Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


Iskalni niz: "avtor" (Pokorny Bo��tjan) .

11 - 20 / 34
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
11.
Pregled metod za določanje številčnosti prostoživečih parkljarjev
Katarina Flajšman, Urša Fležar, Boštjan Pokorny, Klemen Jerina, 2019, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Poznavanje absolutne in/ali relativne številčnosti prostoživečih parkljarjev je eden pomembnejših vhodnih podatkov, ki nam omogoča njihovo učinkovito trajnostno upravljanje. V večjem delu Slovenije so prostoživeči parkljarji gospodarsko, motivacijsko in ekološko najpomembnejša skupina divjadi. V procesu njihovega upravljanja trenutno ni uveljavljenih standardnih in rutinskih metod, na podlagi katerih bi lahko zanesljivo ocenjevali absolutno in/ali relativno številčnost na vsakoletni ravni. Metod za spremljanje številčnosti populacij prostoživečih parkljarjev je veliko; pri izbiri najustreznejše je treba upoštevati določene kriterije. Najpomembnejši kriteriji za izbiro metode so obravnavana vrsta parkljarjev, značilnosti habitata, velikost območja, gostota populacije, možnost kontrole in nenazadnje tudi stroški. V Sloveniji je bila za ocenjevanje številčnosti srnjadi in jelenjadi že v rabi metoda štetja kupčkov iztrebkov, poleg katere bi bila primerna tudi metoda kilometrskega indeksa. Pri divjem prašiču za najbolj zanesljive metode veljajo uporaba foto pasti, štetje na pogonih in daljinsko vzorčenje s pomočjo termovizije, pri gamsu pa štetje s tal in monitoring iz zraka.
Ključne besede: parkljarji, gostota populacije, številčnost populacije, metode za ocenjevanje številčnosti, metode za ocenjevanje gostote
Objavljeno v DiRROS: 08.07.2019; Ogledov: 4238; Prenosov: 8732
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

12.
13.
Prehod kovin iz tal v tkiva izbranih vrst prostoživečih živali : primer Velikega Vrha
Samar Al Sayegh-Petkovšek, Nataša Kopušar, Boštjan Pokorny, Davorin Tome, Boris Kryštufek, 2017, izvirni znanstveni članek

Povzetek: V raziskavi smo analizirali prenos kovin iz gozdnih in travniških tal v male sesalce (rumenogrla miš, gozdna in poljska voluharica), veliko sinico in lisico, ki živijo na območju Velikega Vrha. Hkrati smo ocenili tveganje za te organizme na podlagi primerjave določenih vsebnosti v rastlinskih in živalskih tkivih s kritičnimi ter dopustnimi vsebnostmi in izračunom kvocienta tveganja (HQ) na podlagi vnosa kovin s prehrano. Izjema je bila velika sinica, ki smo jo pri izračunu HQ nadomestili s kosom, ki se pogosto prehranjuje z deževniki. Ugotovili smo, da so gozdni in travniški ekosistemi na območju Velikega Vrha, ki je bil zlasti v preteklosti izpostavljen velikim izpustom iz Termoelektrarne Šoštanj, zmerno obremenjeni s Pb (gozdna tla, živalska tkiva), Hg (gozdna tla, živalska tkiva) in Cd (travniška tla, korenine trav, detelj in zeli). Vendar tveganja za prostoživeče živali (navadna lisica, rumenogrla miš, poljska in gozdna voluharica) in deževnike nismo ugotovili, saj so bile določene vsebnosti Hg, Pb in Cd nižje od kritičnih (mali sesalci, lisica) oziroma letalnih (smrtnih) vsebnosti (deževniki). Obstaja pa verjetnost za tveganje zaradi vnosa Hg v lisico prek gozdne voluharice in zaradi vnosa Pb v kosa prek deževnikov, vendar samo v primeru, če bi ta prehranska vira sestavljala vsaj polovico diete omenjenih organizmov.
Ključne besede: kovine, termoelektrarna, Hg, Pb, mali sesalci, velika sinica, ocena tveganja
Objavljeno v DiRROS: 21.02.2018; Ogledov: 3833; Prenosov: 1788
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

14.
Ekosistemska vloga, pomen in vplivi prostoživečih prežvekovalcev
Boštjan Pokorny, Katarina Flajšman, Samar Al Sayegh-Petkovšek, 2017, pregledni znanstveni članek

Povzetek: V Evropi živi okrog 15 milijonov osebkov prostoživečih prežvekovalcev (s skupno biomaso 610.000 ton), ki pripadajo dvajsetim vrstam; med njimi je deset domorodnih (v Sloveniji: evropska srna/srnjad, navadni jelen/ jelenjad in gams) ter deset tujerodnih (pri nas: damjak, muflon in alpski kozorog). Čeprav so nekatere podvrste redke in ogrožene, se prostorska razširjenost in številčnost večine vrst prostoživečih parkljarjev (prežvekovalcev in divjega prašiča) v zadnjih desetletjih večata povsod v Evropi, posledica česar so številni izzivi in priložnosti pri upravljanju populacij. Kljub nekaterim konfliktom, kot je škoda na kmetijskih površinah, poškodbe (in tudi škoda) v gozdovih ter vedno več trkov z vozili, so prostoživeči parkljarji v številnih državah prepoznani kot pomemben obnovljiv naravni oz. ekonomski vir (visokokakovostna divjačina, lovni turizem), imajo pomembno nematerialno (kulturno, estetsko, rekreacijsko) vlogo, kot ključne vrste v kopenskih ekosistemih pa pomembno vplivajo na biotsko raznolikost in razvoj kopenskih ekosistemov. Med drugim nudijo naslednje pomembne ekosistemske usluge: ustvarjanje pestrejših habitatnih razmer in dolgoročno večanje biotske raznolikosti, vpliv na kroženje in prostorsko premeščanje hranil, razširjanje rastlinskih semen (zoohorija), so pa tudi pomemben prehranski vir za velike zveri in mrhovinarje. Zaradi naštetih vlog so pomembni okoljski inženirji in so integralni, nepogrešljiv del ekosistemov in tudi njihovega upravljanja. Prisotnost, razširjenost in številčnost prostoživečih parkljarjev/prežvekovalcev je zato treba razumeti kot priložnost in pomemben obnovljiv naravni vir, ne pa kot okoljske motnje, populacije pa je treba upravljati upoštevaje spreminjajoče se naravno ter družbeno okolje.
Ključne besede: prostoživeči parkljarji, prežvekovalci, navadni jelen, evropska srna, ekosistemska vloga, upravljanje populacij
Objavljeno v DiRROS: 28.10.2017; Ogledov: 2875; Prenosov: 625
.pdf Celotno besedilo (166,72 KB)

15.
Vpliv prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosisteme
Samar Al Sayegh-Petkovšek, Boštjan Pokorny, Dejan Firm, Klemen Jerina, 2015, pregledni znanstveni članek

Povzetek: Velike prostoživeče rastlinojede uvrščamo med ključne vrste kopenskih ekosistemov, saj neposredno in posredno vplivajo na številne druge skupine organizmov in na zgradbo ter delovanje celotnih ekosistemov. Veliki rastlinojedi s prehranjevanjem, teptanjem, uriniranjem in iztrebljanjem prerazporejajo hranila, vplivajo na zbitje, prezračenost in erozijo tal, razširjajo rastlinska semena ter pogosto povečujejo raznovrstnost travniških ekosistemov, še zlasti v produktivnih travniških ekosistemih, na primer v zmernem podnebju Evrope. Številčnost in prostorska razširjenost večine vrst prostoživečih prežvekovalcev narašča v večjem delu Evrope, vključno s Slovenijo. Na posameznih, prostorsko omejenih lokacijah se povečujejo težave (npr. izgube travniške krme na travinju) predvsem zaradi paše jelenjadi (Cervus elaphus L.). Deli Notranjske in Kočevske se hitro zaraščajo, hkrati so to območja z največjimi gostotami jelenjadi, kar povečuje njene pritiske na preostale travnike in pašnike, zlasti tiste, ki so intenzivneje gnojeni. Slednje se zlasti med oškodovanci (kmetovalci) pogosto poudarja kot pomembna škoda zaradi izgube v pridelavi travniške krme. Vendar lahko parkljarji vplivajo na gospodarsko donosnost travinja tudi posredno, in sicer z oblikovanjem vrstne sestave travišč ter spreminjanjem produktivnosti tal. Za celostno upravljanje je treba poznati tudi njihove neposredne in posredne ekološke vplive in pomene. V članku smo zato pripravili pregled domačih in tujih raziskav neposrednih in posrednih vplivov prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosisteme.
Ključne besede: prostoživeči rastlinojedi parkljarji, jelenjad, paša, škode na traviščih, ekološki vplivi
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 3227; Prenosov: 1538
.pdf Celotno besedilo (441,50 KB)

16.
17.
Reproductive potential of Roe Deer (Capreolus capreolus L.) : review of the most important influential factors
Katarina Flajšman, Ida Jelenko Turinek, Helena Poličnik, Boštjan Pokorny, 2013, izvirni znanstveni članek

Povzetek: Evropska srna (Capreolus capreolus L.) je v Sloveniji in tudi drugod po Evropi najpomembnejša lovsko-upravljavska vrsta. Učinkovito upravljanje populacije lahko zagotovimo le na podlagi dobrega poznavanja njene ekologije in osnovnih populacijskih parametrov, ki vplivajo na populacijsko dinamiko vrste. Za čim boljše adaptivno upravljanje s srnjadjo, vključno z ustreznim načrtovanjem poseganja v populacije, je poleg kazalnikov, ki se že uporabljajo v kontrolni metodi, zelo želeno tudi poznavanje variabilnosti razmnoževalnega potenciala, tj. stopnje oplojenosti samic, velikosti legel in spolnega razmerja zarodkov. Dejavniki, ki vplivajo na razmnoževalni potencial vrste, so lahko individualni (še zlasti fenotip samic, tj. velikost, telesna masa, fizična kondicija), populacijski (npr. populacijske gostote, demografskastruktura, socialni stres, genetske značilnosti) in okoljski (kakovost habitata, vremenske razmere, medvrstne interakcije itn.). Dejanski razmnoževalni potencial je posledica naštetih vplivnih dejavnikov in delovanj med njimi, zato se med različnimi populacijami in okolji močno razlikuje. V prispevku je predstavljen pregled evropskih raziskav o vplivu različnih dejavnikov na oplojenost in razmnoževalni potencial srnjadi. Z naraščanjem gostote populacije se praviloma zmanjšuje stopnja oplojenosti samic, prav tako pa se zmanjšuje tudi število mladičev na posamezno srno. Na velikost legla vpliva tudi telesna masa, in sicer se z večanjem telesne mase samic število mladičev na posamezno samico zvišuje. Pri raziskavah vpliva telesne mase na spolno razmerje mladičev pa so različni avtorji prišli do nasprotujočih se rezultatov. Vpliv starosti se kaže v velikosti legla, saj raziskave kažejo na to, da imajo primiparne samice praviloma manjša legla kot odrasle, upad rodnosti pa je povezan tudi s staranjem osebkov. Srnjad iz severnih območij (Skandinavija) ima praviloma večjo telesno maso in posledično tudi večja legla kot srnjad iz južnih območij (npr. Italija, Španija), kar kaže tudi na pomen življenjskega prostora pri reprodukciji srnjadi. Pri nas srnjad živi v širokem gradientu okoljskih dejavnikov in je udeležena tudi v specifičnih medvrstnih interakcijah, ki jih dosedanje raziskave, opravljene v tujini, ne vključujejo. Domače raziskave bi bile dobrodošle, poleg tega pa imamo v Sloveniji tudi izjemne podatkovne baze o odstrelu, masah, spolni in starostni strukturi srnjadi, ki zagotavljajo odlične predpogoje za še boljše razumevanje vplivnih dejavnikov na variabilnost prirastka srnjadi v srednjeevropskem prostoru.
Ključne besede: evropska srna, srnjad, razmnoževalni potencial, oplojenost srn, zarodki, razmerja mladičev
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 3695; Prenosov: 1915
.pdf Celotno besedilo (835,22 KB)

18.
19.
Glive kot odzivni in akumulacijski bioindikatorji onesnaženosti gozdnih rastišč v Šaleški dolini
Samar Al Sayegh-Petkovšek, Boštjan Pokorny, 2006, izvirni znanstveni članek

Povzetek: V Šaleški dolini smo analizirali talne in nadzemne glivne združbe z namenom ugotoviti potencialno onesnaženost gozdnih rastišč. Glive smo uporabili kot odzivne (pojavljanje trosnjakov višjih gliv, raziskave tipov ektomikorize in mikoriznega potenciala tal) in akumulacijske (analize težkih kovin v trosnjakih gliv) kazalce stanja gozdnega ekosistema. Opravljali smo naslednje raziskave: (a) popise trosnjakov višjih gliv, (b) raziskave tipov ektomikorizein njihove biodiverzitete, (c) analize mikoriznega potenciala tal in (d) raziskave vsebnosti težkih kovin v trosnjakih gliv. V vseh primerih so se glive pokazale kot učinkovit bioindikator stanja gozdnega ekosistema.
Ključne besede: glive, ektomikoriza, inventarizacija višjih gliv, mikorizni potencial, težke kovine, onesnaženost gozdnih rastišč, Šaleška dolina
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 3012; Prenosov: 1272
.pdf Celotno besedilo (3,79 MB)

20.
Retrospektivni biomonitoring onesnaženosti ekosistemov Šaleške doline s svincem in fluoridi z uporabo rogovja srnjakov
Boštjan Pokorny, 2006, izvirni znanstveni članek

Povzetek: V Šaleški dolini oziroma v okolici Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) smo določili vsebnosti svinca in fl uoridov v zgodovinski seriji 129 rogovij srnjakov, uplenjenih v obdobju 1961-2004. Najvišje vsebnosti obeh onesnažil smo izmeriliv vzorcih iz sredine prejšnjega stoletja (Pb: ? = 4,21 } 2,57 mg/kg, max = 7,28 mg/kg; F-: ? = 1453 } 113 mg/kg, max = 2590 mg/kg), najnižje pa vtistih iz obdobja 2000-2004 (Pb: ? = 0,58 } 0,11 mg/kg, min = 0,15 mg/kg; F-: ? = 500 } 113 mg/kg, min = 110 mg/kg). Onesnaženost okolja z anorganskimionesnažili je v preučevanem območju v zadnjih desetletjih kontinuirano upadala, kar potrjuje učinkovitost ukrepov za zmanjševanje onesnaževanja okolja (postavitev in rekonstrukcija daljinskega toplovodnega sistema ogrevanja, prehod na neosvinčen bencin, postavitev naprav za razžveplanje dimnih plinov TEŠ). Ugotovljena visoko značilna soodvisnost med letnimi emisijami anorganskih onesnažil iz TEŠ in povprečnimi letnimi vsebnostmi Pb oziroma F- v rogovju srnjakov kaže, da vsebnosti obeh onesnažil v rogovju odlično odsevajo upad emisij iz TEŠ, posledično pa potrjujejo tudi uspešnost sanacijskih ukrepov, opravljenih na njej.Key words: srnjad, rogovje,retrospektivni biomonitoring, onesnaženost okolja, svinec, fluoridi, Šaleška dolina, Termoelektrarna Šoštanj.
Ključne besede: srnjad, rogovje, retrospektivni biomonitoring, onesnaženost okolja, fluoridi, Šaleška dolina, Termoelektrarna Šoštanj
Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 2895; Prenosov: 1062
.pdf Celotno besedilo (4,90 MB)

Iskanje izvedeno v 0.65 sek.
Na vrh