1. Nujno hipertenzivno stanje pri bolniku brez predhodne diagnoze arterijske hipertenzije: prikaz primeraTimur Mušić, Amela Kabaklić, 2026, pregledni znanstveni članek Povzetek: Maligna arterijska hipertenzija je redko, življenje ogrožajoče in nujno stanje, za katerega je značilen izrazit porast krvnega tlaka, ki ga spremlja hitro napredujoča okvara tarčnih organov, kot so možgani, srce, ledvice in mrežnica. Klinični znaki vključujejo poškodbe tarčnih organov zaradi fibrinoidne nekroze arteriol in malih arterij, krvavitve v mrežnici, edem papile ter pogosto akutno ledvično okvaro. Pri tej bolezni je pomembnejša hitrost razvoja in prisotnost okvare organov kot absolutne vrednosti krvnega tlaka, ki so navadno višje od 180/120 mmHg. Najpogostejši vzrok je nezdravljena ali slabo nadzorovana primarna arterijska hipertenzija, medtem ko je sekundarna hipertenzija redkejša, vendar
jo je treba pri mlajših bolnikih izključiti. Redkejši sekundarni vzroki lahko vključujejo uporabo drog, določena zdravila in hipertenzijo v nosečnosti. Maligno arterijsko hipertenzijo diagnosticiramo z usmerjeno anamnezo, kliničnim pregledom, laboratorijskimi preiskavami, pregledom očesnega ozadja ter po potrebi s slikovnimi preiskavami. Zdravljenje poteka bolnišnično z intravensko antihipertenzivno terapijo pod stalnim nadzorom, pri čemer je cilj postopno upadanje krvnega tlaka. V odsotnosti akutne okvare organov gre za hipertenzivno stanje, ki se obravnava ambulantno z zdravili. V prispevku je predstavljen primer 35-letnega bolnika z maligno arterijsko hipertenzijo, pri katerem se je po uvedbi terapije stanje izboljšalo. Nadaljnja obravnava bolnika poteka ambulantno. Po izključitvi najpogostejših vzrokov sekundarne hipertenzije smo ugotovili, da je najverjetnejši vzrok nezdravljena primarna hipertenzija v povezavi s pridruženimi boleznimi, kot so debelost, hiperlipidemija, sladkorna bolezen tipa 2 in ateroskleroza.
Ključne besede: maligna hipertenzija, hipertenzivna kriza, okvara tarčnih organov, antihipertenzivno zdravljenje
Objavljeno v DiRROS: 24.08.2026; Ogledov: 126; Prenosov: 47
 Celotno besedilo (292,35 KB) |
2. Vadba z omejenim pretokom krvi in njeni učinkiTimur Mušić, Nejka Potočnik, 2024, pregledni znanstveni članek Povzetek: Vadba z omejenim pretokom krvi temelji na zmanjšanju pretoka krvi v aktivne skeletne mišice s pomočjo manšete, kar posledično ustvarja lokalne hipoksične pogoje. Vadba z omejenim pretokom se lahko izvaja kot vadba za moč ali kot aerobna vadba. Dosedanje raziskave so pokazale, da ima vadba z omejenim pretokom krvi številne koristne učinke tako pri mladih, zdravih in treniranih posameznikih, kakor tudi pri starostnikih in pri bolnikih, ki se zdravijo zaradi poškodb gibal, srčno-žilnih in rakavih bolezni. Vadba z omejenim pretokom krvi zaradi lokalne hipoksije spremeni presnovo v mišicah distalno od zapore, kar sproži fiziološki odziv mišičnega, srčno-žilnega, dihalnega, endokrinega in osrednjega živčnega sistema. Vadba z omejenim pretokom krvi je praviloma varna, vendar se lahko ob njeni izvedbi pojavijo morebitni neželeni učinki (npr. bolečina, poškodbe mišic in živcev, krvavitve), zato se izvaja izključno pod nadzorom zdravstvenega osebja, z upoštevanjem zdravstvenega stanja posameznika in obstoječih razlogov za odložitev. Vadba z omejenim pretokom krvi se uporablja v športu predvsem kot metoda spodbujanja mišične rasti. Smernice, kako jo vključevati v proces zdravljenja različnih obolenj, še ne obstajajo. Ni jasno, kakšne razlike prinese aerobna vadba glede na vadbo proti uporu ob omejenem pretoku krvi, kakšna naj bo intenziteta in kako pogosta naj bo vadba. Trenutno se s tem ukvarjajo številne raziskave. Te kažejo, da je vadba z omejitvijo pretoka krvi lahko tudi orodje za zgodnje odkrivanje nekaterih bolezni, za izboljšanje splošnega zdravja in za izboljšanje počutja.
Ključne besede: vadba z omejenim pretokom krvi, hipoksična vadba, fiziološki učinki hipoksične vadbe, koristni učinki vadbe z omejenim pretokom krvi, neželeni učinki vadbe z omejenim pretokom krvi
Objavljeno v DiRROS: 05.08.2026; Ogledov: 238; Prenosov: 80
Celotno besedilo (447,26 KB) |
3. Association between arterial stiffness and autonomic recovery following graded aerobic exercise in healthy young adults ‒ an exploratory pilot studyAmela Kabaklić, Marko Radolović, Timur Mušić, 2026, izvirni znanstveni članek Povzetek: Introduction and aim. Arterial stiffness reflects vascular properties that can influence blood pressure (BP) and heart rate (HR) responses to exercise, but its association with post-exercise autonomic recovery in healthy young adults remains unclear. This exploratory pilot study investigated the relationship between baseline aortic stiffness and post-exercise hemodynamic and autonomic recovery following graded submaximal aerobic exercise. Material and methods. Thirty healthy young adults (17 women, 13 males; mean age 22.7±2.5 years) underwent baseline evaluation of carotid–femoral pulse wave velocity (cf-PWV), central BP, and pulse wave analysis. Participants completed a graded submaximal cycling protocol from 20 to 80% of the maximum oxygen uptake in 3-minute stages, followed by 5 minutes of seated recovery. HR was continuously recorded and BP measured at 1, 3, and 5 minutes of recovery. Autonomic recovery was assessed using heart rate recovery (HRR) and heart rate variability (HRV) indices. Associations were analyzed using correlation and multivariate linear regression adjusted for age, sex, and body mass index. Results. Higher baseline cf-PWV was associated with higher peak HR and systolic BP during exercise (p<0.01), and slower HRR at 1 min (r=-0.517, p=0.002). Cf-PWV independently predicted early HRR after adjustment. Conclusion. In this pilot sample of healthy young adults, greater aortic stiffness was associated with higher BP responses during exercise and slower early autonomic recovery. These findings suggest an association between vascular properties and early postexercise recovery, which should be confirmed in larger studies.
Ključne besede: aortic stiffness, carotid-femoral pulse wave velocity, autonomic recovery, heart rate variability, heart rate recovery, submaximal aerobic exercise
Objavljeno v DiRROS: 27.07.2026; Ogledov: 208; Prenosov: 111
Celotno besedilo (490,67 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
4. The endocannabinoid system in neuropsychiatric disorders : mechanisms, dysregulation and therapeutic potentialTimur Mušić, Tamara Lah Turnšek, 2026, pregledni znanstveni članek Povzetek: The endocannabinoid system (ECS) is a fundamental regulator of brain and body homeostasis, integrating neural, immune, and stress-related signaling pathways. Dysregulation of ECS components, including cannabinoid receptors (CB1 and CB2), endocannabinoids such as anandamide (AEA) and 2-arachidonoylglycerol (2-AG), and their metabolic enzymes (FAAH and MAGL), has been increasingly implicated in the pathophysiology of neuropsychiatric disorders, including mood, anxiety, psychotic, stress-related, and eating disorders. Altered endocannabinoid signaling contributes to maladaptive stress responses, emotional dysregulation, and impaired synaptic plasticity, highlighting the role of the ECS as a core integrative mechanism. Therapeutic strategies targeting ECS, particularly through FAAH inhibition and the use of plant-derived cannabinoids, such as cannabidiol (CBD), show promise in restoring endogenous homeostasis while minimizing the adverse cognitive and affective effects associated with direct CB1 activation. ECS function and treatment response are further influenced by genetic polymorphisms in CNR1, CNR2, FAAH, and MGLL, as well as epigenetic mechanisms, including DNA methylation, histone modifications, and microRNA regulation. Despite these advances, clinical translation remains limited by interindividual variability, the complexity of ECS interactions, and the relatively small size of existing clinical studies. Future research integrating longitudinal clinical trials with multi-omics approaches is essential to support the development of evidence-based, personalized interventions. Overall, understanding ECS mechanisms and dysregulation provides a valuable framework for the development of targeted therapies in neuropsychiatric disorders.
Ključne besede: endocannabinoid system, cannabinoid receptors, anandamide, 2-arachidonoylglycerol, neuropsychiatric disorders, stress-related response, mood disorders, eating disorders, ECS gene polymorphism, ECS epigenetic modulation
Objavljeno v DiRROS: 08.07.2026; Ogledov: 252; Prenosov: 211
Celotno besedilo (7,03 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
