1. Povezava med prevladujočo aerobno rastočo črevesno floro pri izjemno nedonošenih novorojenčkih, rojenih z 28 tedni gestacije ali manj, in težjimi zapleti nedonošenostiMatija Kiker, Julija Klančič, Mihael Rus, Štefan Grosek, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Izjemno nedonošeni novorojenčki (< 28 tednov gestacije) imajo visoko tveganje za nastanek resnih zapletov in bolezni nedonošenosti. Za napovedovanje težjih okužb, bolezni in zapletov nedonošenosti je bila pogosto uporabljena tudi mikrobiološka analiza črevesne flore v blatu, kljub temu da je v strokovni literaturi malo dokazov, ki bi podpirali njeno diagnostično uporabnost. Namen raziskave je bil analizirati morebitno povezavo med prevladujočo aerobno črevesno floro in težjimi zapleti, okužbami in boleznimi nedonošenosti ter na podlagi tega potrditi oz. ovreči diagnostično uporabnost jemanja blata za mikrobiološko analizo pri izjemno nedonošenih novorojenčkih. Prav tako smo v raziskavi iskali povezave med črevesno floro in ostalimi florami na telesu novorojenčka. METODE. Izvedli smo retrospektivno raziskavo, v katero smo vključili 55 otrok, rojenih med letoma 2017 in 2022, z gestacijsko starostjo manj kot 28 tednov, ki jim je bilo v prvih 30 dneh po rojstvu odvzeto blato. Statistične teste smo izvajali pri stopnji tveganja 5 %(α = 0,05). REZULTATI. Povezave med prevladujočo aerobno črevesno floro in težjimi okužbami, boleznimi ter zapleti nedonošenosti v raziskavi nismo našli, prav tako ne med prevladujočo črevesno floro in ostalo floro na telesu novorojenčka, razen v dveh primerih. RAZPRAVA. Glede na rezultate raziskave lahko zaključimo, da mikrobiološko testiranje blata pri izjemno nedonošenih novorojenčkih, ki se uporablja za napovedovanje težjih okužb, bolezni in zapletov nedonošenosti, nima diagnostične vrednosti.
Ključne besede: novorojenček, vaginalna flora, kožna flora, črevesna disbioza, črevesna flora, okužba, zapleti nedonošenosti
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 87; Prenosov: 35
 Celotno besedilo (192,73 KB) |
2. Endometrioza in prisotnost ščitničnih protitelesTia Knific, Urška Kocutar, Sara Korošec, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Endometrioza je pogosta kronična vnetna ginekološka bolezen, za katero je značilna prisotnost endometrijskega tkiva zunaj maternične votline. Njena etiologija ostaja kompleksna in premalo raziskana. Številne raziskave kažejo na možno povezavo med avtoimunskimi (AI) boleznimi ščitnice in endometriozo. METODE. V prospektivno kohortno raziskavo smo vključili 61 bolnic z endometriozo, sprejetih na Klinični oddelek za reprodukcijo Ginekološke klinike Ljubljana. Določili smo serumsko koncentracijo ščitničnih protiteles ter bolnice razdelili v dve skupini: s povišanimi vrednostmi vsaj ene vrste protiteles in brez njih. Razširjenost endometrioze smo ocenili po revidirani klasifikaciji endometrioze Ameriškega združenja za plodnost (r-AFS) glede na laparoskopski zapisnik, bolečinsko simptomatiko pa smo ocenili s standardiziranim vprašalnikom ter anamnezo. Statistično analizo smo izvedli s χ2 neodvisnosti in t-testom. REZULTATI. Povišane vrednosti ščitničnih protiteles smo ugotovili pri 12 od 61 bolnic (19,7 %), kar je znotraj razpona, ki ga navajajo raziskave za splošno populacijo žensk (5–21 %) in ni statistično značilno. Med skupinama ni bilo statistično pomembnih razlik glede stadija endometrioze (r-AFS), neplodnosti ali bolečinske simptomatike. RAZPRAVA. Rezultati naše raziskave ne potrjujejo večje razširjenosti AI bolezni ščitnice pri bolnicah z endometriozo. Na tej podlagi presejanje za ščitnična protitelesa pri tej populaciji ni utemeljeno.
Ključne besede: endometrioza, ščitnična protitelesa, avtoimunske bolezni, r-AFS
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 85; Prenosov: 33
Celotno besedilo (140,60 KB) |
3. |
4. Zdravljenje bolečine s šibkimi opioidnimi analgetiki s podaljšanim sproščanjem v ambulanti družinske medicineKatarina Skubec Moćić, Breda Barbič-Žagar, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Bolečina je po vsem svetu najpogostejši razlog za posvet z zdravnikom in en glavnih vzrokov invalidnosti. Ocenjuje se, da 40–60 % bolnikov s kronično bolečino ni ustrezno zdravljenih. Za zdravljenje stalne srednje močne do močne bolečine se priporoča jemanje dolgodelujočih šibkih opioidnih analgetikov, za lajšanje prebijajoče bolečine pa dodatno še jemanje kratkodelujočih opioidnih anagletikov. Namen te raziskave je bil pridobiti podatke o tem, pri katerih vrstah in trajanju bolečine, prisotnosti pridruženih bolezni ter neuspešnosti morebitnega predhodnega protibolečinskega zdravljenja se specialisti družinske medicine odločajo za zdravljenje bolečine s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem. METODE. V opazovalni večcentrični epidemiološki raziskavi so sodelovali 103 raziskovalci iz različnih slovenskih zdravstvenih ustanov, ki so skupno vključili 893 bolnikov(preiskovancev). Za vsakega bolnika je bil predviden enkraten zajem podatkov. Poleg demografskih podatkov se je zbiralo podatke o: predhodnem protibolečinskem zdravljenju, jakosti, trajanju ter vrsti bolečine, pridruženih boleznih oz. dejavnikih tveganja za nekatere bolezni pri bolnikih, ki so jim uvedli zdravljenje s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem; in številu bolnikov, ki so pred zajemom podatkov bolečino občutili ponoči. Pri uvedbi zdravljenja s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem se je spremljalo, kakšna sta povprečno predpisano trajanje zdravljenja in povprečni predpisani odmerek ter katero je drugo najpogostejše sočasno analgetično zdravljenje. REZULTATI. Specialisti družinske medicine so šibek opioidni analgetik s podaljšanim sproščanjem za zdravljenje srednje močne do močne bolečine najpogosteje predpisali bolnikom, starim 60–80 let, ter tistim, ki so imeli poleg bolečine še druga obolenja ali dejavnike tveganja za nekatere bolezni, predvsem srčno-žilne in bolezni prebavil ali sladkorno bolezen. Med bolniki, ki so občutili bolečino in so jim predpisali zdravljenje, je prevladovala bolečina v križu ali mišično-skeletna bolečina zaradi drugih vzrokov, sledile so bolečina po poškodbi, nevropatska bolečina, bolečina zaradi rakavega obolenja, revmatska bolečina in druge. Skoraj vsem bolnikom (99 %) so predpisali kombinacijo tramadola in paracetamola s podaljšanim sproščanjem v jakosti 75 mg/650 mg. Večina (74 %) je jemala dnevni odmerek po 150 mg/1300 mg oz. dve tableti
na dan, prevladovalo pa je priporočeno trajanje zdravljenja, to je en teden ali več. RAZPRAVA. Stalen nadzor bazalne bolečine in nadzor bolečine ponoči sta se izkazala kot najpomembnejša razloga za uvedbo zdravljenja s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem.
Ključne besede: kronična bolečina, zdravljenje bolečine, šibki opioidni analgetiki
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 88; Prenosov: 32
Celotno besedilo (199,67 KB) |
5. Vid in varnost v prometuMiha Tavčar, Barbara Tratnik Jakljič, Martin Kurent, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Največ informacij pri vožnji dobimo z vidom, zato je pregledovanje in spremljanje vidne funkcije zelo pomemben del varnosti pri aktivnem vključevanju v promet. Za varno vožnjo so potrebne ustrezne vidne funkcije: ostrina vida, vidno polje, globinski vid, barvni vid, kontrastna občutljivost ter občutljivost na osvetlitev in zatemnitev. Očesne bolezni in stanja, ki lahko pomembno vplivajo na varno vključevanje v promet, so kratkovidnost, daljnovidnost, astigmatizem, siva mrena, glavkom, diabetična retinopatija, degeneracija rumene pege ter vse ostale očesne bolezni in stanja, ki vplivajo na katerokoli vidno funkcijo. Vse vidne funkcije preveri specialist medicine dela, prometa in športa na preventivnem zdravstvenem pregledu pred začetkom šole vožnje in po potrebi ob podaljšanjih vozniškega dovoljenja. Ob novoodkriti očesni patologiji ali v primeru, da specialist medicine dela, prometa in športa iz drugih razlogov ne more sam ugotoviti zmožnosti za vožnjo, se v obravnavo vključi tudi oftalmolog. Za oceno vida za zmožnost vožnje voznikov skupin ena in dva obstajajo posebna merila, ki jih specialisti upoštevajo na pregledu pred izdajo ali podaljšanjem vozniškega dovoljenja.
Ključne besede: vid, vožnja, varnost, promet, ostrina vida, vidno polje
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 78; Prenosov: 32
Celotno besedilo (183,71 KB) |
6. Odkrivanje in zdravljenje nevroendokrinih neoplazem trebušne slinavke: pregled literatureLara Mastnak, David Badovinac, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Nevroendokrine neoplazme so skupina redkih in raznolikih neoplazem. Čeprav lahko nastanejo v različnih tkivih, več kot polovica vseh primerov izhaja iz gastroenteropankreatičnega sistema, ki je največji nevroendokrini sistem v človeškem telesu. V zadnjem desetletju se je zaradi boljšega razumevanja teh neoplazem pomembno spremenila tudi njihova klasifikacija, ki jih danes deli na dobro diferencirane nevroendokrine tumorje in slabo diferencirane karcinome. Nevroendokrine neoplazme trebušne slinavke pogosto rastejo počasi in pozno zasevajo, zaradi česar jih pogosto odkrijemo šele v napredovali fazi, ko kurativno zdravljenje ni več možno. Pomembno vlogo pri odkrivanju imajo sodobne diagnostične metode, ki vključujejo biokemijske preiskave, napredno slikovno diagnostiko in histopatološke analize. Zdravljenje teh neoplazem je odvisno od stadija bolezni in lahko vključuje kirurške posege ali sistemske terapije pri napredovalih oblikah. Pomembno je, da je vrsta zdravljenja prilagojena posameznemu bolniku, kar je mogoče le z usklajenim sodelovanjem večdisciplinarnega tima strokovnjakov. Namen članka je podati celovit pregled kliničnih značilnosti, diagnostičnih pristopov in možnosti zdravljenja nevroendokrinih neoplazem trebušne slinavke, katerih incidenca v Sloveniji in svetu vztrajno narašča.
Ključne besede: nevroendokrini tumorji trebušne slinavke, nevroendokrini karcinom trebušne slinavke, diagnostika, kirurško zdravljenje, sistemsko zdravljenje, večdisciplinarna obravnava
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 79; Prenosov: 31
Celotno besedilo (328,30 KB) |
7. Akademski doping: farmakološka sredstva za krepitev kognicijeErazem Bahčič, Mojca Kržan, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Kognitvni ali akademski doping zadnji dve desetletji pridobiva na zanimanju in odpira številna vprašanja na področju medicine, nevroznanosti, psihofarmakologije in etike. V širšem pomenu gre pri akademskem dopingu za prizadevanja sicer zdravih ljudi, da bi z določenimi, običajno farmakološkimi intervencijami, izboljšali svoje kognitivne sposobnosti in jih pomaknili na suprafiziološko raven. Učinkovine, po katerih posegajo zdravi ljudje, so večinoma nootropiki ali kognitivni ojačevalci – gre za zdravila na recept (metilfenidat, modafinil itd.), ki imajo dokazane ugodne učinke pri bolnikih s kognitivnimi primanjkljaji, manj pa je znanega o njihovi uporabi pri zdravih ljudeh. V dosedaj objavljeni literaturi obstajajo deljena mnenja o njihovi učinkovitosti, uporabi in varnosti v populaciji zdravih ljudi. V ospredje te tematike so velikokrat postavljeni študenti, pri katerih je glede na ameriške podatke prevalenca zlorabe nootropikov med 6,9 in 35,5 %. Medtem ko nekatere raziskave ugotavljajo ugodne učinke nootropikov na zmogljivost v določenih kognitivnih domenah ali pri reševanju specifičnih nalog, spet druge kažejo, da je njihov učinek zanemarljiv, ga sploh ni ali pa celo, da nootropiki lahko delujejo škodljivo na kognitivne sposobnosti. Trenutno se zdi, da bi bil njihov učinek lahko odvisen tudi od naravnih danosti oz. človekovih bazalnih kognitivnih sposobnosti. Nenazadnje akademski doping odpira tudi mnoga vprašanja glede etičnosti uporabe oz. zlorabe nootropikov, izvora viška zdravil na recept in morebitnih nevarnosti z vidika zasvoljivosti ter novih učinkovin, ki posnemajo delovanje že uveljavljenih nootropikov.
Ključne besede: akademski doping, kognitivni ojačevalci, nootropiki, metilfenidat, modafinil, zloraba, nepravilna raba
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 82; Prenosov: 38
Celotno besedilo (506,90 KB) |
8. Bolečina pri odraslih bolnikih z rakom in obravnava prebijajoče bolečineManca Bregar, Hana Rakuša, Sara Topić, Branka Stražišar, Iztok Potočnik, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Mednarodno združenje za raziskovanje bolečine slednjo opredeljuje kot neprijetno čutno in čustveno izkušnjo, ki je povezana z dejansko ali morebitno poškodbo tkiva. Glede na mehanizem nastanka jo lahko razvrstimo na nociceptivno, ki jo delimo na somatsko in visceralno, ter nevropatsko in nociplastično. Glede na trajanje jo razdelimo na akutno ali kronično, akutna ob neustreznem zdravljenju lahko vztraja in pridobi lastnosti kronične bolečine. Posebna oblika bolečine, ki zahteva dodatno pozornost, je rakava bolečina, ki se razvije neposredno zaradi razraščanja novotvorbe ali pa je posledica zdravljenja malignega obolenja. Tudi ob uspešnem obvladovanju kronične rakave bolečine lahko bolnika obremenjuje prebijajoča bolečina, katere zdravljenje zahteva večdisciplinaren pristop. Farmakološko zdravljenje kronične rakave bolečine mora biti uvedeno v skladu s prilagojeno lestvico analgezije Svetovne zdravstvene organizacije. Zlati standard za zdravljenje rakave bolečine so opioidni analgetiki, ki jim dodajamo še neopioidne analgetike in adjuvante. Nefarmakološke metode farmakološko zdravljenje dopolnjujejo, vendar niso prva oz. edina izbira v načrtu zdravljenja. Dodajajo se lahko na vseh stopnjah zdravljenja rakave bolečine. Zdravljenje prebijajoče bolečine predstavlja izziv za zdravnike zaradi raznolike etiologije in pomanjkanja državnih ter mednarodnih smernic. Za uspešno zdravljenje je tudi v tem primeru treba združevati farmakološke in nefarmakološke pristope, zelo pomembna je predvsem uvedba kratkodelujočih opioidnih analgetikov, nefarmakoloških metod, za katere bolniki menijo, da ugodno vplivajo na njihovo doživljanje bolečine, in psihološke podpore.
Ključne besede: kronična rakava bolečina, prebijajoča bolečina, lestvica analgezije Svetovne zdravstvene organizacije, farmakološko zdravljenje rakave bolečine, nefarmakološko zdravljenje rakave bolečine, rešilni odmerki opioidnega analgetika
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 60; Prenosov: 29
Celotno besedilo (296,81 KB) |
9. Etiologija, diagnostika in klinični pomen aloimunizacij na eritrocitne antigeneKlara Železnik, Ivica Marić, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Eritrocitna aloprotitelesa nastanejo ob stiku s tujimi eritrocitnimi antigeni (po prejetju transfuzije, po presaditvi organov, med nosečnostjo), lahko pa nastanejo tudi brez jasnega predhodnega imunskega dražljaja. V tem primeru govorimo o t. i. naravno prisotnih protitelesih. Na nastanek aloimunizacije vpliva mnogo dejavnikov. Med najpomembnejšimi so genetski dejavniki (npr. fenotip humanih levkocitnih antigenov prejemnika), vplivi okolja (npr. način priprave krvnih komponent), trajanje stika s tujim antigenom, imunogenost eritrocitnih antigenov, stopnja neskladnosti med prejemnikom in dajalcem oz. nosečnico in plodom, imunski status ter pridružena obolenja pri prejemniku. Eritrocitna protitelesa lahko povzročijo hemolitično transfuzijsko reakcijo pri prejemniku transfuzije ter hemolitično bolezen ploda in novorojenčka. Dodatni zapleti so težave pri zagotavljanju skladnih enot eritrocitov, podaljšanje časa predtransfuzijskega testiranja in posledični zamik pri sproščanju krvi ter višji finančni stroški obravnave bolnika. Zakonodaja opredeljuje presejalno testiranje na prisotnost eritrocitnih protiteles pri nosečnicah, prejemnikih transfuzije in krvodajalcih. Objav statističnih podatkov o incidenci aloimunizacij za Slovenijo ni. Groba ocena je, da ima 1–1,5 % bolnikov prisotna aloimuna protitelesa, kar je primerljivo z nekaterimi tujimi raziskavami. Aloimunizacija med krvodajalci je po naših ocenah še redkejša (< 0,001 %).
Ključne besede: transfuzija, protitelesa, hemoliza, imunohematologija, imunost
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 51; Prenosov: 31
Celotno besedilo (178,87 KB) |
10. Probiotična terapija s sevom Lactobacillus in izločanje glukagonu podobnega peptida 1 pri sladkorni bolezni tipa 2: pregled novejše literatureNoah Emil Glisik, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Probiotične intervencije, zlasti z uporabo sevov Lactobacillus, pridobivajo na pomenu kot možna terapevtska možnost za izboljšanje izločanja glukagonu podobnega peptida 1, kar je ključen mehanizem pri obvladovanju sladkorne bolezni tipa 2. METODE. Pregled literature vključuje klinične in predklinične raziskave, objavljene med letoma 2015 in 2024, ki proučujejo učinke različnih sevov Lactobacillus na izločanje glukagonu podobnega peptida 1 ter povezane presnovne učinke. Iskanje je bilo izvedeno v bazah PubMed, JSTOR in Web of Science, dostopnih prek Univerze v Mariboru, z uporabo specifičnih ključnih besed in logičnih operatorjev. Podatki so bili analizirani in zbrani v programu Microsoft Excel. REZULTATI. Rezultati predkliničnih raziskav na živalskih modelih kažejo obetavne učinke Lactobacillus na izločanje glukagonu podobnega peptida 1. Vendar pa klinične raziskave na ljudeh prinašajo bolj raznolike rezultate, kar je posledica razlik v mikrobioti, fizioloških razlikah in neskladnostih v probiotičnih formulacijah. RAZPRAVA. Medtem ko predklinične raziskave podpirajo pozitiven vpliv Lactobacillusa na glukagonu podoben peptid 1, je potrebna večja skladnost v kliničnih raziskavah, da bi potrdili terapevtsko zmožnost pri ljudeh. Nadaljnje raziskave, vključno z večcentričnimi in dolgoročnimi raziskavami, bi lahko prispevale k razvoju posamezniku prilagojenih probiotičnih strategij za izboljšanje glikemičnega nadzora pri sladkorni bolezni tipa 2.
Ključne besede: Lactobacillus, probiotiki, sladkorna bolezen tipa 2, glukagonu podoben peptid 1 (GLP-1), presnova glukoze
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 70; Prenosov: 28
Celotno besedilo (211,81 KB) |
