1. Ocenjevanje kakovosti zraka na izbranih lokacijah v Mežiški dolini z uporabo epifitskih lišajevSamar Al Sayegh-Petkovšek, Teja Sterže, Helena Poličnik, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: Na 12 izbranih lokacijah v Mežiški dolini smo spomladi leta 2022 opravili popis epifitskih lišajev z uporabo slovenske metode SI in nemške metode VDI. Z obema metodama se ocenjuje kakovost zraka na podlagi obstoječih rastnih tipov steljk in vrst epifitskih lišajev, na katere vplivajo predvsem plinasta onesnažila v zraku. Dodatno smo določali tudi indekse toksitolerance. Skupaj smo na prostostoječem drevju evidentirali 34 vrst epifitskih lišajev; 25 v Zgornji Mežiški dolini in 27 vrst epifitskih lišajev v Spodnji Mežiški dolini. Na podlagi izračuna povprečnega indeksa toksitolerance za posamezno lokacijo smo ugotovili, da na vseh lokacijah prevladujejo vrste, ki so manj občutljive za onesnaževanje. Največji indeks zračne čistosti, določen po metodi VDI, je bil izračunan za lokacijo Lom, sledita lokaciji Žerjav in Tolsti vrh, kjer smo evidentirali tudi največje število vrst lišajev. Stanje lišajske vegetacije na vseh obravnavanih lokacijah je primerljivo in kaže, da so lokacije srednje obremenjene s plinastimi onesnažili. V ospredje lahko postavimo lokaciji Dolgo Brdo in Preški vrh, kjer je izpostavljenost plinastim onesnažilom velika do zmerna; na lokaciji Dolgo Brdo pa je bila tudi obrast lišajev revna. Izračunani indeksi zračne čistosti so sicer pokazali, da je kakovost zraka v Zgornji Mežiški dolini nekoliko boljša kot v Spodnji Mežiški dolini, vendar razlike niso statistično značilne. Ključne besede: epifitski lišaji, kartiranje, bioindikatorji, onesnažen zrak, Mežiška dolina Objavljeno v DiRROS: 25.01.2024; Ogledov: 1358; Prenosov: 480 Celotno besedilo (2,79 MB) Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Zagotavljanje migracijskih koridorjev za prostoživeče živali na območju železniške infrastruktureSamar Al Sayegh-Petkovšek, Klemen Kotnik, 2023, pregledni znanstveni članek Povzetek: Železniški transport je okoljsko in ekonomsko sprejemljivejši od drugih vrst kopenskega transporta, vendar lahko negativno vpliva na prostoživeče živali, saj pomeni oviro za njihovo gibanje (barierni učinek) ter neposredno povečuje umrljivost zaradi trkov z vlaki. Zaradi tovrstnih vplivov je smiselno načrtovati in implementirati omilitvene ukrepe, ki zagotavljajo ekološko povezljivost in zmanjšujejo umrljivost prostoživečih živali na območju železniške infrastrukture. Ukrepi morajo biti usmerjeni predvsem k preprečevanju vstopanja in zadrževanja živali na območju železniških tirov, saj se vlaki praviloma ne morejo izogniti trku. Še posebej primerni so omilitveni ukrepi, ki zmanjšujejo število trkov in ne povečujejo bariernega učinka. V preglednem članku smo se osredotočili na ukrepe, ki so bili obravnavani oz. implementirani na območju železniške infrastrukture in na novejše raziskave, v okviru katerih so preverjali možnost uporabe alternativnih omilitvenih ukrepov, npr. opozorilnih sistemov, testiranih v Kanadi in na Švedskem. V drugem delu prispevka predstavljamo predlog protokola za zagotovitev migracijskih koridorjev na območju železnice, ki smo ga oblikovali na podlagi relevantne tuje literature in lastnih izkušenj, pridobljenih z načrtovanjem in spremljanjem ukrepov za zmanjšanje povoza prostoživečih živali (s poudarkom na parkljarjih) na cestah, hitrih cestah ter avtocestah in z analizo povozov na območju slovenske železniške infrastrukture v izbranem petletnem obdobju. Ključne besede: migracijski koridorji, železniška infrastruktura, barierni učinek, protokol, omilitveni ukrepi, trki prostoživečih živali z vlaki Objavljeno v DiRROS: 30.11.2023; Ogledov: 1214; Prenosov: 379 Celotno besedilo (2,58 MB) |
3. Namestitev zvočnih in svetlobnih (modrih) odvračal za divjad na odsekih državnih cest v letih 2018-2020 : poročilo monitoringa za sklopa 1 in 2Samar Al Sayegh-Petkovšek, Urška Kunej, Ajša Alagić, Katarina Flajšman, Tom Levanič, Boštjan Pokorny, 2020, elaborat, predštudija, študija Ključne besede: monitoring, trki vozil z divjadjo, omilitveni ukrepi, zvočne odvračalne naprave, svetlobni odsevniki, prostoživeči parkljarji, srnjad, jelenjad, divji prašič Objavljeno v DiRROS: 14.01.2021; Ogledov: 1731; Prenosov: 405 Gradivo ima več datotek! Več... |
4. Analiza uspešnosti vzpostavitve nadomestnega habitata Črni log - Hotiška gmajna s poudarkom na rastni uspešnosti sadikSamar Al Sayegh-Petkovšek, 2019, izvirni znanstveni članek Povzetek: Analizirali smo vzpostavitev nadomestnega habitata Črni log - Hotiška gmajna, ki je bil osnovan jeseni 2010 s sajenjem predvsem dveletnih sadik drevesnih in grmovnih vrst kot omilitveni ukrep zaradi izgube gozdnih površin v Črnem logu ob izgradnji avtocestnega odseka Beltinci-Lendava. V obdobju od 2011 do 2017 smo določili deleže preživetja, izdelali ocene vitalnosti in določili višinski ter debelinski prirastek za 566 sadik sedmih drevesnih vrst (črna jelša, dob, gorski javor, divja češnja, maklen, čremsa in poljski brest), rastočih na 26 raziskovalnih ploskvah. Sajenje je bilo praviloma uspešno pri vseh analiziranih vrstah, z izjemo divje češnje, kljub nekoliko večjem izpadu v drugem rastnem obdobju (dob, črna jelša, čremsa) oziroma še tri leta po sajenju (dob). Domnevamo, da je na zmanjšano preživetje sadik v letu 2012 vplivala suša v obdobju od oktobra 2011 do februarja 2012. Hkrati so v aprilu 2012 poročali o spomladanski pozebi, za katero je zlasti občutljiv dob, katerega povprečni delež preživetja se je povečal na okoli 70 % šele v letu 2015 in se nato ni več bistveno spremenil. Na podlagi opaženih poškodb divje češnje, čremse in maklena že v letu 2011 ter gorskega javorja in poljskega bresta v letu 2012 sklepamo, da je tudi objedanje divjadi vplivalo na manjši delež preživetja, vendar manj kot neugodne vremenske razmere. V tretjem letu (2013) po vzpostavitvi nadomestnega habitata sta bila povprečni višinski in povprečni debelinski prirastek na koreninskem vratu za vse drevesne vrste, z izjemo divje češnje, pozitivna in bistveno večja od prejšnjega rastnega obdobja (april 2011 - april 2012). Upoštevaje deleže preživetja, višinsko in debelinsko priraščanje ter delež vitalnih sadik je najuspešnejša drevesna vrsta črna jelša, kar je pogoj za oblikovanje načrtovanega jelševega sestoja. Med vsemi opazovanimi vrstami pa je najmanj uspešna divja češnja. Delež preživetja sadik je bil namreč vseskozi manjši od zahtevanih 70 %, zato smo ocenili, da sajenje divje češnje na izbranih raziskovalnih ploskvah ni bilo uspešno. Na podlagi ugotovitev so jo že v jeseni 2013 ponovno sadili, vendar zunaj raziskovalnih ploskev in zato slednje ne vpliva na predstavljene rezultate. Lahko zaključimo, da se med Hotiško gmajno in Črnim logom uspešno vzpostavlja gozdni habitat, ki nadomešča prejšnje njivske površine in da bo lahko nadomestil oziroma omilil škodo zaradi izgube gozdnih površin v Črnem logu ob izgradnji avtoceste A5 na odseku Beltinci-Lendava. Pričakujemo, da bo nastali gozdni sestoj v naslednjih letih omogočil gnezdenje srednjega detla in belovratnega muharja, ki sta zaradi gradnje avtoceste izgubila del svojega habitata. Ključne besede: nadomestni habitat, Črni log - Hotiška gmajna, Alnus glutinosa (L.) Gartn., Quercus robur L., Acer pseudoplatanus L., Acer campestre L., Prunus avium L., Prunus padus L., Ulmus minor Mill., sadike Objavljeno v DiRROS: 08.08.2019; Ogledov: 3543; Prenosov: 1030 Celotno besedilo (633,15 KB) |
5. Projekt LIFE DINALP BEAR za celovito upravljanje in varstvo rjavega medveda v severnih Dinaridih in AlpahNives Pagon, Samar Al Sayegh-Petkovšek, Matej Bartol, Tomaž Berce, Sonia Calderola, Rok Černe, Urša Fležar, Claudio Groff, Đuro Huber, Ida Jelenko Turinek, Klemen Jerina, Marko Jonozovič, Irena Kavčič, Felix Knauer, Miha Krofel, Bojana Lavrič, Aleksandra Majić Skrbinšek, Miha Marenče, Urška Marinko, Anja Molinari-Jobin, Boštjan Pokorny, Hubert Potočnik, Slaven Reljic, Tomaž Skrbinšek, Matija Stergar, Bojan Vivoda, 2018, poljudni članek Ključne besede: rjavi medved, gospodarjenje z divjadjo, LIFE DINALP BEAR, Dinaridi, Alpe Objavljeno v DiRROS: 20.06.2018; Ogledov: 5492; Prenosov: 1056 Celotno besedilo (428,28 KB) |
6. Prehod kovin iz tal v tkiva izbranih vrst prostoživečih živali : primer Velikega VrhaSamar Al Sayegh-Petkovšek, Nataša Kopušar, Boštjan Pokorny, Davorin Tome, Boris Kryštufek, 2017, izvirni znanstveni članek Povzetek: V raziskavi smo analizirali prenos kovin iz gozdnih in travniških tal v male sesalce (rumenogrla miš, gozdna in poljska voluharica), veliko sinico in lisico, ki živijo na območju Velikega Vrha. Hkrati smo ocenili tveganje za te organizme na podlagi primerjave določenih vsebnosti v rastlinskih in živalskih tkivih s kritičnimi ter dopustnimi vsebnostmi in izračunom kvocienta tveganja (HQ) na podlagi vnosa kovin s prehrano. Izjema je bila velika sinica, ki smo jo pri izračunu HQ nadomestili s kosom, ki se pogosto prehranjuje z deževniki. Ugotovili smo, da so gozdni in travniški ekosistemi na območju Velikega Vrha, ki je bil zlasti v preteklosti izpostavljen velikim izpustom iz Termoelektrarne Šoštanj, zmerno obremenjeni s Pb (gozdna tla, živalska tkiva), Hg (gozdna tla, živalska tkiva) in Cd (travniška tla, korenine trav, detelj in zeli). Vendar tveganja za prostoživeče živali (navadna lisica, rumenogrla miš, poljska in gozdna voluharica) in deževnike nismo ugotovili, saj so bile določene vsebnosti Hg, Pb in Cd nižje od kritičnih (mali sesalci, lisica) oziroma letalnih (smrtnih) vsebnosti (deževniki). Obstaja pa verjetnost za tveganje zaradi vnosa Hg v lisico prek gozdne voluharice in zaradi vnosa Pb v kosa prek deževnikov, vendar samo v primeru, če bi ta prehranska vira sestavljala vsaj polovico diete omenjenih organizmov. Ključne besede: kovine, termoelektrarna, Hg, Pb, mali sesalci, velika sinica, ocena tveganja Objavljeno v DiRROS: 21.02.2018; Ogledov: 6241; Prenosov: 3047 Celotno besedilo (1,21 MB) Gradivo ima več datotek! Več... |
7. Ekosistemska vloga, pomen in vplivi prostoživečih prežvekovalcevBoštjan Pokorny, Katarina Flajšman, Samar Al Sayegh-Petkovšek, 2017, pregledni znanstveni članek Povzetek: V Evropi živi okrog 15 milijonov osebkov prostoživečih prežvekovalcev (s skupno biomaso 610.000 ton), ki pripadajo dvajsetim vrstam; med njimi je deset domorodnih (v Sloveniji: evropska srna/srnjad, navadni jelen/ jelenjad in gams) ter deset tujerodnih (pri nas: damjak, muflon in alpski kozorog). Čeprav so nekatere podvrste redke in ogrožene, se prostorska razširjenost in številčnost večine vrst prostoživečih parkljarjev (prežvekovalcev in divjega prašiča) v zadnjih desetletjih večata povsod v Evropi, posledica česar so številni izzivi in priložnosti pri upravljanju populacij. Kljub nekaterim konfliktom, kot je škoda na kmetijskih površinah, poškodbe (in tudi škoda) v gozdovih ter vedno več trkov z vozili, so prostoživeči parkljarji v številnih državah prepoznani kot pomemben obnovljiv naravni oz. ekonomski vir (visokokakovostna divjačina, lovni turizem), imajo pomembno nematerialno (kulturno, estetsko, rekreacijsko) vlogo, kot ključne vrste v kopenskih ekosistemih pa pomembno vplivajo na biotsko raznolikost in razvoj kopenskih ekosistemov. Med drugim nudijo naslednje pomembne ekosistemske usluge: ustvarjanje pestrejših habitatnih razmer in dolgoročno večanje biotske raznolikosti, vpliv na kroženje in prostorsko premeščanje hranil, razširjanje rastlinskih semen (zoohorija), so pa tudi pomemben prehranski vir za velike zveri in mrhovinarje. Zaradi naštetih vlog so pomembni okoljski inženirji in so integralni, nepogrešljiv del ekosistemov in tudi njihovega upravljanja. Prisotnost, razširjenost in številčnost prostoživečih parkljarjev/prežvekovalcev je zato treba razumeti kot priložnost in pomemben obnovljiv naravni vir, ne pa kot okoljske motnje, populacije pa je treba upravljati upoštevaje spreminjajoče se naravno ter družbeno okolje. Ključne besede: prostoživeči parkljarji, prežvekovalci, navadni jelen, evropska srna, ekosistemska vloga, upravljanje populacij Objavljeno v DiRROS: 28.10.2017; Ogledov: 4005; Prenosov: 936 Celotno besedilo (166,72 KB) |
8. Vpliv prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosistemeSamar Al Sayegh-Petkovšek, Boštjan Pokorny, Dejan Firm, Klemen Jerina, 2015, pregledni znanstveni članek Povzetek: Velike prostoživeče rastlinojede uvrščamo med ključne vrste kopenskih ekosistemov, saj neposredno in posredno vplivajo na številne druge skupine organizmov in na zgradbo ter delovanje celotnih ekosistemov. Veliki rastlinojedi s prehranjevanjem, teptanjem, uriniranjem in iztrebljanjem prerazporejajo hranila, vplivajo na zbitje, prezračenost in erozijo tal, razširjajo rastlinska semena ter pogosto povečujejo raznovrstnost travniških ekosistemov, še zlasti v produktivnih travniških ekosistemih, na primer v zmernem podnebju Evrope. Številčnost in prostorska razširjenost večine vrst prostoživečih prežvekovalcev narašča v večjem delu Evrope, vključno s Slovenijo. Na posameznih, prostorsko omejenih lokacijah se povečujejo težave (npr. izgube travniške krme na travinju) predvsem zaradi paše jelenjadi (Cervus elaphus L.). Deli Notranjske in Kočevske se hitro zaraščajo, hkrati so to območja z največjimi gostotami jelenjadi, kar povečuje njene pritiske na preostale travnike in pašnike, zlasti tiste, ki so intenzivneje gnojeni. Slednje se zlasti med oškodovanci (kmetovalci) pogosto poudarja kot pomembna škoda zaradi izgube v pridelavi travniške krme. Vendar lahko parkljarji vplivajo na gospodarsko donosnost travinja tudi posredno, in sicer z oblikovanjem vrstne sestave travišč ter spreminjanjem produktivnosti tal. Za celostno upravljanje je treba poznati tudi njihove neposredne in posredne ekološke vplive in pomene. V članku smo zato pripravili pregled domačih in tujih raziskav neposrednih in posrednih vplivov prostoživečih velikih rastlinojedov na travniške ekosisteme. Ključne besede: prostoživeči rastlinojedi parkljarji, jelenjad, paša, škode na traviščih, ekološki vplivi Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 5313; Prenosov: 2439 Celotno besedilo (441,50 KB) |
9. Deževniki kot kazalniki onesnaženosti talSamar Al Sayegh-Petkovšek, Nataša Kopušar, 2013, izvirni znanstveni članek Povzetek: Na raziskovalnih območjih v neposredni bližini nekdanje topilnice svinca (Zgornja Mežiška dolina, Žerjav), največjega termoenergetskega objekta v Sloveniji (Šaleška dolina, Veliki Vrh), ob regijski cesti Velenje - Celje (Črnova) in na referenčni lokaciji (Logarska dolina, Polanc) smo v talnih vzorcih in v deževnikih določali vsebnosti kovin z namenom raziskati prehod kovin iz tal v deževnike in oceniti njihov bioindikacijski potencial. Na podlagi predstavljenih rezultatov je razvidno, da: (i) so bile največje vsebnosti kovin v deževnikih iz najbolj onesnaženega območja (Žerjav), najmanjše pa praviloma v deževnikih z referenčne lokacije (Logarska dolina); (ii) so se v deževnikih, vzorčenih na vseh lokacijah, kopičili Cd, Hg in Zn, katerih BCF-faktorji so nihali med 1,18 - 29,2 (Cd), 1,68 - 21,0 (Hg) in med 1,10 - 5,57 (Zn); (iii) so deževniki dobri kazalniki onesnaženosti tal s Zn, Cd, Cu, Pb, Hg in Mo, saj smo dokazali, da obstaja statistično značilna soodvisnost med vsebnostjo navedenih kovin v tleh in v deževnikih. Ključne besede: deževniki, kovine, onesnaženost tal, BCF, biokoncentracijski faktor, bioindikatorji, Slovenija Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 5224; Prenosov: 2357 Celotno besedilo (853,83 KB) |
10. Glive kot odzivni in akumulacijski bioindikatorji onesnaženosti gozdnih rastišč v Šaleški doliniSamar Al Sayegh-Petkovšek, Boštjan Pokorny, 2006, izvirni znanstveni članek Povzetek: V Šaleški dolini smo analizirali talne in nadzemne glivne združbe z namenom ugotoviti potencialno onesnaženost gozdnih rastišč. Glive smo uporabili kot odzivne (pojavljanje trosnjakov višjih gliv, raziskave tipov ektomikorize in mikoriznega potenciala tal) in akumulacijske (analize težkih kovin v trosnjakih gliv) kazalce stanja gozdnega ekosistema. Opravljali smo naslednje raziskave: (a) popise trosnjakov višjih gliv, (b) raziskave tipov ektomikorizein njihove biodiverzitete, (c) analize mikoriznega potenciala tal in (d) raziskave vsebnosti težkih kovin v trosnjakih gliv. V vseh primerih so se glive pokazale kot učinkovit bioindikator stanja gozdnega ekosistema. Ključne besede: glive, ektomikoriza, inventarizacija višjih gliv, mikorizni potencial, težke kovine, onesnaženost gozdnih rastišč, Šaleška dolina Objavljeno v DiRROS: 12.07.2017; Ogledov: 4854; Prenosov: 2080 Celotno besedilo (3,79 MB) |