Pojav izgorevanja med zdravstvenim osebjemRakovec-Felser, Zlatka (Avtor) V slovarju besed je izgorevanje opredeljeno kot upad energije in moči, kot izčrpanost zaradi stalnega prenaprezanja, trošenja razpoložljive energije in moči. Stanji je prvi opisal l. 1974 Herbert Freudenberger. Neodvisno, skoraj v istem času, je Maslachava proučevala načine, kako se s pojavom čustvene ogroženosti spoprijema zdravstveno osebje. Opazila je, da velik del zdravstvenega osebja izkazuje znake čustvene izpraznjenosti, razvije zaradi dela z bolniki, posledično do njih odklonilen odnos, in je zato v njihovi oskrbi manj uspešno (34 % pogostost). Kmalu po prvih opisih pojava je zanimanje za problematiko izgorevanja neverjetno poraslo. Pojavilo se je kakih 1000 empiričnih raziskav, od tega jih je steklo največ na področju zdravstvene nege (34 %) in šolstva (27 %). Namen tega prispevka pa ni toliko zgoščena predstavitev zgodovine, in tudi ne pojavnosti izgorevanja, pač pa prej vpogled v možne oblike zaščite in pomoči pri delu z ljudmi, in še posebno pri delu z bolniki in njihovimi svojci. Zaradi tega pozornost v članku namenjamo naslednjim temam: - znaki in ocena izgorevanja, - pogostost, vzroki in posledice, - stres in depresija - podobnosti in razlike, - delovna skupina in organizacijske intervencije, - službe organizirane psihološke pomoči.20062026-01-28 00:17:33Neznano25826UDK: 159.9ISSN pri članku: 1318-2951COBISS_ID: 2444607sl