Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: Mednarodno združenje za raziskovanje bolečine slednjo opredeljuje kot neprijetno čutno in čustveno izkušnjo, ki je povezana z dejansko ali morebitno poškodbo tkiva. Glede na mehanizem nastanka jo lahko razvrstimo na nociceptivno, ki jo delimo na somatsko in visceralno, ter nevropatsko in nociplastično. Glede na trajanje jo razdelimo na akutno ali kronično, akutna ob neustreznem zdravljenju lahko vztraja in pridobi lastnosti kronične bolečine. Posebna oblika bolečine, ki zahteva dodatno pozornost, je rakava bolečina, ki se razvije neposredno zaradi razraščanja novotvorbe ali pa je posledica zdravljenja malignega obolenja. Tudi ob uspešnem obvladovanju kronične rakave bolečine lahko bolnika obremenjuje prebijajoča bolečina, katere zdravljenje zahteva večdisciplinaren pristop. Farmakološko zdravljenje kronične rakave bolečine mora biti uvedeno v skladu s prilagojeno lestvico analgezije Svetovne zdravstvene organizacije. Zlati standard za zdravljenje rakave bolečine so opioidni analgetiki, ki jim dodajamo še neopioidne analgetike in adjuvante. Nefarmakološke metode farmakološko zdravljenje dopolnjujejo, vendar niso prva oz. edina izbira v načrtu zdravljenja. Dodajajo se lahko na vseh stopnjah zdravljenja rakave bolečine. Zdravljenje prebijajoče bolečine predstavlja izziv za zdravnike zaradi raznolike etiologije in pomanjkanja državnih ter mednarodnih smernic. Za uspešno zdravljenje je tudi v tem primeru treba združevati farmakološke in nefarmakološke pristope, zelo pomembna je predvsem uvedba kratkodelujočih opioidnih analgetikov, nefarmakoloških metod, za katere bolniki menijo, da ugodno vplivajo na njihovo doživljanje bolečine, in psihološke podpore.
Ključne besede: kronična rakava bolečina, prebijajoča bolečina, lestvica analgezije Svetovne zdravstvene organizacije, farmakološko zdravljenje rakave bolečine, nefarmakološko zdravljenje rakave bolečine, rešilni odmerki opioidnega analgetika
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 232; Prenosov: 86
Celotno besedilo (296,81 KB)

Povzetek: Arterijsko kri možganom dovajajo veje notranje karotidne in vertebralne arterije, ki potekajo v subarahnoidnem prostoru. Glavne arterije za prehrano možganov so sprednja, srednja in zadnja možganska arterija, ki so med seboj povezane v anastomotski Willisov krog. Ta omogoča nemoten dotok krvi, če je v kateri od dovodnih arterij pretok krvi prekinjen. Ob nenadni zapori možganske arterije distalno od Willisovega kroga se pojavi žariščen nevrološki izpad oz. sindrom, ki ustreza področju prehrane prizadete možganske arterije. Zelo podobno klinično sliko lahko povzroči tudi krvavitev v možganovino. Za lažje razumevanje posameznih sindromov ishemične možganske kapi je potrebno tako znanje o arterijski prehrani posameznih delov možganov kot tudi znanje o funkciji posameznega dela možganov. Najpogostejše mesto ishemične možganske okvare je povirje srednje možganske arterije. Klinična slika pri tem obsega motnje motorike, motnje senzibilitete in motnje višjih možganskih dejavnosti. Venska drenaža možganov se začne s sistemom malih intersticijskih ven, ki se združujejo v večje možganske vene in vodijo v duralne venske sinuse. Končna vena, ki drenira kri iz lobanjske votline, je parna notranja jugularna vena, ki prehaja lobanjo skozi jugularni foramen.
Ključne besede: možganske arterije, prehrana možganov, možganske vene, venski sinusi
Objavljeno v DiRROS: 04.08.2026; Ogledov: 248; Prenosov: 85
Celotno besedilo (6,08 MB)

Povzetek: Znotrajmožganska krvavitev pomeni krvavitev v možganski parenhim, do katere največkrat pride zaradi razpoka bolezensko spremenjenih žil. Najpogostejša dejavnika tveganja za nastanek primarne znotrajmožganske krvavitve sta arterijska hipertenzija in možganska amiloidna angiopatija. Primarne krvavitve nastanejo na tipičnih mestih. Manj pogoste so sekundarne krvavitve, ki so posledica drugih bolezni in lahko nastanejo kjerkoli v možganovini. Prvi simptom ponavadi ni bolečina, ampak žariščni nevrološki izpad. Pri večjih krvavitvah so lahko pridruženi glavobol in ostali znaki povišanega znotrajlobanjskega tlaka. Za postavitev diagnoze običajno zadošča CT glave, ob sumu na sekundarno znotrajmožgansko krvavitev pa je nujna dodatna diagnostika. V akutni fazi je zdravljenje usmerjeno v preprečevanje povečevanja krvavitve (uravnavanje krvnega tlaka, normalizacija koagulacije itd.) in zniževanje znotrajlobanjskega tlaka. Vse več bolnikov zdravimo s kirurško odstranitvijo krvavitve. Praviloma je pri vseh bolnikih treba vsaj 48 ur izvajati vse, tudi najagresivnejše ukrepe za izboljšanje stanja. V enem mesecu po dogodku umre do 40% bolnikov, pri preživelih so pogoste trajne nevrološke okvare. Z ustrezno preventivo, tj. zdravljenjem arterijske hipertenzije, prilagoditvijo antikoagulacijskega zdravljenja in odkrivanjem ter zdravljenjem sekundarnih vzrokov, lahko zmanjšamo delež ponovnih znotrajmožganskih krvavitev.
Ključne besede: znotrajmožganska krvavitev, arterijska hipertenzija, žariščni nevrološki izpad, povišan znotrajlobanjski tlak, trajne nevrološke okvare
Objavljeno v DiRROS: 04.08.2026; Ogledov: 238; Prenosov: 78
Celotno besedilo (1,27 MB)

Povzetek: Možganska kap je v Sloveniji in na svetovni ravni vodilni vzrok invalidnosti. V razvitih državah je tretji, v državah v razvoju pa drugi najpogostejši vzrok smrtnosti. Delimo jo na ishemično in hemoragično. Ishemična možganska kap v razvitih državah predstavlja približno 85% vseh možganskih kapi. Etiološko jo razvrščamo s pomočjo klasifikacije TOAST. K hemoragični možganski kapi prištevamo znotrajmožgansko krvavitev, ki predstavlja približno 10% vseh kapi, in subarahnoidno krvavitev, ki predstavlja 5% kapi. Možganska venska tromboza predstavlja redkejši vzrok možganske kapi (0,5% kapi) in prizadene predvsem mlajše bolnike.
Ključne besede: ishemična možganska kap, hemoragična možganska kap, etiologija, epidemiologija
Objavljeno v DiRROS: 03.08.2026; Ogledov: 274; Prenosov: 80
Celotno besedilo (5,02 MB)