<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=31030"><dc:title>Nanotelesa</dc:title><dc:creator>Babič,	Davor	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Čurin-Šerbec,	Vladka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Jovchevska,	Ivana	(Avtor)
	</dc:creator><dc:subject>kaplacizumab</dc:subject><dc:subject>monoklonska protitelesa</dc:subject><dc:subject>nanotelesa</dc:subject><dc:subject>PET/CT</dc:subject><dc:subject>rak (medicina)</dc:subject><dc:description>Težkoverižna protitelesa, prvič odkrita pri kamelidih leta 1989, predstavljajo nekonvencionalno obliko protiteles, sestavljeno izključno iz težkih verig in brez lahkih verig, značilnih za klasična protitelesa. Njihova posamezna variabilna domena, imenovana nanotelo ima ključne prednosti pred konvencionalnimi protitelesi: stabilnost, manjša velikost, visoka topnost v vodi, boljše prehajanje v tkiva in enostavna proizvodnja v rekombinantnih sistemih. Nanotelesa raziskujejo predvsem na področju diagnostike, kjer se uporabljajo v tehnikah, kot so pozitronska emisijska tomografija s hkratno računalniško tomografijo, biosenzorji in imunokromatografski testi. V terapevtske namene jih razvijajo za zdravljenje raka ter infekcijskih in avtoimunskih bolezni. Od prve odobritve kaplacizumaba leta 2018 so bila odobrena še tri zdravila na osnovi nanoteles, kar potrjuje njihov vse večji pomen v translacijski in klinični medicini.</dc:description><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-10 11:45:44</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>31030</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>