1.
Spomin in pozaba v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni : primer taborišča Borovnica v SlovenijiUrška Lampe, 2021, izvirni znanstveni članek
Povzetek: Prispevek obravnava spomin in pozabo na taborišče Borovnica v Sloveniji, v katerem so bili po koncu druge svetovne vojne zajeti italijanski ujetniki, v glavnem tisti, ki so bili aretirani v Julijski krajini ob koncu vojne maja 1945. Spominska naracija na taborišče je postavljena v širši jugoslovanski in evropski kontekst kulture spominjanja ter obravnavana v daljšem časovnem obdobju (od leta 1945 pa vse do danes). Tekom raziskave smo ugotovili, da se je že v času delovanja taborišča nad domačini vzpostavil režim strahu, zato v letih in desetletjih po vojni domačini o taborišču in dogajanju v njem niso govorili. Kljub družbeno-političnim spremembam po letu 1991 in okoliščinam, ki so omogočile odpiranje problematičnih vprašanj in spominov iz časa druge svetovne vojne, se o taborišču tudi tedaj ni pričelo govoriti. Na podlagi obravnavanega primera ugotavljamo, da prekinitev kolektivne amnezije ni enostranski proces. Poleg temu naklonjenih družbeno-političnih okoliščin se morata želja in potreba po prekinitvi molka pojaviti znotraj skupnosti, ki je bila prisiljena v pozabo. Danes je spomin na taborišče postal integralni del lokalnega kolektivnega spomina, kljub temu, da nekateri še vedno neradi govorijo o tem obdobju.
Ključne besede: kolektivni spomin, pozaba, kultura spominjanja, druga svetovna vojna, svetovna vojna 1939-1945, italijanski ujetniki, taborišče Borovnica, Jugoslavija, Slovenija
Objavljeno v DiRROS: 22.01.2026; Ogledov: 537; Prenosov: 319
Celotno besedilo (2,14 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...
