KB) Gradivo ima več datotek! Več... |
8. Erectile dysfunction in diabetes mellitus : a comprehensive narrative review of pathophysiology, genetic association studies and therapeutic approachesBoštjan Hostnik, Gašper Tonin, Andrej Janež, Jasna Klen, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Introduction Erectile dysfunction (ED) is a highly prevalent complication of diabetes mellitus (DM), significantly impairing quality of life and psychosocial well-being. The prevalence of ED is estimated to be over 3.5 times higher in men with diabetes mellitus compared to those without. The aetiology of diabetic ED is multifactorial, stemming from complex diabetes mellitus-related systemic changes. The pathophysiology of diabetic ED involves interacting pathways, including endothelial dysfunction, accelerated atherosclerosis, autonomic and peripheral neuropathy, structural penile changes, hormonal imbalances, and psychological factors. Methods A review of the literature was conducted to examine the pathophysiological mechanisms, genetic associations, and treatment modalities related to diabetic ED. Particular attention was given to studies exploring pharmacogenetics and emerging therapeutic interventions. Results Management is multimodal, including lifestyle changes, counselling, and pharmacological agents (primarily phosphodiesterase type 5 inhibitors (PDE5Is)), but treatment response varies. Genetic studies have identified associations between ED risk/severity and polymorphisms in several candidate genes, including NOS3 (G894T, T786C, VNTR), ARG1/ARG2 (influencing nitric oxide substrate availability), ACE (I/D polymorphism), AR (CAG repeat length affecting androgen sensitivity), and VEGF (promoter polymorphisms). Pharmacogenetic studies suggest that polymorphisms in NOS3, AR, and VEGF may predict response to PDE5Is or testosterone therapy, while ARG1/ARG2 variations might guide future arginase-targeted therapies. Emerging treatments like low-intensity shockwave therapy, platelet-rich plasma, gene therapy, and stem cell therapy show promise but require more robust evidence. Conclusions Diabetic ED is a complex condition driven by multiple pathophysiological mechanisms often influenced by an underlying genetic predisposition. Understanding the interplay between pathophysiology and genetics is crucial for developing personalised treatment strategies. While current therapies offer benefits, variability in response highlights the need for tailored approaches. Further research, especially large-scale pharmacogenetic studies and randomised controlled trials for emerging therapies, is essential to identify reliable biomarkers, optimise treatment selection, and improve outcomes for men with diabetic ED. Ključne besede: diabetes mellitus, erectile dysfunction, genetic polymorphisms Objavljeno v DiRROS: 05.12.2025; Ogledov: 1240; Prenosov: 438
Celotno besedilo (635,77 KB) Gradivo ima več datotek! Več... |
9. Genetic variability in sodium-glucose cotransporter 2 and glucagonlike peptide 1 receptor effect on glycemic and pressure control in type 2 diabetes patients treated with SGLT2 inhibitors and GLP-1RA in the everyday clinical practiceGašper Tonin, Katja Goričar, Tanja Blagus, Andrej Janež, Vita Dolžan, Jasna Klen, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: We investigated the impact of genetic polymorphisms in the GLP1R and SLC5A2 genes on the response to treatment with glucagon-like peptide-1 receptor (GLP-1R) agonists and sodium-glucose co-transporter-2 (SLGT2) inhibitors in patients with type 2 diabetes mellitus (T2DM) in everyday clinical practice.In our prospective interventional cohort open-label real-world genetic association study (DRKS-ID: DRKS00034478, https://drks.de/search/en/trial/DRKS00034478), we enrolled 161 clinically well-defined T2DM patients who received SGLT2 inhibitors and/or GLP-1R agonists alongside other medications for 3-6 months. The study's primary outcomes (HbA1c, body mass, and blood pressure) were measured before the treatment and at the follow-up at 3-6 months. GLP1R rs6923761, rs10305420, and SLC5A2 rs9934336 genotypes were determined by competitive allelespecific polymerase chain reaction. In patients receiving GLP-1R agonists, we analyzed the effect of GLP1R polymorphisms on the patients' response to treatment, while in patients receiving SGLT2 inhibitors, we analyzed the impact of the SLC5A2 polymorphism on the treatment effect.Treatment with prescribed antihyperglycemic drugs improved all primary outcomes (p < 0.050). The normal GLP1R rs6923761 G allele was associated with a greater reduction in HbA1c with GLP-1R agonists treatment than the polymorphic A allele in the dominant model (p = 0.029).The prevalent polymorphic A allele of GLP1R rs6923761 polymorphism was associated with the clinically relevant lower glycemic response to GLP-1R agonists. The described impact extends to everyday clinical practice, indicating that knowledge of these genetic polymorphisms could facilitate the development of targeted and personalized therapy in managing T2DM. Ključne besede: polymorphism, type 2 diabetes, treatment response Objavljeno v DiRROS: 17.11.2025; Ogledov: 642; Prenosov: 371
Celotno besedilo (740,73 KB) Gradivo ima več datotek! Več... |