1. |
2. Nastavki umetne inteligence v likovnosti in etika njihove uporabeNataša Smolič, 2025, original scientific article Abstract: Članek obravnava problematiko uporabe generatorjev umetne inteligence kot obliko pasti, ki lahko kreativnega posameznika zavede v ponarejanje. Pojasnjuje problematiko avtorstva in prilaščanja v likovni umetnosti. Primerjalno problematizira izobraževanje na umetniških akademijah, kjer še danes poučujejo v smislu zgledovanja po starih in sodobnih mojstrih. Omenja uporabe tehničnih pripomočkov na področju likovnih umetnosti in jih primerja z najnovejšo tehnologijo. Opisuje primere dobre prakse interdisciplinarnega sodelovanja umetnostnih strok in umetne inteligence v restavratorskih in raziskovalnih posegih na področju kulturne dediščine. Omenja možnosti iskanja novih idej in spodbude kreativnemu uporabniku na področjih likovne umetnosti. Poudarja obljube pomoči v učnem procesu in hkrati izpostavlja problematiko etike uporabe umetne inteligence v izobraževanju.
Keywords: umetna inteligenca, likovna umetnost, ponarejanje, prisvajanje, kreativnost, kulturna dediščina, etika
Published in DiRROS: 19.06.2026; Views: 160; Downloads: 121
 Full text (2,36 MB)
This document has many files! More... |
3. Življenjepis dejstva : Sergej Tretjakov in sovjetska faktografijaJan Babnik, preface, editorial, afterword Abstract: Besedilo obravnava Sergeja Tretjakova in sovjetsko faktografijo kot radikalen poskus preoblikovanja razmerja med umetnostjo, dejstvom in družbo. Namesto razumevanja fotografije, literature in montaže kot avtonomnih estetskih praks poudarja njihovo operativno, propagandno in družbenotvorno funkcijo. Tretjakov faktografijo razume kot način konstruiranja dejstev, ki niso nevtralna, temveč učinkujejo znotraj političnih, produkcijskih in recepcijskih razmerij. Besedilo pokaže, da so tehnike, kot so fotomontaža, fotografska serija, reportaža in dokumentarizem, nastale v tesni povezavi z modernizacijo, množičnimi mediji in ideološkimi boji 20. stoletja.
Keywords: faktografija, sovjetska avantgarda, konstruktivizem, dokumentarna fotografija, vizualna kultura, umetnost, politika
Published in DiRROS: 16.06.2026; Views: 155; Downloads: 25 |
4. |
5. |
6. |
7. |
8. Smiselna dezorientacija in nihilistični precep : Znanstvena monografija2026, scientific monograph Abstract: Razprave pod naslovom Smiselna dezorientacija in nihilistični precep naslavljajo družbeno-kritična, filozofska, zgodovinska, religiozna, umetniška in literarna vprašanja, ki so programsko začrtane v Konceptualnem zarisu Deana Komela, podanem v okviru izvedbe raziskovalnega projekta »Hermenevtični problem razumevanja človeške eksistence in koeksistence v epohi nihilizma« (2022–2025).
Monografija združuje dvajset recenziranih prispevkov, ki ponujajo
raznolike poglede in izražajo izključno stališča avtorjev in avtoric, v
katera se uredniško ni naknadno posegalo ali se jih usklajalo. Ob tej
priliki bi se vsem avtorjem in avtoricam tudi zahvalila za sodelovanje.
Razprave reflektirajo situacijo sodobnosti, ki jo zaznamuje kriza
orientacijskih dejavnikov kot so vrednote, norme in tradicija ter
ontološki, etični, socialni in drugi referenčni toposi na področjih
filozofije, umetnosti, zgodovine, tehnoznanosti, ekonomije, prava,
religije, politike, religije in medijev, ki predpostavljajo ter hkrati
postavljajo smiselnost kot merilo človeškega delovanja. Kakor je podano
tudi v konceptualnem zarisu, smiselna dezorientacija ne označuje
zgolj mešanja ali konflikta različnih orientacij, temveč bivanjsko
situacijo, v katerem orientacija sama izgublja svojo normativno in
razmejevalno moč. Nihilistični precep tako ne zadeva le umanjkanja
in pogrešanja vrednostnih izpolnitev, marveč hkrati tudi izgubo njihove
orientacijske relevantnosti. Nihilistični precep zato ni razkol, temveč razpona, v kateri se javlja potreba po smislu na eni ter razpoložljivi
načini za njegovo uresničevanje na drugi strani.
V tej razponi filozofske razprave obravnavajo, kako je človekova eksistenca in koeksistenca izpostavljena nenehno spreminjajočim se družbenim pričakovanjem, kjer se izguba smisla ne javlja le v metafizični presežnosti, temveč zlasti kot orientacijska zmožnost, brez katere razločevanje in presoja vrednot sploh nista več mogoči. Zgodovinski in družbeni prispevki izpostavljajo dezorientacijo v aktualnem času, ki se v slovenski, pa tudi v širši svetovni perspektivi danes kaže kot nezmožnost oblikovanja skupnih orientacij s pogledom v preteklost in na prihodnost. Prispevki s področja teologije tematizirajo transcendenco smisla, ob čemer izstopi tudi razpetost religioznega izročila med institucionalnim in eksistencialnim vidikom njegovega sprejemanja in dojemanja. Razprave o umetnosti in literaturi odstirajo, kako je sodobna kultura podvržena ambivalentnosti kriterijev, spričo česar tudi umetniška svoboda in estetsko vrednotenje sami po sebi ne že zagotavljata, kaj šele izgotavljata smisel ustvarjalnosti. Paralelno s tem se odpirajo tudi vprašanja učinkovanja
smisla v tehnološko vodeni produkciji ter potrošnji, zlasti kar zadeva umetno inteligenco, informacijsko komunikacijo in generativno manipulacijo, ki se danes promovirajo kot obljuba učinkovite orientacije, pri čemer se pogosto spregleda za koga oziroma proti komu je u(s)merjena.
Tematsko polje smiselne dezorientacije in nihilističnega precepa je v knjigi reflektirano predvsem kot hermenevtični problem razumevanja sodobne človeške eksistence in koeksistence, na podlagi česar se izrišejo njegove širše družbene implikacije, tudi kar zadeva sodobno slovensko ter evropsko situacijo. Namen monografije ni v tem, da razlaga ali celo nalaga smisel ter tisto, kar naj ima smisel, temveč predvsem, da vzbudi premislek orientacijske relevance vprašanja
o smislu prebivanja v svetu ter načinu, kako ga lahko skupaj v dobrem urejamo.
Keywords: smisel, kriza, eksistenca, hermenevtika, filozofija, zgodovina, verstva, umetnost, literatura
Published in DiRROS: 10.03.2026; Views: 590; Downloads: 414 |
9. Vidno in nevidno : Uvod v formalno likovno analizo: teorija, primeri, analizeJožef Muhovič, 2018, scientific monograph Abstract: Knjiga, ki je pred vami, je zrasla iz mnogih lastnih in tujih izkušenj pri soočanju z vsebino likovnih umetnin.1 Ta, kot je znano, ni niti preprosta niti očitna niti prinešena na krožniku, ampak jo je potrebno v delu iskati in najdevati s posebno človeško dejavnostjo, ki jo ob različnih priložnostih in na različnih stopnjah kompleksnosti imenujemo opazovanje, vživljanje, doživljanje, izkušanje, uvid, analiza, interpretacija, kritika, hermenevtika ipd. Poimenovanja kažejo, da je dejavnost istočasno nekaj spontanega in osebnega, nekaj strokovnega in proceduralnega, nekaj vrednostnega in polemičnega, predvsem pa večplastnega, večstopenjskega in zahtevnega. Formalna likovna
analiza tega dogajanja ne obsega v celoti. Prej bi bilo mogoče reči, da
je njegova propedevtična, pripravljalna disciplina, neke vrste sistematična refleksija likovne forme in njenih semantičnih izvirov. Ta refleksija postane bistvena, ko se pojavi potreba po tem, da spontano doživetje umetniškega dela vstopi v preciznejšo fazo »drugega branja«. In absolutno takrat, ko se likovna forma dojame kot integracijsko polje med eksplicitnim in implicitnim in se je na tem interaktivnem terenu potrebno znajti.
Formalna likovna analiza ni odvod nobenega umetniškega ali teoretskega
-izma, ampak prizma, leča, ki usmerja svetlobo in pogled na tista mesta
oziroma »točke«, na katerih se je v umetniškem delu ugnezdila vzajemnost med fakti in njihovo signifikantnostjo.
Ta vidik zahteva neke vrste filozofski vpogled. Gre za točke, ugotavlja filozof Christoph Menke, »na katerih izkustvo šele lahko postane estetsko. Kajti prav v trenutku, ko daje deskripcija umetniškega objekta čutiti neuspeh, ki žene opisovalca k razumevanju znakovnosti, umetniški objekt preneha biti gola stvar in postane /.../ način iz-kazovanja stvari. In prav v trenutku, ko daje razumevanje znaka čutiti neuspeh, ki sili k deskripciji predmetnosti, umetniški objekt ni več goli znak, ampak vznik, rojstvo znaka. Znakovnost stvari, stvarnost znakovnega – takšno janusovsko2 naravo ima pojavljanje umetniškega objekta v estetskem izkustvu. Kaj ta objekt je, je mogoče dojeti le skozi to, kar kaže. Pa tudi temu, kar kaže, temu, o čemer govori, in nam daje razumeti, je mogoče priti na sled zgolj s pomočjo načina, na katerega obstaja: način, na katerega se umetniški objekt kaže, namreč določa, kaj je sposoben kazati in pokazati.«3
Če sledim Menkeju, so najbolj ključna mesta v formalni matrici likovnih
form tista, v katerih se likovna zunanjost vidno (površinska struktura) srečuje in »spleta« z diskretno likovno notranjostjo (globinska struktura), saj se na njih bolj realno in celovito kot na katerih koli drugih mestih pokaže način, na katerega forma obstaja. Način obstoja forme pa je, kot rečeno, osnova vsega, kar forma kaže, tematizira, označuje in pomeni. Zato za formalno likovno analizo kot propedevtično disciplino likovne hermenevtike ni in ne more biti bolj odločilnega
vprašanja, kot je vprašanje, kako priti na sled tem delikatnim vstopnim
točkam.
Keywords: likovna umetnost, umetniško delo, likovna analiza
Published in DiRROS: 05.02.2026; Views: 628; Downloads: 209 |
10. Vivitur ingenio : Renesančni mojstri knjižne grafike na SlovenskemInes Vodopivec, 2018, scientific monograph Abstract: Predstavljene študije del renesančnih mojstrov knjižne grafike so nastale na podlagi raziskav gradiva in situ, pregleda obstoječih virov ter primerjalnih analiz z že dokumentiranimi ilustracijami in okrasjem ter drugimi sočasnimi likovnimi deli. Največ tukaj opisanega gradiva je iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki hrani tudi največji fond gradiva iz 16. stoletja v Sloveniji. Osnovni fond Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v NUK-u, je nastal iz gradiva Licejske knjižnice, ustanovljene leta 1774. V njej so danes po numerus currens postavljene knjige iz nekdanjih samostanov; vsebuje pa tudi knjige iz plemiških knjižnic in zasebnih zbirk premožnih meščanov in drugih vplivnih posameznikov, najpogosteje pa je v knjigah iz 16. stoletja iz zbirke NUK navedena provenienca gornjegrajske škofijske knjižnice.
Nekaj omenjenih del je iz knjižnice Frančiškanskega samostana v Novem mestu. Samostanske skupnosti so imele v zgodovini namreč pomembno vlogo v kulturnem in družbeno-socialnem razvoju vse do 18. stoletja oz. do jožefinskih reform. Mnoge samostanske knjižnice tako še danes hranijo bogate zbirke starih tiskov, a le redki izmed samostanov so nepretrgoma delovali skozi vsa stoletja in ohranili velik del prvotnega izbora knjižničnega gradiva. Knjižnična zbirka iz Frančiškanskega samostana v Novem mestu se je dopolnjevala vse od nastanka samostana v letu 1472. Samostan je v sočasni skupnosti opravljal številne družbeno pomembne funkcije, skrbel je za šolstvo, zdravilstvo in duhovno oskrbo, pa tudi za pravne zadeve. Tako ohranjeno gradivo predstavlja duha časa, v katerem je bilo gradivo knjižnice izbrano in dobavljeno.
Keywords: italijanska grafika, nemška grafika, švicarska grafika, grafična umetnost, 16. st.
Published in DiRROS: 04.02.2026; Views: 791; Downloads: 238 |
