1. |
2. |
3. |
4. Nociplastična bolečinaAngelika Kirar, Niko Farič, Rok Lajnšček, Jasmina Markovič Božič, Alenka Spindler-Vesel, Gorazd Požlep, 2026, pregledni znanstveni članek Povzetek: Mednarodno združenje za preučevanje bolečine opredeljuje nociplastično bolečino kot bolečino, ki nastane zaradi spremenjene zaznave bolečine kljub odsotnosti tkivne okvare ali bolezni somatosenzoričnega sistema, ki bi povzročila bolečino. Povezujejo jo s primarnimi bolečinskimi sindromi, kot so kronična razširjena bolečina, fibromialgija, kompleksni regionalni bolečinski sindrom, kronični primarni glavobol in orofacialna bolečina, kronični visceralni bolečinski sindromi, kronična primarna mišično-skeletna bolečina. Pogosto se pojavlja skupaj z nociceptivno in/ali nevropatsko bolečino. Glede na epidemiološke raziskave nociplastična bolečina prizadene 5–15 % odrasle populacije, pogosteje ženske. V centralnem in perifernem živčnem sistemu se pojavijo vnetje, spremembe v monoaminski mreži in toličnih receptorjih, ki vplivajo na bolečinski signal in imunski odziv. Za nociplastično bolečino je značilna večtočkovna razširjena bolečina, ki traja več kot tri mesece. Spremljajo jo preobčutljivost na dotik, gibanje, spremembo toplote, lahko pa tudi povečana občutljivost na zvok, vonj, svetlobo ter motnje spanja, utrujenost in kognitivne motnje. Pri obravnavi bolnikov s kronično bolečino je ključna prepoznava nociplastične bolečine in ustrezno zdravljenje, ki vključuje interdisciplinarni personaliziran terapevtski pristop.
Ključne besede: nociplastična bolečina, periferna senzitizacija, centralna senzitizacija, kronični bolečinski sindromi
Objavljeno v DiRROS: 25.08.2026; Ogledov: 241; Prenosov: 84
 Celotno besedilo (178,45 KB) |
5. Anestezija brez opioidov: pregled klinične učinkovitosti in varnostiMilan Krnojelac, Lea Andjelkovič, 2026, pregledni znanstveni članek Povzetek: Opioidi predstavljajo eno temeljnih zdravil v anesteziologiji. Uporabljajo se za lajšanje intraoperativne in pooperativne bolečine. Imajo neželene učinke, kot so slabost, bruhanje, ileus, hiperalgezija, toleranca in zasvojenost. Anestezija brez opioidov predstavlja nov pristop, pri katerem namesto opioidov uporabljamo kombinacijo antagonistov receptorjev za N-metil-D-aspartat, lokalnih anestetikov, nesteroidnih protivnetnih zdravil in agonistov α2-adrenergičnih receptorjev. Številni avtorji poudarjajo njene prednosti, in sicer manjšo pojavnost bolečine in uporabo analgetikov v času okrevanja, manjšo pojavnost pooperativne slabosti in bruhanja ter večje zadovoljstvo bolnikov. Drugi opozarjajo na rezultate raziskav, kjer niso potrdili prednosti. V prispevku se bomo osredotočili na pregled najnovejših raziskav o anesteziji brez opioidov. Poudarek bo na klinični učinkovitosti in varnosti v primerjavi z dosedanjimi pristopi. Analizirali bomo prednosti in omejitve ter izpostavilinejasnosti, ki so pomembne za nadaljnjo vključitev anestezije brez opioidov v vsakodnevno klinično prakso.
Ključne besede: anestezija brez opioidov, multimodalna analgezija, perioperativna bolečina, perioperativna slabost in bruhanje, ketamin, lidokain, deksmedetomidin
Objavljeno v DiRROS: 24.08.2026; Ogledov: 205; Prenosov: 62
Celotno besedilo (315,36 KB) |
6. Povezanost med osebnim odnosom zdravnika družinske medicine do jemanja protibolečinskih zdravil in pogostostjo predpisovanja bolnikomBernarda Javornik, Aleksander Stepanović, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Bolečina je eden najpogostejših simptomov, zaradi katerih bolniki obiščejo zdravnika družinske medicine. Protibolečinska zdravila so nujna za lajšanje bolečin, vendar njihova uporaba ni brez tveganj. Med najpomembnejšimi dejavniki, ki vplivajo na predpisovanje zdravil, se omenjajo zdravnikove osebnostne lastnosti, cena zdravila ter tržne in promocijske strategije farmacevtske industrije. V raziskavi smo preučili vpliv osebnega odnosa specializantov in specialistov družinske medicine do jemanja protibolečinskih zdravil in njihovo prakso predpisovanja teh zdravil bolnikom. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali osebna stališča zdravnikov vplivajo na pogostost lastne uporabe protibolečinskih zdravil in njihovega predpisovanja bolnikom. METODE. Raziskava je bila korelacijska presečna raziskava z anketo in statistično obdelavo podatkov v programu SPSS Statistics. REZULTATI. Ugotovili smo, da obstaja statistično pomembna povezava medtem, kako pogosto zdravniki jemljejo protibolečinska zdravila, in njihovo prakso predpisovanja bolnikom. Zdravniki, ki sami pogosto vzamejo protibolečinska zdravila, jih tudi pogosteje predpisujejo svojim bolnikom. RAZPRAVA. Omenjene razlike zmanjšujejo enotnost in predvidljivost zdravstvene oskrbe, kar je smiselno upoštevati pri načrtovanju izobraževanj, pripravi strokovnih priporočil in smernic ter razvoju strategij za izboljšanje odločitev predpisovalcev zdravil.
Ključne besede: protibolečinska zdravila, zdravniki družinske medicine, bolniki, bolečina, odnos
Objavljeno v DiRROS: 24.08.2026; Ogledov: 133; Prenosov: 47
Celotno besedilo (149,16 KB) |
7. FibromialgijaKatarina Miklavčič, Erik Mrevlje, Gorazd Požlep, Alenka Spindler-Vesel, Jasmina Markovič Božič, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Fibromialgija je kronični bolečinski mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna razpršena bolečina, ki jo spremljajo številne pridružene težave. Uvrščamo jo med nociplastično vrsto bolečine. Ocenjuje se, da ima fibromialgijo 2–8 % svetovnega prebivalstva. Ženske obolevajo trikrat pogosteje kot moški. Pojavi se lahko v vseh starostnih obdobjih, najpogosteje pa med 20. in 55. letom starosti. Jasnega vzročnega dejavnika ne poznamo, znani pa so nekateri dejavniki tveganja, med katerimi ima najpomembnejšo vlogo kronični stres. V zadnjih letih so patogenezo fibromialgije povezali z vnetnimi, imunskimi, nevrološkimi, endokrinimi, genetskimi in s psihosocialnimi dejavniki. Zunanji dejavniki tveganja so prekomerni telesni napor, okužbe, poškodbe vratne hrbtenice ali prsnega koša, dolgotrajen nočni hrup, opustitev kortikosteroidov in nekatere psihične motnje. Bolečina je najpogostejši simptom fibromialgije in je kronična, izrazita, različnih kakovosti (pekoča, ostra, krčevita) in razpršena na različne dele telesa. Od ostalih simptomov so značilni še utrujenost, nespečnost, jutranja okorelost, glavoboli, motnje spomina in koncentracije, težave s sečili in prebavili, alergijski pojavi in preobčutljivost ter anksioznost. Znano je, da pri fibromialgiji nastane čezmerna vzdraženost perifernega in centralnega živčevja. Zaradi znižanega bolečinskega praga se pojavita hiperalgezija in alodinija. Pri diagnostiki nam je v pomoč vprašalnik za paciente, ki je narejen na osnovi diagnostičnih meril Ameriškega združenja za revmatologijo iz leta 2016. Fibromialgija je potrjena, če je bolečina prisotna vsaj tri mesece v vsaj štirih od petih telesnih regij. V zadnjih letih
so za diagnostiko fibromialgije razvili več pristopov, vključno z analizo genetskih, epigenetskih in seroloških bioloških označevalcev. Specifične terapije ni, zdravljenje je usmerjeno k lajšanju bolečine. Potreben je celostni pristop, ki vključuje farmakološke in nefarmakološke načine zdravljenja.
Ključne besede: fibromialgija, kronična bolečina, nociplastična bolečina
Objavljeno v DiRROS: 13.08.2026; Ogledov: 305; Prenosov: 88
Celotno besedilo (133,33 KB) |
8. Zdravljenje bolečine s šibkimi opioidnimi analgetiki s podaljšanim sproščanjem v ambulanti družinske medicineKatarina Skubec Moćić, Breda Barbič-Žagar, 2025, izvirni znanstveni članek Povzetek: IZHODIŠČA. Bolečina je po vsem svetu najpogostejši razlog za posvet z zdravnikom in en glavnih vzrokov invalidnosti. Ocenjuje se, da 40–60 % bolnikov s kronično bolečino ni ustrezno zdravljenih. Za zdravljenje stalne srednje močne do močne bolečine se priporoča jemanje dolgodelujočih šibkih opioidnih analgetikov, za lajšanje prebijajoče bolečine pa dodatno še jemanje kratkodelujočih opioidnih anagletikov. Namen te raziskave je bil pridobiti podatke o tem, pri katerih vrstah in trajanju bolečine, prisotnosti pridruženih bolezni ter neuspešnosti morebitnega predhodnega protibolečinskega zdravljenja se specialisti družinske medicine odločajo za zdravljenje bolečine s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem. METODE. V opazovalni večcentrični epidemiološki raziskavi so sodelovali 103 raziskovalci iz različnih slovenskih zdravstvenih ustanov, ki so skupno vključili 893 bolnikov(preiskovancev). Za vsakega bolnika je bil predviden enkraten zajem podatkov. Poleg demografskih podatkov se je zbiralo podatke o: predhodnem protibolečinskem zdravljenju, jakosti, trajanju ter vrsti bolečine, pridruženih boleznih oz. dejavnikih tveganja za nekatere bolezni pri bolnikih, ki so jim uvedli zdravljenje s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem; in številu bolnikov, ki so pred zajemom podatkov bolečino občutili ponoči. Pri uvedbi zdravljenja s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem se je spremljalo, kakšna sta povprečno predpisano trajanje zdravljenja in povprečni predpisani odmerek ter katero je drugo najpogostejše sočasno analgetično zdravljenje. REZULTATI. Specialisti družinske medicine so šibek opioidni analgetik s podaljšanim sproščanjem za zdravljenje srednje močne do močne bolečine najpogosteje predpisali bolnikom, starim 60–80 let, ter tistim, ki so imeli poleg bolečine še druga obolenja ali dejavnike tveganja za nekatere bolezni, predvsem srčno-žilne in bolezni prebavil ali sladkorno bolezen. Med bolniki, ki so občutili bolečino in so jim predpisali zdravljenje, je prevladovala bolečina v križu ali mišično-skeletna bolečina zaradi drugih vzrokov, sledile so bolečina po poškodbi, nevropatska bolečina, bolečina zaradi rakavega obolenja, revmatska bolečina in druge. Skoraj vsem bolnikom (99 %) so predpisali kombinacijo tramadola in paracetamola s podaljšanim sproščanjem v jakosti 75 mg/650 mg. Večina (74 %) je jemala dnevni odmerek po 150 mg/1300 mg oz. dve tableti
na dan, prevladovalo pa je priporočeno trajanje zdravljenja, to je en teden ali več. RAZPRAVA. Stalen nadzor bazalne bolečine in nadzor bolečine ponoči sta se izkazala kot najpomembnejša razloga za uvedbo zdravljenja s šibkim opioidnim analgetikom s podaljšanim sproščanjem.
Ključne besede: kronična bolečina, zdravljenje bolečine, šibki opioidni analgetiki
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 260; Prenosov: 83
Celotno besedilo (199,67 KB) |
9. Bolečina pri odraslih bolnikih z rakom in obravnava prebijajoče bolečineManca Bregar, Hana Rakuša, Sara Topić, Branka Stražišar, Iztok Potočnik, 2025, pregledni znanstveni članek Povzetek: Mednarodno združenje za raziskovanje bolečine slednjo opredeljuje kot neprijetno čutno in čustveno izkušnjo, ki je povezana z dejansko ali morebitno poškodbo tkiva. Glede na mehanizem nastanka jo lahko razvrstimo na nociceptivno, ki jo delimo na somatsko in visceralno, ter nevropatsko in nociplastično. Glede na trajanje jo razdelimo na akutno ali kronično, akutna ob neustreznem zdravljenju lahko vztraja in pridobi lastnosti kronične bolečine. Posebna oblika bolečine, ki zahteva dodatno pozornost, je rakava bolečina, ki se razvije neposredno zaradi razraščanja novotvorbe ali pa je posledica zdravljenja malignega obolenja. Tudi ob uspešnem obvladovanju kronične rakave bolečine lahko bolnika obremenjuje prebijajoča bolečina, katere zdravljenje zahteva večdisciplinaren pristop. Farmakološko zdravljenje kronične rakave bolečine mora biti uvedeno v skladu s prilagojeno lestvico analgezije Svetovne zdravstvene organizacije. Zlati standard za zdravljenje rakave bolečine so opioidni analgetiki, ki jim dodajamo še neopioidne analgetike in adjuvante. Nefarmakološke metode farmakološko zdravljenje dopolnjujejo, vendar niso prva oz. edina izbira v načrtu zdravljenja. Dodajajo se lahko na vseh stopnjah zdravljenja rakave bolečine. Zdravljenje prebijajoče bolečine predstavlja izziv za zdravnike zaradi raznolike etiologije in pomanjkanja državnih ter mednarodnih smernic. Za uspešno zdravljenje je tudi v tem primeru treba združevati farmakološke in nefarmakološke pristope, zelo pomembna je predvsem uvedba kratkodelujočih opioidnih analgetikov, nefarmakoloških metod, za katere bolniki menijo, da ugodno vplivajo na njihovo doživljanje bolečine, in psihološke podpore.
Ključne besede: kronična rakava bolečina, prebijajoča bolečina, lestvica analgezije Svetovne zdravstvene organizacije, farmakološko zdravljenje rakave bolečine, nefarmakološko zdravljenje rakave bolečine, rešilni odmerki opioidnega analgetika
Objavljeno v DiRROS: 06.08.2026; Ogledov: 254; Prenosov: 92
Celotno besedilo (296,81 KB) |
10. Obravnava kronične bolečineNika Jeromel, Eva Poteko, Ana Vesel, Alenka Spindler-Vesel, Jasmina Markovič Božič, 2024, pregledni znanstveni članek Povzetek: O kronični bolečini govorimo, ko bolečina traja dlje od običajnega časa celjenja za določeno poškodbo oz. več kot tri mesece. Glavni patofiziološki dejavniki pri prehodu akutne bolečine v kronično (kronifikaciji) so osrednja senzitizacija, spremenjeno uravnavanje bolečine, glialna aktivacija in nevroimunska signalizacija. Pri zdravljenju kronične bolečine moramo upoštevati biopsihosocialni model bolečine, kjer vse tri sestavine (biološka, psihološka in socialna) enakovredno pripomorejo k nastanku bolečinske izkušnje. Uporabljamo pristop brez uporabe zdravil, neopioidne analgetike in le izjemoma čim manjše odmerke opioidov, za čim krajši čas. Pri zdravljenju kronične bolečine želimo čim bolj in čim dlje ohraniti funkcionalnost bolnikov. Cilj zdravljenja kronične bolečine ni, da so bolniki brez bolečine oz. da ima ta na vizualni analogni lestvici vrednost < 3, temveč da lahko bolniki to bolečino še prenašajo. Zelo pomembna je poučenost bolnika glede načina življenja z znosno bolečino. Zdravljenje kronične bolečine mora biti vzročno, če je to le možno (z vključitvijo psihične in socialne sestavine bolečine), z zdravljenjem spremljajočih bolezni, z večstopenjskim (večmodalnim) in večdisciplinarnim pristopom.
Ključne besede: kronična bolečina, farmakološko zdravljenje, nefarmakološke metode, intervencijske metode
Objavljeno v DiRROS: 05.08.2026; Ogledov: 286; Prenosov: 96
Celotno besedilo (168,67 KB) |
