1. Preganjanje duhovščine v priključenem delu Primorske in coni B Svobodnega tržaškega ozemljaTamara Griesser Pečar, 2023, izvirni znanstveni članek Povzetek: V skladu z določili mirovne pogodbe z Italijo je velik del goriške nadškofije 15. septembra 1947 pripadel Jugoslaviji, prav tako reška škofija in del tržaško-koprske škofije. Apostolski administrator za jugoslovanski del goriške in tržaško-koprske škofije je postal Franc Močnik. Že pred priključitvijo je bilo cerkveno delovanje v coni B pod jugoslovansko upravo pod strogim nadzorom, začelo se je nasilje nad duhovniki, po priključitvi pa se je še stopnjevalo. Tajna politična policija Udba je takoj po priključitvi začela z aktivno »diferencijacijo« duhovščine. Zbirala je gradivo proti neljubim duhovnikom, začele so se aretacije in sodni postopki. Franca Močnika je naščuvana množica dvakrat vrgla čez mejo, leta 1948 ga je nasledil Mihael Toroš, ki je najprej imel drugačen pogled do oblasti, saj je z njo sodeloval in bil tudi član CMD. Po štirih letih pa je svoje stališče diametralno spremenil in postal oster kritik.
Ključne besede: Franc Močnik, Udba, preganjanje Katoliške cerkve, diferenciacija, Alojzij Novak, Jakob Ukmar, Cirilmetodijsko društvo, Mihael Toroš, Anton Bajt
Objavljeno v DiRROS: 11.07.2025; Ogledov: 435; Prenosov: 159
 Celotno besedilo (2,70 MB) |
2. Nemčija in slovenska osamosvojitevTamara Griesser Pečar, 2021, izvirni znanstveni članek Povzetek: Nemčija je bila glede Jugoslavije še vse do desetdnevne vojne
v Sloveniji leta 1991 zelo zadržana. Do napada jugoslovanske
vojske na Slovenijo se nemška politika ni razlikovala od tiste na
celotnem zahodu, usmerjena je bila v podporo ohranitve celovite
Jugoslavije. Nasilje, ki ga je nemška politika odločno zavračala,
pa je njeno stališče začelo spreminjati. Najprej je stavila na
skupna pogajanja, s članicami Evropske skupnosti in ZDA je
iskala rešitev iz krize. Šele od jeseni 1991 naprej pa za Nemčijo
ni pa bilo več toliko vprašljivo, ali bosta državi priznani ali ne,
temveč najti pravi trenutek za to. Nemški kancler Helmut Khol
je 27. novembra napovedal, da bo Nemčija priznala Slovenijo in
Hrvaško še pred božičem. Takrat je začela Nemčija lobirati za
to, da se ji priključijo tudi druge države ES, kljub nasprotovanju
Združenih narodov in ZDA. Na zasedanju zunanjih ministrov
16. decembra so članice ES sklenile, da bo priznanje Slovenije in
Hrvaške začelo veljati 15. januarja 1992. To je bil velik diplomatski uspeh Nemčije.
Ključne besede: samoodločba narodov, mednarodno priznanje, Evropska skupnost, Hans-Dietrich Genscher, Helmut Kohl, Alois Mock, KVSE, Badinterjeva komisija, Hans van den Broek, Johann Georg Reißmüller
Objavljeno v DiRROS: 27.06.2025; Ogledov: 425; Prenosov: 168
Celotno besedilo (2,00 MB) |
3. Show trials in Slovenia : the case of Ljubo SircTamara Griesser Pečar, 2019, izvirni znanstveni članek Povzetek: Ljubo Sirc was a member of the Stara pravda group. In 1943, he
fled to Switzerland in order to explain the situation in Slovenia
to the Yugoslav government and the British Allies, but they
would not listen to him. After the Tito-Šubašič Agreement, he
joined the Partisans. After the war, he was an interpreter and
had contact with British, American and French representatives
in Ljubljana. He also tried to organize a political opposition.
Ljubo Sirc was accused of spying and treason and was sentenced to death in the so-called Nagode trial. His sentence
was then commuted to twenty years of forced labour. After
seven and a half years, he was set free in 1954. Because the
secret police wanted him to collaborate and because he found
no work, he illegally left Yugoslavia and went to Great Britain,
where he was a professor of economics in Glasgow. After 34
years, he came back to Yugoslavia for the first time. His verdict was annulled, but he got only a small part of his and his family’s
property restituted. In 1992, Sirc was the presidential candidate
of the Liberal Democracy of Slovenia.
Ključne besede: Slovenia, history, show trials, Stara pravda group, Nagode trial
Objavljeno v DiRROS: 26.06.2025; Ogledov: 450; Prenosov: 180
Celotno besedilo (1,38 MB) |
4. Značilnosti revolucionarnega sodstvaTamara Griesser Pečar, 2017, izvirni znanstveni članek Povzetek: V totalitarnih državah je vse podrejeno določeni ideologiji in diktatorju oz. stranki. Velja enotnost oblasti. Zločin je del sistema. Kršitve človekovih pravic so na dnevnem redu. Obstaja močna politična policija. Zelo učinkovita metoda represije so politično motivirani (oz. montirani) sodni procesi, katerih namen sta izločitev dejanskih in domnevnih nasprotnikov ter ustrahovanje ljudi. Procesi se samo navidezno odvijajo po pravnih normah, dejansko pa njihov potek in izid diktira diktator ali stranka. Med drugo svetovno vojno je potekal Kočevski proces, ki je bil vzorec za povojne montirane procese v Sloveniji. Ni se odvijal po pravnih normah: v preiskavi in poteku so se kršile človekove pravice, upoštevale so se samo priče in dokazi, ki so obremenjevali obtožence, obtožnica je bila izročena prepozno, kar je onemogočalo pripravo na obrambo, zagovorniki so bili v konfliktu interesov, sodili so sodniki laiki. Sploh pa je bilo sodišče v Kočevju brez pravne podlage, ker je še obstajala Kraljevina Jugoslavija.
Ključne besede: politično motivirani sodni procesi, Lenin, Edvard Kardelj, stalinistični procesi, Kočevski proces, VOS, 16. september 1941, politična policija, kršitve človekovih pravic, sodniki laiki
Objavljeno v DiRROS: 10.04.2025; Ogledov: 418; Prenosov: 137
Celotno besedilo (2,17 MB) |
