Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Povzetek: Sri Lanka is the only country that has seen Theravāda Buddhism established, preserved, and continue to exist up to the present since the missions to other co-untries from its birth in India. It is a historical fact that after the Third Buddhist Council, missionaries were dispatched to nine countries for the propagation of Theravāda Buddhism. There is no historical evidence to confirm that any of the nine countries except Sri Lanka was able to preserve Theravāda Buddhism and keep it in its original form throughout the course of time. On the other hand, Sri Lanka secures the honour and credit to have been the centre of Theravāda Budd-hism for a considerable time.The present paper deals with the way Sri Lanka contributed immensely to the establishment, protection, and flourishing of Theravāda Buddhism as a unique tradition of Buddhist thought. In this respect, our attention is focused mainly on the exegetical literature of the Theravāda tradition which will shed much li-ght on both the theoretical and practical aspects of the tradition. The Sri Lankan Mahāvihāra community of monks was responsible for providing a vast exegetical literature which consists of commentaries, sub-commentaries, sub-sub-commen-taries, and the compendiums based on the Theravāda canon brought to Sri Lanka. The writing down of the Theravāda Pāḷi canon in Sri Lanka for the first time also marks a unique event in the history of Buddhism. The contribution made by Sri Lanka to preserve the Pāḷi canon by this means was highly instrumental in preser-ving it in its original form. Further, Sri Lanka was a source of inspiration to other Theravāda Buddhist countries to revitalize their Buddhism in accordance with the more orthodox form of Theravāda.
Ključne besede: Chinese religion, Buddhism, Theravāda Buddhism, Pāḷi Canon, manuals
Objavljeno v DiRROS: 28.02.2023; Ogledov: 292; Prenosov: 158
Celotno besedilo (403,20 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: The issue of religious practices within the Chinese diaspora in Cuba is increasingly debated within Chinese studies in latin america. as the Chinese and African diasporas in Cuba have intermingled ethnically, their religious practices have historically also intermingled. While the rise of Afro-Cuban religions in recent decades is primarily understood as a response to centuries of Spanish colonialism and perceived as a resistance to Eurocentric hegemonic power, this article aims to examine the efforts of the Chinese diaspora to re-evaluate their religions from the same decolonial perspective. This article aims to determine the tendencies of interactions between Chinese religious beliefs and Cuba’s religions before and after the Cuban revolution, including after the fall of the socialist bloc. Specifically, it examines whether post-revolution state atheism had an impact on the religious beliefs and ethnic heritage of members of the Chinese diaspora. In the 1990s there was a revival of the Guan Yu (关羽) cult which has been often interpreted as a consequence of the economic interests of the Chinese and Afro-Chinese diaspora or as a consequence of the interests of the Cuban government. However, we must also be aware of the broader historical, social and political context at play here.
Ključne besede: minorities, Chinese diaspora, Chinese religion, African diaspora, Cuban revolution, Cuba
Objavljeno v DiRROS: 28.02.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 159
Celotno besedilo (425,54 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Pahljače niso le pripomoček za hlajenje, ampak imajo veliko večjo vlogo v družbenem življenju, navadah in umetniškem razvoju ljudi. Povezane so z nekaterimi kulturnimi vidiki Japonske, kot so pripomočki za ples, orodje za prenos sporočil, predmet za izkazovanje bogastva in družbenega položaja, površina za umetniško izražanje ter predmet, povezan z obrednimi in religijski nameni. Uporaba pahljač ob verskih in obrednih priložnostih se je v zgodovini močno uveljavila. Pahljačo so ljudje držali v roki ali postavili predse, ko so molili k bogovom, lahko so jo uporabljali kot simbolično manifestacijo božanstva ali samo kot orodje za molitev k bogovom, uporabljala se je kot darilo ob obrednih in posebnih priložnostih, kot so poroke, pogrebi in čajni obredi. Za razumevanje vloge pahljače v japonski družbi in zlasti na področju religije je v prispevku predstavljeno zgodovinsko ozadje razvoja tega pripomočka, v katerem spoznamo razvoj različnih vrst, oblik ter načinov uporabe v obrednih in verskih dogodkih. Z raziskovanjem muzejskih zbirk predmetov iz Azije v slovenskih muzejih je bilo najdenih nekaj japonskih pahljač, ki bi lahko bile podobne tistim, ki so služile ritualnim namenom v verskem in obrednem življenju. Te so predstavljene in analizirane, proučene so njihove konstrukcije, oblike, dimenzije in slogi, ki so opredeljeni s pomočjo literature, in primerjani s pahljačami, ki so jih uporabljali v verskih obredih na Japonskem.
Ključne besede: muzejske zbirke, pahljače, obredni predmeti, religijski predmeti, japonske religije, simbolika pahljač
Objavljeno v DiRROS: 28.02.2023; Ogledov: 389; Prenosov: 140
Celotno besedilo (1,66 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Kitajska se ponaša z dolgo in bogato tradicijo uporabe denarja in numizmatič-nih predmetov v ljudskih religijskih in vraževerskih praksah. Med najbolj posebne med njimi gotovo spadajo meči iz starih kitajskih novcev, tako imenovani bixie jian (避邪劍) ali »meči, ki preženejo zlo«. Še posebej priljubljeni so bili v času dinastije Qing (1644–1912), proti koncu katere so se vse pogosteje znašli tudi v zbirkah evropskih zbirateljev in posameznikov, ki so se tedaj mudili na Kitajskem.Slovenski etnografski muzej v Ljubljani hrani kar dva primerka takih predmetov – eden naj bi pripadal Ivanu Skušku ml., avstro-ogrskemu mornariškemu častniku ter nadušememu zbiratelju kitajskih starin in starih novcev, drugi pa misijonarju Petru Baptistu Turku, ki je na tedanjo kitajsko družbo gledal predvsem z vidika lokalnih religij in vraževerja. Kako je meč razumel vsak izmed njiju? In, širše gledano, kako se je vloga in identiteta teh mečev spremenila pri prenosu v sekundarno, evropsko okolje oziroma kako so jih razumeli njihovi novi lastniki? Kako jih danes kategorizirajo evropski muzeji? So v domeni numizmatike ali religije? ali so ti meči za obrambo pred zlimi silami morda eni tistih predmetov, ki se zaradi svoje posebne narave vztrajno izmikajo muzejski klasifikaciji?
Ključne besede: vzhodnoazijske zbirke, Skuškova zbirka, Ivan Skušek ml., stari kitajski novci, meč iz novcev, bixie jian, numizmatika, religijske prakse, vraževerske prakse, Peter Baptist Turk, Kitajska
Objavljeno v DiRROS: 28.02.2023; Ogledov: 352; Prenosov: 153
Celotno besedilo (1,80 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Povzetek: Glasbila iz Skuškove zbirke Slovenskega etnografskega muzeja izkazujejo ornamentalne in figuralne upodobitve, simbolika katerih predstavlja številne izzive. Pogosto se nanašajo na srečenosne zveri ruishou (瑞獸), med katerimi izstopajo upodobitvi mitološkega bitja qilin (麒麟) in zmaja (龍 long), simbolika katerih je zgodaj prežela kitajsko zgodovino, folkloro, religijo in umetnost. V prispevku nas bo zanimalo predvsem dvoje. Najprej se bomo posvetili analizi motivike figuralnih upodobitev na glasbilih in razmislili, kaj nam lahko interpretacija te v širšem kontekstu kitajske kulture odkrije novega o glasbilih. Prav tako bomo proučili značilnosti simbolike na glasbilih v okviru petih kategorij simbolizma na glasbilih, opredeljenih s strani muzikologa Gen’ichija Tsuge. Za ponazoritev glavnih točk predstavitve bodo uporabljena predvsem glasbila in umetniška dela iz zbirke Ivana Skuška ml., največje zbirke kitajskih predmetov v Sloveniji, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej.
Ključne besede: Ivan Skušek ml., Skuškova zbirka, srečenosni motivi, glasbila, qilin, Kitajska
Objavljeno v DiRROS: 28.02.2023; Ogledov: 279; Prenosov: 141
Celotno besedilo (3,33 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...